Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 172: Marko Peljhan / BridA / Eclipse / Katarina Zdjelar (3390 bralcev)
Sreda, 25. 5. 2011
mcolner



V sredo, 25. maja ob 20. uri ne zamudite nove edicije oddaje Art-Area, ki se bo tokrat še obsežneje podala po poteh sodobne umetnosti. Tokratna vsebina bo povzela in reflektirala naslendje ustvarjalce in grupacije:
- Marko Peljhan in razstava 'Kodirana utopija'
- skupina BridA z intervjujem ob razstavi 'Zamenjaj barvo'
- duo Eclipse in njun novi performans 'In vino veritas'
- Katarina Zdjelar in razstava 'Stepping In - Out'

Več v nadaljevanju oddaje; ne zamudit
172. edicija oddaje Art-Area prinaša tri različne refleksije razstavnih in performativnih dogodkov, ki so se v preteklih dveh tednih odvili v domačih razstaviščih in gledališčih. V Moderni galeriji je do 12. junija na ogled razstava 'Kodirana utopija', domačega avtorja megalomanskih utopičnih iniciativ Marka Peljhana. Razstava služi kot pregledna predstavitev njegove kontinuirane produkcije, ki sega od zaključenega projekta Markolab do novih pobud v sklopu projekta API.
Skupina BridA iz Šempasa je svojo produkcijo zadnjih šestih let postavila na ogled v galeriji MGLC. Pod skupnim naslovom 'Zamenjaj barvo' so v novi, obsežnejši konstelaciji postavljeni različni projekti, ki preizprašujejo pomen informacije in načine umetniškega ustvarjanja v tehnološki dobi. V nadaljevanju bo na sporedu recenzija najnovejšega performansa skupine Eclipse, ki se je zgodil prejšnji teden v prostorih Stare Elektrarne. Na koncu pa prisluhnite kratki refleksiji samostojne razstave srbske umetnice Katarine Zdjelar v celjski Galeriji sodobne umetnosti.




V Moderni galeriji je do 12. junija na ogled pregledna razstava Marka Peljhana v sodelovanju z Matthewom Biedermanom in sodelavci. V prvi sobi se pred nami razgrinja geneza laboratorija Makrolaba, sprva poimenovanega Ladomir-faktura. Sledimo mu od njegovih povojev na papirju v domači galeriji Jurija Krpana iz leta 1994 do razstavljanja in prve materializacije na Documenti X v Kasslu leta 1997. Predstavljeni so nedavni raziskovalni projekti na Arktiki in delujoči laboratorij v Ajdovščini, ki služi znanstvenim ter umetniškim raziskovanjem.

Razstava naslovljena 'Kodirana utopija: od Makrolaba do Iniciative za arktično perspektivo' velik del razstavnih eksponatov nameni predstavitvi Arktike. Prikaže zanimanje za raziskovanje tega področja, kar izvira že iz projekta Makrolab. Namen njihove intervencije v prostor Severnega pola je s pomočjo visoke tehnologije vključiti tamkajšnje prebivalce v pridobivanje informacij o okolju in ekoloških spremembah v njem. S tem razstavljeni projekt poseže na področje družbenega, saj raziskuje inovativne rešitve za pridobivanje informacij o polarnih krajih, s čimer obrne ogledalo tudi zahodnemu svetu. Izvlečki rezultatov pa so v prvi vrsti namenjeni domačinom in njihovi uporabi.

Peljhan je skupaj z nemškim konceptualnim umetnikom Biedermanom zasnoval mednarodno organizacijo imenovano API – Arctic Perspective Initiative, ki želi pritegniti pozornost javnosti za to območje. Povezujejo se z umetniki, ki raziskujejo polarne kraje, med drugim pa so organizirali arhitekturni natečaj za mobilno enoto, ki bi lahko delovala v skrajnih razmerah. Na takšen način so želeli dobiti vpogled v drugačne rešitve konstruiranja bivališča za bivanje raziskovalcev v tem delu sveta.

V galeriji je skozi umetniška dela tamkajšnjih avtohtonih prebivalcev predstavljena njihova ustvarjalna dejavnost. Na ogled je video dokumentacija o življenju inuitov in poskusov uničenja njihove kulture. Eden takšnih primerov je poskus pokola eskimskih psov, česar kanadska vlada ni nikdar uradno priznala. Nakopičenost artefaktov v prostorih želi ozavestiti, da Arktika ni nevtralen prostor, temveč da tam potekajo pridobitniški boji za izkoriščanje naravnih virov. Prav slednje je nakazano v instalaciji 'Brezodmevno', kjer štirje modeli podmornic predstavljajo reminiscenco na spopade velesil, ki se nadaljujejo še danes.

Razstava, ki ne pušča praznega prostora, obiskovalca sprva zbega, saj le s težavo sestavi logiko postavitve in skonstruira njen smisel. Pomen namreč uhaja na več ravni, na področje znanosti, politike in umetnosti, na njihovo prepletenost.

Makrolab, ki je na razstavi predstavljen s fotografijami in modeli, je heksagonalna prizma polna anten in instrumentov. Namenjena je pridobivanju informacij o vremenu, telekomunikacijah in migracijah ljudi, živali ter kapitala. Raziskuje njihove spremembe in medsebojno povezanost, s čimer želi izluščiti celostno teorijo delovanja družbenega in naravnega sistema. Z utopičnim sistemom si Peljhan drzne špekulirati na abstraktnih nivojih, kjer se eksaktna znanost ustavi. Odpre se polje utopije in umetnosti.

O Peljhanovi fasciniranosti nad bliskovitim pretokom podatkov je pisal Igor Zabel, ki v tem ni prepoznal primarno političnega izhodišča. Postopno se je iz te očaranosti razvilo zavestno odpiranje nepredušno zaprtih nematerialnih prostorov, razrezanih z različnimi interesi moči. Makrolab namreč odstira spekter nedostopnih informacij in jih poskuša osvetliti za vse prebivalce globalne vasi. Ukvarjanje z vmesniki omogoča prehajanje med materialnim in nematerialnim svetom – svetom informacij – in avtor posega na področje, ki ni več nevtralno. Širjenje tako pridobljenih podatkov ni popolnoma legalno, zato Peljhan s sodelavci manipulira tudi s pomočjo prava.

Brisanje transparentnosti informacij se lahko zgodi le v popolni izolaciji, odtegnitvi od tega sveta. Osamitev njegovih prebivalcev – znanstvenikov, umetnikov, raziskovalcev - omogoča arhitektura Makrolaba, ki služi kot začasno nomadsko eksperimentalno bivališče. Zasnovano je tako, da si z vetrnicami in sončnimi celicami samo proizvaja energijo, si v prenosnem vrtu prideluje lastno hrano, katere rast je na ogled tudi na razstavi.

Ta odtegnitev od socialnega sveta spektakla se v resnici zgodi le na ravni geografske oddaljenosti, saj posadka preko sodobnih informacijskih sredstev vselej ostaja v tesnem stiku z zunanjim svetom. S pomočjo novih tehnologij pridobiva podatke, jih obdeluje, opazuje njihove spremembe in jih deli z ostalimi. Na ta način je v razstavljenem projektu razvidna želja po iskanju možnosti za upor proti centrom moči, ki manipulirajo s tem gradivom.

Želje po pobegu iz socialnega tkiva ne gre zanemariti, saj v sebi nosi emancipacijski moment. Služi kot začasen odmik, ponudi refleksijo, ki je po besedah Peljhana v sodobnem svetu nujna, vendar se posamezniku izmika. Inke Arns njegova dela poimenuje s terminom »retroutopizem«, kamor uvršča tudi Kozmokinetični kabinet Noordung s podobnim zanimanjem za teme utopije in kozmogonije. Retroutopisti so spoznali, da je s tehničnimi sredstvi, ki so jim danes na voljo, možno realizirati osrednje utopije avantgarde, kar se v Peljhanovih delih odraža v obujanju idej vizionarjev Velimirja Hlebnikova ter Nikole Tesle.

Makrolab, kot osamljeni mikroorganizem, ki živi in diha, predstavlja prosto področje raziskovanja, kjer so izumitelji varni pred grabežljivimi rokami pridobitnikov. Nacionalna država je namreč v celoti podrejena internacionalnemu kapitalu, ki vdira v vse družbene sfere, tudi na raziskovalno področje.

Paradoksalno se lahko šele z umikom iz družbe prične poskus razvijanja celostnega sistema ustroja tega sveta. Na ta način se oblikuje holističen pogled, ki združuje znanost in umetnost, v hipotetičnem, pravzaprav docela nerealnem sodobnem eksperimentalnem okolju.

Laboratorij Makrolab so postavljali na najbolj odročnih krajih, nikoli v galerijah. Skalnato hrapava površina namiguje na okolje opustošenih planetov, arhitektura Makrolaba spominja na vesoljske postaje. Tam se zdi možen nov začetek, kjer lahko vsaj za hip uidemo ideološkim vezem tega sveta. Pozaba pa se lahko zgodi le s pomočjo spomina, preko prikaza trenutne situacije, vpogleda, ki je našim očem običajno zastrt.

Učinek je neopisljivo osvobajajoč, saj ustvari lebdeča telesa galerijskih obiskovalcev. Toda emancipacijskemu učinku sledi prazna točka, kjer pride do vdorov streznitve in izpraznitve, do razkrajanja pomena obiskovalčevega sveta kot tudi razkrinkanja Peljhanove utopije. Pride do podobnega učinka kot pri trku dveh različnih diskurzov, ki povzroči hipno izgubo lastne ukoreninjene pozicije.

Prav na tej točki pride retroutopizem obujanja avantgard najbolj do izraza. V smislu njihovega razbitja semiotičnega pomena znaka, ki pa ga niso uspele docela zaceliti z novim. S tem tudi umestimo horror vacui postavitve v Moderni galeriji, ki ga na tej točki lahko beremo kot željo prepričati obiskovalca o smotrnosti in uporabnosti tokrat resnično najboljšega možnega sveta.

Gledalec trči ob ugotovitev, da gre za neobstoječ utopični sistem, ki sicer išče inovativne načine upora, vendar ne more nadomestiti njegovega sveta. Tako od njega zahteva, da se z rehabilitacijo ter predelano verzijo zavesti o manipulaciji centrov moči na drugem koncu, v območju stvarnosti, ponovno sestavi.




Nekam med znanost in umetnost, bi skupina BridA verjetno odgovorila na vprašanje, kam umestiti njihovo raznovrstno ustvarjanje. Z močnim nagibom proti umetnosti, nas spreleti po ogledu razstave 'Zamenjaj barvo!', ki je v MGLC na ogled do 12. junija.

Njihova dela namreč kljub uporabi novih tehnologij pogosto preučujejo proces klasičnega likovnega ustvarjanja, poleg tega pri upredmetenju abstraktnih pojmov nemalokrat izhajajo iz likovne forme. Sendi Mango, Tom Kerševan in Jurij Pavlica so kot skupina začeli delovati v času študija na beneški akademiji, razstava pa gledalcu ponuja pregled del, nastalih med letoma 2005 in 2011. Gre torej za dela, katerih večino smo si že imeli priložnost ogledati, kot rdeča nit pa se med njimi vije pojem informacije. Projekta 'Modux' in 'Trackeds' tako na primer številne izmerjene podatke vizualizirata, medtem ko 'Do It Yourself' tematizira podajanje navodil, torej informacij.

BridA živijo in ustvarjajo v Šempasu, zato sta Jurij Pavlica in Sendi Mango informacije k nam pošiljala prek telefonskega kabla.
















V nabito polni Stari elektrarni smo pred dvema tednoma spremljali letošnji performans tandema Eclipse z naslovom 'In vino veritas'. Zastavlja se mi vprašanje, kakšno resnico sta tokrat iskali ali uprizarjali rdečelaska in blondinka? Kako je sploh še legitimno govoriti o resnici, če je ta popolnoma arbitrarna kategorija že pred dobrim stoletjem padla v nemilost in se ni uspela nikoli prav dobro pobrati? Vsekakor v času po Foucaltu resnica ne more več imeti nobenih objektivnih lastnosti, a Eclipse jo trdno in bržčas tudi ironično pripneta na krščansko ikonografijo in ji pripišeta božjo kategorijo. V polkrožni apsidi, ki je upodabljala svod neba, sta uprizorili to absolutno perfekcijo.

Oblečena v Mad Menovske oblekice popolnih gospodinj iz zgodnjih šestdesetih sta Bogu umivale noge. Prizor je spominjal na nebeški svod iz sikstinske kapele, iz katere bogec steguje svojo roko z iztegnjenim prstom, a tu so bogcu iz belih oblačkov bingljale kosmate moške noge. Božja roka v ikonografiji je roka stvarnika nebes in zemlje, ki ponuja pomoč in vabi k sebi. Noge si na drugi strani lahko razlagamo kot uničevalke, ki zatirajo in tlačijo človeštvo.

Eclipse sta spet dodobra in predvsem za počit smešno absurdno pomešali krščansko ikonografijo, da bi povedali, kje je njuno mesto v družbi. Performans sta napovedali precej nejasno. Razglasili sta ga za upodobitev razmerja med krvodajalcem in hvaležnostjo krvojemalk, s perspektive njiju samih. V prvem dejanju sta bogu s skoraj preveliko vnemo umivali nogi. Podobo umivanja nog najdemo nekje v evangelijih, kjer skesana prostitutka Đizsu umije noge in s tem katarzično prizna podreditev svoje volje božji volji.

V drugem dejanju si performerki natočita kozarca z vodo, s skalpelom zarežeta v nogi na mestu kot sicer upodabljajo Jezusove rane, nastavita kozarca ter popijeta vodo in vino. Rdečelaski se je rezanje nekoliko zapletlo, ker verjetno ni bila dovolj krvoločna, stvar je bila malo zagatna, a nas ni zmedla toliko, da ne bi uvideli pomena celotnega dejanja. Uprizorili sta hipokrizijo družbe, ki z eno roko umiva nogo, z drugo pa jo reže, ki priznava svoje napake, medtem ko jih z veseljem ponavlja. Družba, ki verjame v antropomorfne kičaste risanke moža z brado in ne vidi realnosti, ki se ji odvija pred očmi. Uprizorili sta eno temeljnih značilnosti religioznega verovanja.

Zdi se strahotno neverjetno, da nas je performans, v katerem sta akterki pili človeško kri, le malo pretresel. Vendar ne zato, ker Eclipse ne bi pametno zasnovali svoje performativne miniaturke, temveč zato, ker smo s telesom opravili. S tem mislim, da je body art, v katerem je eden temeljnih elementov performativno krvavenje, začel pripadati umetniški zgodovinski avantgardi devetdesetih let 20. stoletja. To je bilo čutiti že v performansu Rona Atheya, ki je pred par meseci na povabilo galerije Kapelica v T5 uprizoril brutalno emocionalno krvavitev z naslovom 'Obliteration One and Two'.

Pojavlja se mi misel, da je smrt ostala edina telesna realnost, ki nas še uspe globoko pretresti, ker smo postali tako cerebralni, docela preveč pragmatični in racionalni. Želela bi verjeti, da umetnost ni tako zlagana kot religija, ki se zateka k obrednemu ponavljanju, brez da bi se vanj poglobila in »resnično« verjela. Morda je nekje v umetnosti le še mesto popolnega šoka, ki bi nas iztiril iz apatičnih tirnic. Nekateri novomedijski in bio-art umetniki in umetnice iščejo odgovor v formalnem jeziku in poetični estetizaciji znanosti. A morda obstaja tudi bolj inteligentna rešitev, nekje v polju, ki nas sili v takšno možgansko aktivnost, da presega polje razumevanja in nas odpelje v polje magičnega. Ta magična skrivnost se v tokratnem liturgičnem obredu dua Eclipse žal ni zgodila.



Z navdušenjem sem pozdravila idejo Galerije sodobne umetnosti v Celju, da so v začetku aprila odprli razstavo mlade srbske umetnice Katarine Zdjelar, ki bo na ogled še do nedelje 29. maja. Zdjelar nas je navdušila predvsem s svojimi pronicljivimi kratkimi video deli v srbskem paviljonu na beneškem bienalu pred dvema letoma, v katerih je dekonstruirala linearno dojemanje jezika. Ukvarjala se je z jezikom in pomenom, s smislom, spominom in neizrekljivostjo. Navdušila nas je z videom, v katerem japonsko govoreča ženska zaman poskuša izgovoriti priimek Zdjelar. Ali video, v katerem Albanci srednjih let, ki so se celo osnovno šolo učili ruščino, po spominu zaman iščejo ruske besede. Izjemno kvaliteto njenih del je prepoznal tudi Mladen Dolar, ki se je z umetnico pogovarjal javno konec leta 2009 v Moderni galeriji. Pogovor je temeljil na delu z naslovom »But if you take my voice, what will be left to me?«. Prisluhnimo fragmentu iz njegove analize.









Zdjelar se je kasneje pojavila v lokalnih razstaviščih še z videom o samoorganiziranju delavcev v južni Italiji na razstavi '255.804 km2' v Mestni galeriji. Video je bil, za razliko od drugih njenih del, formalno dokaj slab in tudi vsebinsko ne preveč pretresljiv, čeprav je nosil nezanemarljiv socialni čut, a to za dobro umetniško delo še ni dovolj. Kasneje jo je k razstavi -OR- premene umetnosti/Poetični nastavki korespondence z orakljem v celjskem Likovnem salonu povabila tudi kustosinja Petra Kapš z delom The perfect sound, ki se je pronicljivo ukvarjalo z zvokom in pomenom.

Tokratna razstava v Galerji sodobne umetnosti v Celju je tehnično izvrstna. Treba je izreči posebno pohvalo galeriji, da je v preteklih nekaj letih postavila že kar nekaj izjemno občutljivih videastičnih razstav in tudi tokrat niso razočarali. A nekoliko nas je razočarala avtorica, ker nam je ponudila le eno delo, ki se zares kompleksno ukvarja z jezikom kot kulturnim kodom. V video delu 'Shoum' mlad delavec iz Beograda dela transkripcijo besedila pop skladbe skupine Tears for Fears iz osemdesetih let z naslovom Shout. Mladenič tujega jezika nedvomno ne pozna, zato pride pri transliteraciji do humornega popačenja. Video je odlična upodobitev invazivnih kulturnih kodov – v tem primeru iz anglosaksonskega sveta.

Ostala dela na razstavi so kratki igrani video filmi, ki niso raziskovalne lingvistične narave, temveč upodabljajo določeno stanje. To stanje se sicer povezuje tudi z jezikom, a upodobitev je mnogo bolj izumetničena in manj neposredna kot njeni eksperimenti z „naturščki“. Video, ki prikazuje zasliševanje bosanskega begunca s strani nizozemskega birokrata in izpoved istega begunca o svoji nepričakovani amaterski igralski karieri, nas spomni, da Zdjelar živi v Rotterdamu in Amsterdamu in je tudi sam do neke mere žrtev lokalne art scene in politične korektnosti, ki jo zaznamujeta dobro financiranje in šibka sposobnost samorefleksije.

Do zdaj se je zdelo, da je Zdjelar svojo srbsko identiteto zelo občutljivo predstavljala v okviru raziskovalnega interesa – dekonstrukcije jezika. V teh delih pa je postala nekoliko preveč politično korektna, v tem smislu, da govori o vojni, ker se to od nje na nek način pričakuje. Deli sta kljub temu tehnično perfektni, s kompaktnim scenarijem in jasno definirano pripovedjo.

Zadnje delo na razstavi 'Everything Is Gonna Be' je posnetek skladbe 'The Revolution' od The Beatles, ki jo pojejo norveški amaterski pevci. Pri delu je zanimiva predvsem relacija med časom, ko je skladba nastala in intimnim prostorom, v katerem jo pevci izvajajo. Nobeden izmed pomenskih sklopov v pesmi, ki je v svojem času kritizirala preveč nekritično pozicijo hipijev, ne ustreza zasebnemu prostoru dokaj premožnih posameznikov. Besedilo je iztrgano iz svojega konteksta tako kot pri 'Shoum', čeprav naj bi pevci besedilo razumeli. Kljub nekoliko preveč korektnim posegom v igrani video film je Katarina Zdjelar še vedno ena najbolj zanimivih mladih avtoric s področja bivše Juge in veselimo se tudi njenih naslednjih obiskov in del.



Toliko za danes v oddaji Art-Area. Naslednja edicija se bo zgodila v sredo, 8. junija, ob isti uri na isti frekvenci Radia Študent. Tokratno oddajo so vsebinsko pripravile Ida Hiršenfelder, Iza Pevec in Zora Žbontar.





Komentarji
komentiraj >>