Islandski režiser Dagur Kári je stari znanec domačih filmskih dvoran. Njegov prvenec Mi, albini je bil prikazan v sklopu 14. edicije ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe, dve leti kasneje pa je s Skritim adutom na festivalu osvojil glavno nagrado vodomec. Njegov tretji celovečerni film in prvi, ki ga je posnel v angleškem jeziku, je naivna tragikomedija z naslovom Dobro srce.
Islandski režiser Dagur Kári je stari znanec domačih filmskih dvoran. Njegov prvenec Mi, albini je bil prikazan v sklopu 14. edicije ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe, dve leti kasneje pa je s Skritim adutom na festivalu osvojil glavno nagrado vodomec. Njegov tretji celovečerni film in prvi, ki ga je posnel v angleškem jeziku, je naivna tragikomedija z naslovom Dobro srce.
Pripoved je Kári tokrat umestil v razpadajoč newyorški bar House of Oysters, katerega lastnik, mizantrop in nergač Jacques [/Žak/], se zaradi petega infarkta znajde v bolnišnici. Tam spozna mladega brezdomca Lucasa, ki ga hospitalizirajo zaradi poskusa samomora. Jacques, ki ve, da so mu dnevi šteti, se odloči, da bo Lucasa vzel k sebi in mu po smrti predal edino stvar, ki mu v življenju kaj pomeni - svoj bar. Še prej pa mora nežnega in nedolžnega Lucasa ukrojiti po svoji meri.
Prežvečena zgodba o dveh značajsko popolnoma različnih ljudeh, ki ju združi eksistencialna stiska in predrugači bližnje srečanje s smrtjo, pod Kárijevo režisersko taktirko pridobi komične razsežnosti. Družba rednih barskih gostov, anahronističnih čudakov, med katerimi najdemo žigola, smetarja, propadlega pisatelja in cvetličarja, poskrbi za dobršno mero avtorjevega specifičnega dialoškega humorja. Vendar pa Dobro srce ponudi le to: občasen nasmešek, ki kaj kmalu zbledi ob plitki karakterizaciji likov, predvidljivi naraciji in sentimentalnosti, ki prežema predvsem drugo polovico filma.
Razmerje med obema glavnima protagonistoma se pričakovano začne zapletati, ko v njun bar tako rekoč z neba pade enigmatična April, odpuščena stevardesa, ki se boji letenja. Lucas se odloči, da ji bo pomagal, zato ji ponudi zatočišče, s tem pa prekrši eno izmed Jacquesovih zlatih pravil, ki med drugim prepovedujejo vstop ženskam ter naključnim mimoidočim in prijateljevanje s peščico rednih strank. Navdih za Jacquesovo rigidno in konzervativno obnašanje naj bi Kári dobil v definiciji, ki jo je v svoje memoare z naslovom Moj zadnji vzdihljaj zapisal Luis Bunuel: »Bar je prostor, namenjen moškim, kjer lahko v miru pijejo.« Jacques to definicijo interpretira dobesedno; zanj je bar sveti prostor s točno določenimi pravili obnašanja.
Podobno kot zasneženi islandski fjord iz režiserjevega prvenca Mi, albini je tudi House of Oysters samoten, odročen prostor, ki ga naseljujejo ljudje, za katere se zdi, da so ostali ujeti nekje v času. Časovno nedoločenost dogajanja je avtor poustvaril v zrnati in zbledeli vizualni podobi filma, s snemanjem v zaprtih, temačnih prostorih z zadušljivo barsko atmosfero pa je še dodatno poudaril psihološka stanja svojih protagonistov. Velja še omeniti, da je Kari, podobno kot pri svojih ostalih projektih, tudi za Dobro srce napisal avtorsko glasbo, ki jo je posnel v melanholičnem duetu Slowblow.
Z namenom, da bi ustvaril film, ki bi uspešno krmaril med lahkotno komedijo in resnobno dramo, se je Dagur Kari odločil prevzeti nekatere trivialne narativne šablone, kakršne najdemo v povprečnih televizijskih humorističnih nanizankah, in jih zapakirati v všečen in zanimiv vizualni slog. Navkljub prepričljivi igri glavnih igralcev Briana Coxa, Paula Dana in Isild Le Besco, Dobro srce izvodeni v naivno fabulo o odrešitvi ob soočenju z lastno umrljivostjo. Filma pa ne morejo odrešiti niti nekatere odlike, ki so zaznamovale avtorjeve dosedanje filmske projekte, še manj pa to, da ima naslov poleg metaforičnega tudi dobesedni pomen. Jacques namreč preživi zahvaljujoč presaditvi srca. Le kdo bi lahko bil njegov darovalec?
V temi je sedel Bor.
Komentarji
komentiraj >>