V novi Temni zvezdi vam bomo uvodoma predstavili prihajajoči »Mednarodni filmski festival Kino Otok«, ki bo tokrat vnovič potekal na pragu poletja, med osmim in dvanajstim junijem. V drugem delu našega današnjega druženja je Andrej Tomažin za vas spisal daljšo recenzijo projekta »49 muh« Pierra Héberta, ki smo si ga lahko minuli teden ogledali v »Kinoteki«.
Vljudno vabljeni v našo "živo" družbo, danes ob 20.30!
V celoti!
Lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, v kateri vam bomo uvodoma predstavili prihajajoči »Mednarodni filmski festival Kino Otok«, ki bo tokrat vnovič potekal na pragu poletja, med osmim in dvanajstim junijem. V drugem delu našega današnjega druženja pa je Andrej Tomažin za vas spisal daljšo recenzijo projekta »49 muh« Pierra Héberta, katerega predstavitev se je minuli teden odvijala v »Kinoteki«.
Po dveh jesenskih festivalskih edicijah se je otoška ekipa letos odločila festival vnovič premakniti v termin, ki bi ga lahko označili kot vstopni termin v dolgo, vroče poletje. Po besedah organizatorjev je omenjena odločitev festivalu omogočila, da se je s svojimi partnerji še tesneje povezal. Poleg utečenih partnerstev, med katerimi je za ljubljansko občinstvo zanimivo zlasti tisto s »Kinodvorom«, saj si je del izolske programske palete moč ogledati tudi v sklopu t.i. »Otoka v Ljubljani« - letos ga bo pospremila še na novo uvedena sekcija »Kinobalon« - pa je ena od letošnjih novosti tudi intenzivnejše sodelovanje s »Slovensko kinoteko«.
Ena od prepoznavnejših plati festivala je tudi obisk filmskih ustvarjalk in ustvarjalcev in tendenca festivala k vzpostavitvi prijateljskega vzdušja med njimi ter občinstvom. Tako bo druženje z režiserkami oziroma režiserji letos otvoril Piergiorgio Gay, učenec legendarnega Ermana Olmija, čigar »Brez strahu« si je prislužil tudi otvoritveno projekcijo v festival. Poleg Gaya bodo na festivalu prisotni še:
Katere pa so torej letošnje novosti, poleg že omenjene terminske spremembe, opustitve tekmovalnega programa ter sodelovanja z novimi partnerji? Po besedah direktorice bo letos prav posebno mesto zasedel »Letni kino Manzioli«, ki bo tako rekoč predstavljal osrednje festivalsko prizorišče, na filmih, ki bodo predvajani na Manzioliju, pa bo nekako tudi največji poudarek, pri čemer bo vsak od predvajanih filmov imel svojega filmskega botra:
Glede na to, da se junij bohoti z daljšimi dnevi, se bodo filmske projekcije odvijale malce kasneje kot ste bili morda vajeni v septembrskih edicijah festivala, kar pa seveda pomeni, da boste pred skokom v filmsko iluzijo imeli še dovolj časa za skok v morje, kot tudi za druženje na Manzioliju, kjer se bo poleg filmskega odvijal še spremljevalni program bodisi v obliki pogovorov bodisi v obliki glasbenih točk.
Otoška ekipa je letos pripravila tudi program za najmlajše filmske gledalke in gledalce, in sicer v sodelovanju s »Kinodvorom« oziroma s »Kinobalonom«. Predstavljeni filmi »Nariši se«, »Prvi film«, »Na morje« in »Sampaguita« bodo pospremljeni tudi z vsakodnevnimi delavnicami »Sezamovega kotička«, ki se bodo sicer povezovale z vsebinami predstavljenih filmov.
Kaj pa bo vključevalo Otoško sodelovanje s »Slovensko kinoteko«:
Pomembna sekcija »Mednarodnega filmskega festivala Kino Otok«, katerega uraden naziv je tudi »Festival filma Afrike, Azije, Latinske Amerike, Vzhodne Evrope s prijatelji«, pa je tudi sekcija »Prijatelji«:
Tako, to je bila predstavitev, bolje rečeno programska »kažipotna« napoved »Kino Otoka 7«, sedaj pa prisluhnimo prispevku Andreja Tomažina o projektu »49 muh«, ki smo si ga lahko minuli teden ogledali v »Slovenski kinoteki«.
---
Prejšnji torek smo lahko v »Kinoteki« videli in gledali Pierra Héberta, rojenega in vzgojenega v Quebecu. Predstavljal je projekt »49 muh«, ki ga je bilo že moč videti denimo v Bosni, na banjaluškem festivalu animacije ali na »Akademiji finih umetnosti na Dunaju«. Projekt je sestavljen iz dveh ločenih sestavin, prvi del je zvočni, ki je dolg 32 minut in je kompozicija, zgrajena s pomočjo posnetkov muh, ujetih med dve ravni ploskvi. Ob zvočni podlagi, večkrat loopani in remiksirani, pa se Pierre Hébert konkretnega dela šele loti. S pomočjo v podrobnosti izdelanega aparata, s katerim ustvarja animacijo na zaslonu, ali rajši, na njih prenaša svoje konkretizacije določene ideje, Hébert ustvarja realnočasovno improvizacijo na neko temo, v našem primeru so ta tema muhe.
Kakor sam pravi, ga ne gre smatrati za mojstra animacije, temveč bolj za mojstra vizualnih učinkov, ki jih je zmožen ustvariti. Njegova delovna površina je sestavljena iz računalnika, na katerega je povezanih več stvari. Prva je specifična kamera, ki se sicer uporablja v znanstvene namene, z njo pa je v procesor računalnika prenesena slika, ki jo riše na tablico in jo sproti zbriše. Druga povezava so nožni pedali, s pomočjo katerih manipulira omenjeno kamero, s tem, da ustvari sliko in sproži zaporedje slikanega, ali raje zaporedje animacij, ki jih ustvari pred gledalcem samim.
Poleg tega je vse skupaj povezano preko računalnika, kjer so na izrisane podobe naneseni še dodatni sloji raznovrstnih efektov, ki pa ne prevzemajo pobude, temveč služijo zgolj kot dodatek, ali, gledano z drugega vidika, kot temelj, saj bi brez njih posredovano na zaslon ne bilo videno kot animacija.
Konkretna predstava, »49 muh«, je po besedah Heberta polna podob, ki so »spočetka realistične, prikazujejo muhe, da bi naposled postajale vedno bolj abstraktne, morbidne in se tudi same zlile z mrakobno zvočno noto zaključka.« S temi besedami lahko počasi stopimo v raziskovanje relacije med posredovano podobo in digitalno tehnologijo, s katero je takšen projekt sploh lahko možen. Čeravno je v svojem jedru »49 muh« docela preprosto zasnovan animacijski eksperiment – saj Hebert predvsem riše zdaj konkretne, zdaj abstraktne podobe, se zdi, da je njegova posebnost tudi v tem, da v smislu variiranja na določeno temo dobro obelodanja tudi koncepte teorije remiksa.
S pomočjo tehnoloških postopkov tako Hebert različne že narisane podobe vzpostavlja v različne končne celote, ki se prelivajo v drugačne barve, v svoji osnovi pa vsaka izhaja iz točno določene slike, ki jo je ustvarjalec narisal na površino pred seboj. S tem se znotraj samega procesa ustvarjanja in kreiranja novega pojavlja še drugi proces, proces remiksiranja in reprodukcije že videnega, ki pa zaradi spreminjanja ostaja gledalcu zanimiv. Gledalec namreč ve, da gleda iste podobe, vendar se prepusti ravno tistemu, kar je Hebert rekel o sebi, dovršenosti vizualnih učinkov. In to ni mišljeno toliko v smislu estetske izpopolnjenosti, temveč bolj na ravni dobro koncipiranega povezovanja različnih delov med seboj. Vsaj tako je bilo na začetku.
Od samega začetka izgleda projekt »49 muh« kot animirani eksperimentalni dokumentarni film o življenju žuželk, natančneje muh. Muhe, ujete med dve steni, seveda takoj asociirajo na roman Williama Goldinga z naslovom »Gospodar muh«, ko otroci, ujeti na samotnem otoku, ustvarijo hierarhijo, ki prinese usodne posledice. Znana je tudi filmska ekranizacija s strani režiserja Petra Brooka. No, kot animirani eksperimentalni dokumentarni film oziroma bolje kratki film je »49 muh« v prvem delu prinesel nadgrajevanje koncepta remiksa, sprotnega ustvarjanja podobe pred gledalčevimi očmi in čutnozaznavnega doživljanja glasbe, ki jo je poleg že prej nasnete Hebertove [heberjeve] ob njem izvajal že stari znanec serialk »Kino-uho«, harfist Eduardo Raon. Da ne pozabimo, dogodek se je odvil pod pokroviteljstvom dveh serialk, torej, pod okriljem že omenjenega »Kino-ušesa« in pod okriljem »Animateke«.
Po koncu prvega dela, ki se je razvijal precej linearno in v smislu ikonizacije vidnega, konkretno, vidnega v smislu muh, se je pod roke in pod kamero Pierra Heberta prikradla še prava tridimenzionalna lutka, ki bi na zaslonu – če bi ne videli, kaj ustvarjalec počne – lahko povsem legitimno obstajala kot dobro animiran predmet iz konkretnega sveta. Tako pa se je podoba predmeta pretvorila v podobo dvodimenzionalnega platna, s katerega je gledalec lahko občudoval in spremljal točko lomljenja animacijske paradigme. Z digitalno tehnologijo namreč animacija ne potrebuje več izvrstnega risanja ali skiciranja, temveč lahko vsakršen 3D predmet splošči v primernega za prikaz na platnu.
S pomočjo vizualnih učinkov je ta podoba lahko dojeta kot animirana, obenem pa lahko ravno pri »49 muhah« poleg rezultata opazujemo tudi delo ustvarjalca, ki kaže svojo delavnico. In ta ni pomembna zgolj zaradi točke radovednosti, ki nas niti malo ne zanima, temveč zaradi ustvarjanja reza med animiranjem in pretvarjanjem realnih predmetov v ploščinsko zamejene like na zaslonu. Vednost, prenesena s pomočjo slike ustvarjalca, je podobna različnim vstopom režiserja v lastne stvaritve, pa naj bo to avtoreferencialnost v filmih, avtoreferencialnost v Family Guyu, prikaz postopkov dela v različnih avantgardnih filmih, najbolj mi tukaj na misel pade Dziga Vertov in njegov »Človek s kamero«, ali pač kjerkoli drugje.
Prvi del, ki se je zaključil s tem vstopom konkretnega na platno, pa je v drugem delu zaradi – sicer napovedane – abstraktne usmerjenosti precej zbledel. Črte in zdaj že precej simbolične podobe muh so na zaslonu pridobivale različne oblike, edini pravi rotor, a motor, ki je vlekel dogajanje naprej, je bila glasba. Gre za preprosto dejstvo, da je abstraktnim stvarem težje slediti kot nečemu, kar vsaj spominja na konkretno in družbeno znano. V tem trenutku se je lahko gledalec šele začel dodobra zavedati pomena glasbe, ki je vseskozi pomenila že prej omenjeni motor gibanja, le da je tu podoba počasi izgubljala na svoji pomenskosti, pogledi pa so se vse bolj posvečali glasbeniku na desni strani odra dvorane »Slovenske Kinoteke«.
Pierre Hebert in Eduardo Raon sta ustvarila zelo zanimiv dogodek, ki je bolj kot v svojem estetskem dojemanju seveda zanimiv v samem izpostavljanju problematike medija. V primeru, da bi Hebert vse stvari sprogramiral že doma in jih nasnel v zavetju svoje sobe, bi predstava izgubila svoj osnovni namen, ki pa je kazanje povezovanja digitalnih tehnologij z različnimi sklopi umetnosti, v tem primeru animacije. S tem, tu mislim predvsem z obstojem subjekta tehnologije – tukaj je to s Pierrom Hebertom samim -, ki ga mnogokrat zaradi zgolj posredovane podobe tako animiranih kot realnih filmov ne moremo videti, je celotnemu delu dodan v sodobni umetnosti vse preveč potrebni samoreflektirajoči del. Vendar pa to avtorefleksijo umetniškega dejanja bolj kot subjekt tehnologije ustvarjanja čuti subjektiviran gledalec, kateremu je predočen tako izdelek kot sam proces ustvarjanja obenem. Kot da bi nekje za zidovi slišali cviljenje prašičev, s pogledom pa bi zapazili mesarjev nož, nekaj malega krvi in potne obraze tistih, ki ubogega prašiča držijo za noge in ušesa.
Pravkar ste lahko poslušali prispevek Andreja Tomažina, ki je za vas gledal, poslušal in spisal »49 muh«.
--
Preden pa se od vas za danes poslovimo, naj vas le še opozorimo na nekaj prihajajočih filmskih dogodkov. V drugi polovici junija bo potekal »Festival migrantskega filma »Na poti«, ki smo ga podrobno predstavili v eni od lanskih »Temnih zvezd«. Več o festivalu pa v naslednji Temni zvezdi! Že v prejšnji oddaji smo vas opozorili na zanimiv filmski dogodek, »Potujoči festival Koloseksualnih filmov Bike Smut«, ki se bo zgodil jutri ob enaindvajsetih v »Socialnem centru Rog«. Več pa na spletni strani »Rdečih zor« oziroma na http://rdecezore.blogspot.com/.
Ta teden si boste v »Kinoteki« lahko ogledovali japonsko filmografijo, saj se bo med prvim in četrtim junijem odvijal »Teden japonskega filma«. V torek, prav tako v »Kinoteki«, ob devetnajstih, se boste v družbi predavanja Mladena Dolarja in Mirta Komelja lahko sprehajali v družbi filozofije Jeana-Luca Nancyja. Brezplačno predavanje Mladena Dolarja in Mirta Komela z naslovom »Jean-Luc Nancy – od telesnega teksta do podobe telesa« se bo zgodilo ob priložnosti izida prevodov treh del omenjenega francoskega filozofa, in sicer »Corpus«, »Noli me tangere« in »Rojstvo prsi«, zbranih v eni knjigi, izdanih pri zbirki »Koda« »Študentske založbe«, zaključila pa ga bo projekcija Denisinega »Vsiljivca«. V naslednjem tednu pa vam že maha kinotečna retrospektiva Erica Rohmerja.
Tako prišli smo do konca današnje oddaje, ki sva jo pripravila Nina Cvar in Andrej Tomažin, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Srečko. Hvala, ker ste bili z nami, se slišimo čez štirinajst dni.
Komentarji
komentiraj >>