Od minulega četrtka v galeriji Kapelica povsem svojevrstne analogije med živalskim in človeškim svetom vleče ekvadorski umetnik Kuai Shen. V instalaciji »0h!m1gas« se v sodelovanju znajdejo mravlje in hiphoperski fenomen – skrečanje.
Galerija Kapelica nas zadnje čase vedno znova opominja, da smo svetu narave bližje, kot se nam morda dozdeva. Umetniki bioartističnih praks s poseganjem v znanstvene sfere preučujejo obrise človeštva in umeščenost tega v naddoločujoči sistem obstoja. V omenjeni galeriji je tako na primer pred kratkim Allison Kudla vzporejala naravno rast z urbano rastjo, od minulega četrtka pa povsem svojevrstne analogije med živalskim in človeškim svetom vleče ekvadorski umetnik Kuai Shen.
V instalaciji nenavadnega imena, ki ga lahko izgovorimo Omígas, se v sodelovanju znajdejo mravlje in hiphoperski fenomen – skrečanje. In kaj ima ta nekaterim morda nadležni zvok drgnjenja vinilke ob iglo skupnega z eno izmed najstarejših oblik socialne organiziranosti? Bistven je način, na katerega zvok nastane in ki se v biologiji imenuje stridulacija, označuje pa sporazumevanje nekaterih živalskih vrst s pomočjo drgnjenja telesnih delov. Pri tem nastaja zvok, ki nam v poletnih morskih časih rahlo preseda, poleg tega pa se preko podlage širijo vibracije.
Omenili smo nenavadnost naslova; če ga poskusimo črkovati oziroma zlogovati, bi to šlo nekako takole: »0-h-!-m-1-gas« [nič-h-klicaj-m-ena-gas]. V poimenovanju pa se prepleta kar nekaj pomenov. Najočitnejši je v besedi omígas, kar je otroško poenostavljena varianta španskega imena mravelj – hormigas. Klicaj je tam zavoljo našega presenečenja nad kompleksnostjo hormigas, ničla in enka zaradi digitalne narave instalacije, gas pa označuje enega izmed treh načinov komuniciranja mravelj – feromone.
Tretji način komuniciranja nekaterih vrst mravelj pa je že omenjena stridulacija - slednjo lahko torej vidimo kot del zgodbe o uspešnosti njihove organizacije, ki Shena tako zelo fascinira. Predstavljajo mu kolektivno moč, primer truda, skupinskega delovanja, samoorganizacije ter socialne organizacije. Meni celo, da lahko z razumevanjem delovanja kolonije mravelj razumemo tudi kompleksnost sveta – od možganov do ekosistemov, od človeških do robotskih simulacij, od umetne inteligence do novih umetniških form. Po Shenovem mnenju imajo mravlje po eni strani z nami veliko skupnega, po drugi pa se lahko učimo iz načina, na katerega gradijo svoje miniaturne ekosisteme.
Pri Shenovem proučevanju teh malih, a učinkovitih bitij še zdaleč ne gre zgolj za fascinacijo nad sorodnostjo njihovega komuniciranja z določenim segmentom človeške urbane ustvarjalnosti. O tem poleg pravkar povedanega priča tudi dejstvo, da je obravnavanim žuželkam posvetil že več projektov. Fenomen stridulacije v instalaciji »0h!m1gas« govori o širši sposobnosti samo-organizacije mravelj. To lahko razberemo tudi v kompleksnosti instalacije, ki jo za začetek malo natančneje opišimo.
Avdio-vizualno instalacijo v temnem prostoru galerije poleg tridelnega terarija z mravljami sestavljajo še dva gramofona ter video projekciji. Gramofona s skrečanjem ustvarjata hreščeče zvoke, sorodne stridulaciji mravelj. Izbira ene izmed plošč nas rahlo zabava – gre namreč za glasbo ansambla Lojzeta Slaka. Na zaslonu pa zremo v dva posnetka prebivalk terarija -realističnega levega posreduje ena izmed štirih majhnih kamer, na desni strani pa gre za nekakšen vektorski prikaz gibanja mravelj, ki ga meri peta kamera.
In tu nastopi zapleteni del – marsikaj namreč vpliva na marsikaj drugega. Mravlje s svojim premikanjem vplivajo na desno sliko, ki dalje učinkuje na levo sliko, natančneje na to, iz katerega izmed štirih zornih kotov bomo v mravljišče zrli. Taisto premikanje pa vpliva tudi na predvajanje plošče, kar mravlje nekoliko spreminjajo tudi, kadar stridulirajo.
S svojim delovanjem mravlje vplivajo na to, kar vidimo in kar slišimo, slišimo pa pravzaprav aluzijo na način njihovega sporazumevanja, torej organiziranja delovanja. Vzpostavljena je nekakšna krožna zanka, ki ponazarja Shenovo razumevanje mravelj kot samoorganiziranega sistema, ki v kriznih trenutkih uspešno kolektivno odreagira brez vrhovnega ukaza.
V njegovih očeh posedujejo kibernetične karakteristike, zaradi katerih so tako uspešen in močan superorganizem. S pretvorbo znanosti v umetniško samoorganizirano, reaktivno, organsko instalacijo osvetljuje mravlji princip samoorganizacije. Ta princip poveže s človeško naravo, skozi to povezavo pa, meni Shen, lahko bolje razumemo, kdo smo in kaj pomenimo svetu, znotraj katerega obstajamo.
Kuai Shenovo predstavitev in razumevanje mravelj je zanimivo uzreti tudi na stereotipni metaforični podlagi, ki nam ob misli nanje nehote sili v zavest. Mravlja kot pridni, večni delavec, ki tudi v znani basni marljivo nabira ozimnico, medtem ko čriček brezskrbno poje in igra. Na podobno pojmovanje se ob motivu mravlje pravzaprav pogosto navezujejo tudi umetniki, mravlja v družbeno kritičnih očeh postane simbol izkoriščanega delavca.
Shen se simplificirani alegorizaciji izogne, pravzaprav izogne niti ni pravilna beseda – na nobeni točki tej nevarnosti namreč ni blizu. Ob manjku tovrstne metaforičnosti ter fokusiranju na kompleksnost in učinkovitost mravljine organizacije pa nas lahko spreleti, kako zelo je v resnici naš pogled zaznamovan s človeškim, s kulturnim.
Matica je fascinirala Izo Pevec
Komentarji
komentiraj >>