Lucija G. je v preteklem tednu spremljala aktivnosti Študentske organizacije Slovenije, Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter Univerze v Ljubljani v zvezi s spremembami na področju visokega šolstva.
Prejšnji teden, teden univerze, še posebej pa »Dan Univerze v Ljubljani« je bil predvsem v znamenju raznih ceremonij, slavnostnih sej, podelitev nazivov, plaket, svečanih listin, slavnostnih razglasitev in podobnega. Četrtek je minil v znamenju srečanja predstavnikov univerze ter Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, kjer je minister Gaber predstavil teze za spremembe zakona o visokem šolstvu. Na sam dan univerze, torej dan prej pa so se zmigali v Študentski organizaciji Slovenije in na novinarski konferenci predstavili obsežen »Elaborat k vzpostavitvi neodvisne nacionalne agencije za spremljanje in zagotavljanje kakovosti visokošolskega procesa v Republiki Sloveniji.«
Kaj neki so zapisali v tem poglobljenem 42 strani obsegajočem dokumentu, ki so ga še isti dan poslali šolskemu ministrstvu?
Slovenija na področju uveljavljanja načel bolonjskega procesa zelo zaostaja, zato od šolskega ministrstva pričakujejo, da bo čimprej zavzel stališča do pripravljenih izhodišč za graditev prej omenjene agencije.
Tine Svoljšak, člana odbora predsedstva ŠOS za visokošolsko problematiko ter urednik omenjenega elaborata ocenjuje, je Slovenija primerljiva z drugimi evropskimi državami le v enem stebru sistema spremljanja in zagotavljanja kakovosti visokošolskega procesa. Pri samoevalvacijskih postopkih. Področje vzajemnega priznavanja kvalifikacij in študijskih programov je neurejeno.
Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije je bil ustanovljen leta 1994 in kot vladni organ izvaja le akreditacijo glede na sprejete normative in standarde, ne izvaja pa tudi spremljanja in zagotavljanja kakovosti visokošolskega procesa. To delo od leta 1996 opravlja Nacionalna komisija za kvaliteto visokega šolstva, ki je bila ustanovljena na pobudo slovenske rektorske konference.
Na eni strani imamo torej vladni organ za akreditiranje študijskih programov, na drugi strani pa univerzitetni organ za kakovost, ki ne zadostujeta merilom evropskega visokošolskega prostora.
Agencija bi bila kot neodvisen organ od regulatorja in visokošolskih institucij edina sposobna zagotavljati objektivne, transparentne in mednarodno primerljive ocene kakovosti. Samoevalvacijske komisije na fakultetah jih zaradi vedno večjega števila študentov, študijskih smeri, sprememb zahtev študentov, razvijanja kakovosti in odgovornosti dela niso sposobne zagotoviti.
Namen elaborata, ki ga je predstavila Študentska organizacija slovenije, je torej začeti poglobljeno razpravo o nadaljnjem razvoju akreditacije in evalvacije študijskih programov v Sloveniji in spodbuditi proces osnovanja neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti. Članstvo v mednarodnih združenjih agencij za akreditacije in spremljanje kakovosti vezano z dvoletnim prehodnim obdobjem. V tem obdobju bomo torej neprimerljivi z Evropo.
Mudi se tudi zaradi dejstva, ker se bomo že naslednje leto diplomanti in študenti slovenskih visokošolskih zavodov znašli na evropskem trgu, kjer naša diploma ne bo priznana.
Kaj pa je imel univerzitetnemu senatu naslednji dan povedati gospod Slavko? Minister je vodstvu Univerze predstavil predlagane spremembe zakona o visokem šolstvu in predlog uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov od leta 2004 do leta 2008. Poudaril je pomen kvalitete evropskega visokošolskega študijskega prostora, ki ga moramo doseči s kakovostjo visokošolskega študija na evropski ravni, kreditnim sistemom ter povezovanjem in priznavanjem študija ne evropski ravni.
Med novostmi, ki jih prinaša novi zakon o visokem šolstvu, je izpostavil status priloge k diplomi, priznavanje izobrazbe, pridobljene v tujini in oblikovanje nacionalnega okvira visokošolskih kvalifikacij.
Med posledice bolonjskega procesa spada tudi večstopenjski študij, ki bo v okviru enotnega evropskega visokošolskega sistema trajal tri leta na višji strokovni in visokošolski ravni, eno leto ali dve na magistrski ravni in tri leta na doktorski ravni.
In kaj bo sedanjimi diplomanti? Kaj bo z mojim znancem, ki je najprej diplomiral na višji šoli, potem ko se je ta preoblikovala v visoko šolo, se je v strahu za svoje delovno mesto spet vrnil v študentske vrste in spet diplomiral.
Zdaj je visoka šola postala fakulteta in nadebudnemu študentu še vedno ni zmanjkalo volje. Kmalu bo postal človek s »ta pravo« univerzitetno diplomo. Sami seštejte, koliko let bo »študiral«.
Kakšno izobrazbo mu bodo priznali po uvedbi sprememb, tega niti ministrstvo, niti vse prej naštete komisije ne vedo. Omenimo še, da je Komisija za kvaliteto visokega šolstva, ki je bila ustanovljena na pobudo slovenske rektorske konference, že v poročilu za leto 2001 ugotavljala, da nimamo ustrezne komisije o kakršni smo govorili danes.
Sprašujem se, koliko elaboratov, sej, okroglih miz in novinarskih konferenc bo še potrebno, preden bomo ujeli drveči evropski vlak? Mudi se, to je res. Toda spet ne tako, da bi slepo sledili evropskim pogruntavščinam kot kura zrnju in konec koncev nekoč morda ugotovili, da je naše visoko šolstvo zašlo v slepo ulico.
Rahlo skeptična do velikih sprememb v težko spremenljivem visokošolskem sistemu je bila Lucija.
Komentarji
komentiraj >>