Retorika, ki jo je v kampanji o pokojninski reformi ubrala vladna stran, igra na noto zastraševanja. Gre nekako tako: »Če ne boste podprli naših predlogov, bo šlo samo na slabše, kajti v prepad drvimo že sedaj, saj tečemo za zadnjim vlakom«. In se nadaljuje: »Pa tudi, če jih boste, to še ni konec, kajti reforma v predlagani obliki ne bo zdržala več kot nekaj let.« Posledica takšnega načina je seveda nelagodje v družbi, ki se največkrat manifestira kot apatija ali jeza.
Prihajajoča nedelja bo poseben dan za slovensko demokracijo. Kot je sedaj že vsakomur znano, bomo državljani na ta referendumski dan odločali kar o treh zakonih. O zakonu o arhivu, zakonu o delu na črno in najpomembnejšem, zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po prepričanju mnogih pa tudi o usodi vlade premiera Boruta Pahorja. Prihodnost treh zakonov in verjetno same vlade je tako v rokah državljanov Slovenije starejših od 18 let. Na prvi pogled se seveda zdi, da je moč v rokah ljudstva. Vendar ne samo moč, ampak tudi ogromna odgovornost, kar poudarjajo predvsem predlagatelji zakonov. Nepremišljenost bo menda še najbolj škodovala bodočnosti slovenskih pokojnin.
Petega junija bomo imeli torej na izbiro šest možnosti, dve izmed njih bosta še posebej pomembni. Ključna dilema se bo takrat glasila: »Ste za pokojninsko reformo ali proti njej?« Na tem mestu naj zgolj neselektivno navedemo nekaj argumentov, najprej za reformo in potem kontra njej. Zagovorniki izpostavljajo javnofinančno nevzdržnost pokojninske blagajne, nesolidarnost med generacijami, nekonkurenčnost slovenskega gospodarstva. Nasprotniki pa iztrošenost delavcev v določenih poklicih, slab nadzor glede vplačevanja prispevkov za pokojnine s strani države, porabo sredstev za pokojnine v druge namene, nepravično redistribucijo družbenega premoženja in na malusih temelječo reformo.
Glede enega pa sta si obe strani vseeno edini, tako vlada kot predlagateljica reforme in sindikati, torej pobudniki referenduma. Oboji se namreč strinjajo, da so spremembe glede pokojninskega sistema potrebne. Dejstvo je namreč, da se prebivalci staramo in da se pričakovana življenjska doba zvišuje. Na referendumu bomo torej glasovali o tej ali o neki drugi omiljeni obliki pokojninske reforme. Ali pa morda o še bolj rigorozni, saj od naslednje vlade, ki bo prav mogoče Janševa, ni pričakovati ravno socialno obarvanih zakonov.
Ena od razlik med sindikati in vlado pa se kaže na drugi ravni, in sicer glede urgentnosti pokojninskega zakona. Retorika, ki jo je ubrala vladna stran, igra na noto zastraševanja. Gre nekako tako: »Če ne boste podprli naših predlogov, bo šlo samo na slabše, kajti v prepad drvimo že sedaj, saj tečemo za zadnjim vlakom«. In se nadaljuje: »Pa tudi, če jih boste, to še ni konec, kajti reforma v predlagani obliki ne bo zdržala več kot nekaj let.« Posledica takšnega načina je seveda nelagodje v družbi, ki se največkrat manifestira kot apatija ali jeza. Ob tem se sicer postavlja vprašanje, ali gre za zavestno strategijo politikov, ali pa so tudi sami prestrašeni in to ohromljajoče čustvo le prenašajo na širšo množico. Glede na to, da so prihajajoče reforme, čeprav za ljudstvo težke, precej sramežljive, bo verjetno držala druga teza.
Ena od izhodišč za razumevanje trenutne nemoči politike, ki je osnovana na kalkuliranju, je konkurenca. O njej je toliko govora, da smo se jo že navadili preslišati. Tudi v evropski strategiji za gospodarski razvoj „Evropa 2020" kar mrgoli črk, ki sestavljajo to vsakdanjo besedo. Ključni problem, s katerim se sooča Evropska unija in še bolj Slovenija, je po mnenju tvorcev aktualne politike ravno nekonkurenčnost podjetij na stari celini. To potegne za sabo tudi slabo ekonomsko stanje in brezposelnost, kar sta tudi ena glavnih razlogov za pokojninsko reformo. V strategiji Evropa 2020 se nekonkurenčnost zdravi s kombinacijo več zdravil. Od prehoda v visokotehnološko in zeleno industrijo, spodbujanja inovativnosti, povezovanja univerze in gospodarstva do zaostrovanja zakonov na področju intelektualne lastnine. Evropa tako upa, da bo v naslednjih desetih letih prevzela vodstvo na svetovni gospodarski sceni.
Kako torej povezati ideologijo konkurenčnosti in nemoč ter strah politike? Nivojev je več. Najbolj banalen se tiče možnosti, da načrt spodleti. Drugi gre korak globlje, in sicer zadeva neko dokaj slabo reflektirano zavest, da bomo, četudi uspemo, vse skupaj le premaknili na drugo raven, sam problem pa bo ostal. Če bo Evropa res prevzela vajeti, potem lahko pričakujemo od drugih velesil, ki se gredo isto igrico, da bodo potegnile potencirane ukrepe za svojo lastno konkurenčnost. Tako smo v začaranem krogu, slabi neskončnosti, lahko bi rekli ekonomski vojni. To je tudi že realnost današnjega časa.
Tretje nelagodje v zvezi s konkurenco je to, da ko o njej govorimo, nimamo v mislih nobenega konkretnega izdelka, ampak zgolj produkt, ki se dobro prodaja. Tako so lahko največje neumnosti tega sveta v okvirih takšnega mišljenja najbolj svete stvari. Kot zadnje, kar pri paradigmi konkurenčnosti vznemirja, je sama podstat, ki logiko konkurenčnosti sploh vzpostavlja. Gre za svobodo. Argument je približno tak. Kot svobodnim bitjem nam nihče ne sme zapovedovati, kaj proizvajati, za koliko prodajati, ponekod celo, na kakšen način priti do izdelka. Argument je šibek, saj na nek način samega sebe negira. Resnične svobode tako ni več, ampak manj, saj si podrejen zakonitostim trga. Naj samo omenimo, da alternativa vsekakor ni monopol.
V nedeljo bomo glede pokojninske reforme izbirali med dvema slabima možnostma. Odločiti se bo treba, katera je manj slaba, saj tretje variante, ki v sebi ne bi nosila klice konkurenčnosti in seveda še nekaterih drugih elementov današnje politike, še ni na spregled. Tako morda le ne gre za tako velik dan slovenske demokracije.
Komentar je spisal Gregor Kuhar.