Četrtek, 2. 6. 2011
Peter Recer
Tokrat v tolpi bumov slišimo Chain And the Gang ter njihovo drugo ploščo Musićs Not for Everyone. Skupino vodi Ian Svenonius, ki je bil pogon washingtonskih bendov kot so The Nation of Ulysses, The Make-Up ter Weird War. Križanje punk soulovske izraznosti se tokrat umakne bolj zafrkljivo zagroovanim zvokom. (v celoti!)
* V nocojšnji oddaji Tolpa Bumov slišimo skupino Chain And the Gang ter njihovo drugo ploščo z naslovom Musićs Not For Everyone. Ob tem gre pripomniti, da je glavna lokomotiva zasedbe Ian Svenonius, čigar delo je zabeleženo v zasedbah, kot so Nation of Ulysses, The Make-Up, ter Weird War. Gre za markantnega možakarja, ki je nase opomnil konec osemdesetih let s punkovsko zasedbo Nation of Ulysses, bazirano v Washingtonu, točneje pri takrat sila aktualni založbi Dischord Records. Omenjeno zasedbo in tudi njegove kasnejše skupine je zaznamovala izrazito leva politična usmerjenost ter z energijo napolnjeni koncertni nastopi. Punk rockovska hrupnost se je leta 1995 ob njegovi naslednji skupini The Make-Up omehčala in se namesto tega ob garažni zamazanosti naslonila na soulovsko estetiko. Eksplozivni koncerti, fanatično pridigarski gospel, poudarjen s pevčevim visokim vreščečim vokalom, ter marksistična ideologija so bili trademark skupine Make-Up. Po njenem razpadu je leta 2001 skupaj z glasbenico Michelle Mae iz Make-Up, Neilom Hagertyem iz Royal Trux ter Sebastianom Thomsonon iz Trans Am ustanovil zasedbo Weird War. Zasedba je ob funkijevsko psihedeličnih prijemih nadaljevala levo politično ideologijo.
A s tem se zgodba Ian Svenoniusa ne konča. Omenimo, da je med drugim kot esejist izdal knjižico The Psychic Soviet, kjer se dotakne tem, kot so propad Sovjetske Zveze, hladne vojne ter rock'n'rolla s stališča religije. Obenem je vodil pogovorne oddaje, med gosti so se znašli tudi Ian MacKaye, Cat Power ter Bonnie 'Prince' Billy.
Vrnimo se h glasbi in novo izdanem albumu Musićs Not For Everyone ter aktualni zasedbi Chain And The Gang. Ian Svenonius z zasedbo nadaljuje svojo družbeno angažiranost, medtem ko se je glasba bistveno umirila in izgubila svoj punkovski naboj. Namesto tega zasedba ob garažni estetiki ponuja soulovsko zagruvan zvok. Tudi njegov vokal ni več tako vnetljivo vreščeč, namesto tega je podan v mnogo bolj umirjeni obliki. Še vedno pa je njegov glas slišan kot pridiga ter kot ukrivljeno zrcalo, ki ponuja sarkastični odsev današnjega kapitalistično usmerjenega sveta.
Album Musićs Not For Everyone zaznamuje minimalistična glasbena podlaga, križanec bluesa, funka, groova nekje iz 60-ih let prejšnjega stoletja. A največje presenečenje je vokal Iana Svenoniusa, ki ni več prepoznavno vreščeč. Namesto tega je marsikje, recimo v uvodni pesmi Why Not?, v pripovedni, spoken word obliki. Obenem se na plošči pojavlja ženski back vokal, kar postavlja pesmi v igrivo in dinamično obliko. Album je močno prepojen s sarkazmom. It's a Hard Hard Job (Keeping Everybody High) se na primer naslanja na vseprisotno farmakologijo oziroma radodarnost doktorjev pri dajanju raznoraznih tabletk, ki naj bi rešile posameznikove težave. Največ okusa po rock'n'rollu album razumljivo ponudi s pesmijo Detroit Music, kjer je podan recept za ustvarjanje glasbe. Ščepec bobna tu, ščepec basa tam in stvar je narejena. Še najbolj kontroverzna je naslovna pesem z naslovom Musićs Not For Everyone, ki se odpre kot ponavljajoča mantra in spomni na kakšne hipnotične The Doors, izgubljene v puščavi. Ian Svenonius pa ponovno v spoken wordu razloži, zakaj glasba ni za vsakega. Naslanja se na površno dojemanje glasbe, medtem ko je njemu glasba vedno pomenila orožje za doseganje družbenih premikov. Obenem v pesem stlači krike, ki spomnijo na karikaturo Alana Vege. Preprosta bluesovska forma se oplemeniti v pesmih Living Rough ter (I’ve Got) Privilege, ki poslušalca popeljeta v funk zgodovino 70' let.
Celoten album deluje nadvse igrivo in verjetno je tudi namen te plošče zabavati in zbuditi pri poslušalcu posmehljiv nasmešek. Res je, da smo pri Ian Svenoniusu navajeni več družbene angažiranosti, prepojene z litri iztisnjenega švica, a očitno se je odločil za drugačen, bolj posmehljiv pristop nagovarjanja publike. Kljub temu, da je album Musićs Not For Everyone preprost, je obenem nagajiv ter samosvoj. In to je včasih pri glasbi čisto dovolj.
pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>