Četrtek, 2. 6. 2011
Janez Janša
Nedavno se je v Galeriji 001 z vizualnim informansom obeležilo monografsko izdajo revije Der Sturm, posvečeno slovenski historični avantgardi. Glede na vsebino posebnega zvezka razstava hkrati predstavlja tudi poklon slovenskemu tržaškemu konstruktivizmu.
Pred kratkim se je v Kulturnem centru Tobačna 001 z razstavo DER STURM – Vizualni informans in slovenska historična avantgarda nakazalo na »revolucioniranje umetnosti v Sloveniji.« Besedno zvezo smo si izposodili iz tematskega zvezka berlinske umetniške revije Der Sturm, katere monografska številka iz leta 1929 nosi naslov Junge slovenische Kunst [junge sloveniše kunst], posvečena pa je takratni slovenski avantgardi. »Menimo, da vrsta slikarjev, arhitektov, pisateljev in glasbenikov še prav posebej zasluži priznanje iz tujine,« je zabeleženo v tej izdaji.
Objava, ki priča o ustvarjalnosti snovalcev ljubljansko-tržaške naveze, je svojo luč ugledala le nekaj mesecev po odprtju razstave novejše slovenske umetnosti v Sturmovi berlinski galeriji. Tu se je sočasno proslavljalo tudi petdesetletnico urednika revije Herwartha Waldna, s katerim se je povezal slovenski avantgardni gledališki režiser Ferdo Delak. Kot zapišeta avtorja aktualne ljubljanske razstave Dragan Živadinov in Miha Turšič, je Waldnova redakcija poleg revije Die Aktion »zgradila stilno formacijo ekspresionizem«, hkrati pa je beležila druge slogovne usmeritve in zazrtost v velika umetniška središča razširila s pogledom na sprva manj opazna, a ustvarjalna obrobja centralne Evrope.
Razstava v Tobačni slovensko historično avantgardo prikaže kot obetajoče umetniško gibanje, postavljeno ob bok sočasnemu evropskemu reformiranju kulture. V vitrinah je na ogled več revij posebne objave, ki ob tekstu razkrivajo pretežno konstruktivistično oblikovano likovno snovanje. Številni reprinti obiskovalca natančneje obvestijo o vsebini omenjene izdaje. Poleg Seliškarjeve ekspresionistične poezije zasledimo tudi Kogojevo razmišljanje o glasbi; po skladateljevih besedah »lahko od umetnika zahtevamo vsaj toliko kot od inženirja«. Pomenljiv je tudi članek Ferda Delaka z naslovom Novo slovensko gledališče, v katerem zapiše, da »dogajanje ne sme biti enostransko, ampak mora svojo gibalno energijo izžarevati na vse strani.«
Pomemben protagonist pričujoče številke je vsestranski likovni umetnik Avgust Černigoj. Po političnem izgonu iz Ljubljane je v Bauhausu šolan ustvarjalec leta 1925 v Trstu skupaj z slikarjem Gorgiem Carmelichom in pesnikom Emilijem Márijem Dolfijem ustanovil zasebno umetniško šolo. Nastal je slovenski tržaški konstruktivizem: »Ko govorimo o konstruktivizmu, vemo, da govorimo o umetnostnem principu, ki bi mu morali v Trstu postaviti stalno razstavo,« nas z mislijo Aleksandra Flakerja seznani Tatjana Rojc v spremnem tekstu. Razobešena Černigojeva zasnova Tank-Teatra s prosojnim strešnim zaključkom namiguje na organski spoj forme z vsebino, kar pa je med drugim osnovna značilnost Kosovelovih literarnih kons-trukcij.
Da police niso pare za knjige in kot je zapisal El Lisitcki "zid ni krsta za slike«, so na razstavi poskrbeli didaktični vektoriali Mihe Turšiča. Tridimenzionalni razstavni panoji z računalniško projekcijo informirajo o glavnih snovalcih slovenske historične avantgarde. Slikarstvo in glasbo zaznamujejo podobe Kogoja, Čarga in Delaka, ki na Ljubljanskem velesejmu stojijo pred osnutkom za scenografijo Kogojevih Črnih mask. Izmenično se izpisujeta tudi imeni Kosovela in Černigoja, intervalno pa se v krogu presekata naziva skladateljev Slavka Osterca in Márija Kogoja. Tekom razstave je moč slišati tudi remix Osterčeve četrttonske glasbe, ki je nastajal ob otvoritvi.
Na zadnji projekciji se združujejo različne umetniške zvrsti. Ob izpisu Delakovih besed o novem slovenskem gledališču uzremo tudi druga imena avantgardističnih arhitektov in literatov. Pri tem opazimo, da je skozi digitalno-arhitekturni poseg izpostavljena osnovna poanta konstruktivizma - kot je zapisal Srečko Kosovel in kot ob razstavi opozarja Dragan Živadinov: vse je arhitektura.
Razstavljene revije Der Sturma s slikovnim gradivom Černigoja, Poljaka, Štepančiča in Laha pričajo o preseganju dvodimenzionalnega branja podob. Podobno kot Štepančičeve levitacijske konstrukcije iz leta 1927 s Kosovelovo »gibljivo filozofijo« sporočajo, da je vse »/Gibanje. Muzika./ Črke rastó v prostor./ Glasovi so kakor stavbe,/« na kar pa je že večkrat opomnil literarni zgodovinar doktor Janez Vrečko.
Ob tem seveda lahko pomislimo tudi na postgravitacijsko umetnost Dragana Živadinova, Mihe Turšiča in Dunje Župančič, saj pričujoči vizualni informans posredno poroča tudi o njihovi umetniški dejavnosti. Natančneje, vzpostaviti prekinjene oz. nevidne vezi med preteklostjo in sedanjostjo – in sicer zaradi prihodnosti – je eden izmed poglavitnih namenov tako tega kot številnih drugih informansov v produkciji Zavoda Delak.
Vizualni informans je radijsko re-konstruirala Katarina Stopar
Komentarji
komentiraj >>