Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ŽALOSTNA PREDVIDLJIVOST (1867 bralcev)
Torek, 7. 6. 2011
Boris V.



Volivci in volivke so svoje povedali, ni potrebe po odzivih in komentarjih tistih, ki so govorili ves čas do referendumskega dneva. Nesmiselnost izjav domačih gurujev političnega komuniciranja je že prav boleča. Odzivi strankarskih figur na zavrnitev vseh treh zakonov so iz utečene politične retorike izluščili bistvo ljudske volje v Sloveniji. To so v vseh teh demokratičnih, neodvisnih in suverenih dvajsetih letih politiki in ostali relevantni akterji izmaličili v poligon za strelske vaje iz populizma.

Nedeljski referendumi so zopet pokazali, kakšno veljavo ima demonstracija ljudske volje v Sloveniji. S tem seveda ne namigujemo, da se rezultati takšnih demokratičnih instrumentov ne spoštujejo, čeprav se je tudi to že zgodilo. Spomnimo se samo referenduma o nedeljskem obratovanju trgovin. Ne, ko govorimo o referendumih je težko uporabiti besedo spoštovanje in ohraniti resen izraz na licu. Odzivi strankarskih figur na zavrnitev vseh treh zakonov, čeprav je bil le eden res pomemben za večino državljanov in državljank, so iz utečene politične retorike izluščili bistvo ljudske volje v Sloveniji. To so v vseh teh demokratičnih, neodvisnih in suverenih dvajsetih letih zgodbe o uspehu politiki vseh svetovnih nazorov in ostali relevantni akterji izmaličili v poligon za strelske vaje iz populizma.

Volivci in volivke so svoje povedali, ni potrebe po odzivih in komentarjih tistih, ki so govorili ves čas do referendumskega dneva. Nesmiselnost izjav domačih gurujev političnega komuniciranja je že prav boleča. Čeprav so ljudje glasovali o tem, ali podpirajo zakone na področjih pokojnin, dela na črno in arhivov, je vodja opozicijske Slovenske demokratske stranke Janez Janša v maniri „kuj železo, dokler je vroče" to označil za še eno v vrsti ljudskih nezaupnic tej vladi. Janša je vsaj dosleden. Vsako potezo te vlade označi za bodisi slabo bodisi prepozno in vsako prižgano kamero, fokusirano na njegov voditeljski profil, izkoristi za ponovitev udarne fraze „tranzicijska levica" v vseh mogočih kombinacijah. Država torej propada, tranzicijske elite bogatijo na račun delovnih malih ljudi, vlada je polna skorumpiranih, nesposobnih politikantov in edino predčasne volitve so rešitev. A ni treba vztrajati na predčasnih volitvah preveč resno, morda se celo zgodijo in potem bo treba pokazati program. V SDS pa svoj razvojni koncept še pripravljajo in ga bodo po besedah Janše predstavili pred naslednjimi volitvami in nič prej, ker ga ta arogantna vlada vztrajno zavrača.

Janša je torej nasprotoval tej pokojninski reformi. A ne, ker bi imel sam boljši predlog. Kaj drugega od ideje osebnih računov, te individualizacije pokojninskega sistema in nasprotja koncepta solidarnosti od človeka, ki si šteje v čast biti govornik na dogodku ob stoti obletnici rojstva Ronalda Reagana, niti ni za pričakovati. Pokojninska reforma je pač izjemno priročna tema, na kateri je treba stati nasproti vladi, tukaj strinjanje s stališči sindikatov ne igra nobene vloge. Se je pa Janša s tem, ko je dejal, da pokojninska reforma ni tako nujna, kot jo predstavlja vlada, spretno izognil zadregi ob morebitnih novinarskih vprašanjih, zakaj je ni sprejela že njegova vlada. O njegovih kritikah na račun nepripravljenosti vlade na dialog s sindikati pa ne bomo izgubljali besed.

In sindikati? Če so povsem upravičeno opozarjali na dejstvo, da Slovenija svojo suverenost prepušča bonitetnim agencijam in drugim mednarodnim finančnim institucijam, ki kot tabletko za vse bolezni vedno in povsod predstavijo krčenje socialnih pravic, nižanje plač in privatizacijo, pa so tudi sami odgovorni za dozo politikantstva v javni razpravi. „Imamo alternativni predlog, a bomo z njim počakali na padec predlagane reforme", so dejali. Ta občutek za timing je znak, da se kdaj pa kdaj tudi sami obnašajo kot oportunistični politiki, ki kart ne razkrivajo, dokler ne vedo, da imajo v rokah zmagovito kombinacijo. Verjetno najbolj smiseln argument sindikatov v nasprotovanju reformi je bil ravno ta, da je treba vsiljeno reformo, ki je predstavljena kot edina rešitev pred sodnim dnem, zavrniti, vzeti sapo in iskati kompromis.

Volja za kompromis pa je nekaj, česar je Pahorju pred zadnjim porazom očitno zmanjkalo. Preveč radodarno jo je trosil naokoli že od samega starta. Poskus dvorjenja desnici z zaposlitvijo Rupla, potrditev zaključnega računa proračuna za leto 2007, družinski zakonik. Ko je prišla na vrsto pokojninska reforma, je vodnjak volje za kompromis že presahnil. A ne za dolgo. Ko je Pahor spoznal, da na silo ne bo šlo in da tudi interventni zakon, po katerem bi zmanjšali število zaposlenih v javni upravi in zaposlenim zmanjšali plače ter rezali socialne transferje - kje smo že to slišali? - ne bo spremenil rezultata, je začuda stališče, da je bila predlagana reforma edina možna, dobilo tekmeca v obliki novih pogovorov s sindikati.

A ne prenaglimo se s pričakovanji glede Pahorjeve streznitve in morebitnega konca destruktivne samovšečnosti. Na včerajšnje poreferendumsko krizno srečanje z ožjim vodstvom Socialnih demokratov je premier tako povabil ameriškega svetovalca za politične kampanje. Ni kaj, obetavno. In hkrati žalostno predvidljivo.

Komentar je spisal Boris Vasev.



Komentarji
komentiraj >>