Ponedeljek, 8. 12. 2003
george
V Mali galeriji se še do 11. januarja predstavlja Tobias Putrih z razstavo Po naključju. Ta je tako primerna za pred in ponovoletne oglede. Kipar Putrih, ki zadnje čase za uspeh, slavo in denar trdo gara v New Yorku, kljub velemestnim vplivom, ni zapustil svojega priljubljenega motiva – filma in kina.
V Mali galeriji se še do 11. januarja predstavlja Tobias Putrih z razstavo Po naključju. Ta je tako primerna za pred in ponovoletne oglede. Kipar Putrih, ki zadnje čase za uspeh, slavo in denar trdo gara v New Yorku, kljub velemestnim vplivom, ni zapustil svojega priljubljenega motiva – filma in kina.
Dela Tobiasa Putriha so se prebila iz slovenske province in napredujejo tudi na svetovnem umetniškem trgu. Po mnogih predstavitvah v slovenskih razstaviščih, je lani razstavljal svoje papier-mâchč modele na frankfurtski četrti Manifesti. Septembra letos je njegova razstava Divide, pomenila prvo samostojno razstavo v prestolnici sodobne umetnosti v New Yorku. Putrih ni razstavljal v kakšni zakotni galeriji v Chinatownu, ampak v prominentni Max Protetch Gallery na 22 ulici.
V enosobni mali Mali galeriji Putrih predstavlja dve fotografiji filmskih platen, video in model protoprostora iz lepenke. Protoprostori so kinematografi, galerije in podobni javni prostori, v katerih umetnik išče vezi z zgodnejšimi utopičnimi, eksperimentalnimi in revolucionarnimi projekti.
Razstava v Mali galeriji je primer Putrihovega raziskovanja sveta kinematografov in z njimi povezanih teoretskih razmišljanj in utopij. Njegovi modeli iz lepenke teorijo prenašajo v prakso.
Sama dela ne ponujajo posebnih likovnih učinkov, zato pa je v njih skrita zgodba. Zgodba, ki se nanaša na dve konkretni instituciji: Ljubljanski Kolosej in Beograjsko Kinoteko. Posnetki obeh platen so namreč iz dvoran obeh institucij. Platni sta si presenetljivo podobni, kakor so si pač podobna filmska platna. Seveda pa gledalec pomisli na razliko med populistično nastrojenim Ljubljanskim gigantom in zakladnico klasičnega filma. Belina in prisotnost obeh platen torej sprožita interpretacijo.
Seveda se med institucijama, Kolosejem in Kinoteko nahaja posledično vzročna povezava. Nekateri filmi, ki jih danes gledamo v multipleksih, bodo nekoč predstavljali našo zgodovinsko zakladnico. Tako se bodo znašli v shrambah kinotek po vsem svetu. Je torej zgolj zgodovina tista, ki filmu da veljavo in določeno stopnjo umetniškosti? Mnogo filmov, ki jih vidimo v multipleksih pa ne bo nikdar prišlo v kanon umetniške produkcije in bodo tako izpadli iz zgodovine.
Tokratni Putrihov model je sestavljen iz lepenke dobro poznanega Alpskega mleka. Iz konteksta je jasno, da gre za filmsko dvorano, a vzrok njene oblike mi je ostal nepojasnjen. Mala skulptura gotovo simbolizira kino, v katerem lahko ljudje zapustijo realnost in se za hip potopijo v drug svet. Kino je tako ena od velikih, splošno priznanih možnosti za beg iz krempljev naše družbe.
V temnem notranjem prostoru pregrajene galerije na sredi prostora visi platno. Na njem sta za projekcijo izrabljeni obe strani. Video na eni, vhodni strani, prikazuje gradnjo Koloseja. Na drugi strani platna, na notranji strani prostora, pa prizore iz filma. Porodi se asociacija na zunanji in notranji prostor filmski zabavi namenjenega prostora, na plašč Koloseja, ki v sebi skriva vsebino - film. Zunaj in znotraj, površina in vsebina. A površina, stene Koloseja, so s Putrihovim snemanjem postale vsebina. Film, ki se lahko vrti v kinematografu. Kopija realnosti, simulaker.
Seveda je Kolosej simulaker, kopija brez originala, saj imamo enega v Ljubljani, drugega v Kopru, tretjega v Celju in še se gradijo. Kakor na Putrihovem videu, kjer v loopu nastajajo vedno novi Koloseji. Realnega sveta ni več, obstaja zgolj še simulaker, pa naj v Matrici rečejo kar hočejo.
Komentarji
komentiraj >>