Kaj skupnega imajo Salman Rushdie, Pierre Bourdieu, Jacques Derrida in Adonis ?
Kako rešiti intelektualca?
O konferencizmu...
Kaj skupnega imajo Salman Rushdie, Pierre Bourdieu, Jacques Derrida in Adonis, razen tega, da so vsi slavni, vplivni in spoštovani? Tako različne načine mišljenja, stile in poglede na umetnost povezuje še en detajl - vsi štirje so bili člani predsedstva Mednarodnega parlamenta pisateljev.
Ena od nalog Parlamenta je širjenje mreže mest-zatočišč, ki poskušajo mimo državne strukture zagotoviti bivališče za ogrožene intelektualce po vsem svetu. Zelo humana ideja, privlačna, pomislili bi, zakaj ne? Pozabiti na dominantno strukturo države, razmišljati lokalno in delovati korak za korakom, rešiti enega intelektualca za drugim ... vse do zadnjega. Vendar ta na prvi pogled enostavna ideja za sabo vleče cel kup problemov. Bolj ko poskušamo teoretsko izolirati Mesto kot možno avtonomno zavetišče, in to v današnjem globaliziranem svetu, kjer je tudi država pred izginotjem, je jasno, da je ideja mest-zatočišč enako perspektivna kot recimo prihodnost esperanta.
Prvi detajl, ki bije v oči pri raznoraznih manifestih Parlamenta, je ta, da se svet deli na dve heterogeni polji. Eno, kjer človek svobodno misli in konceptualizira svoje ideje, da bi jih delil z javnostjo, in drugo, v katerem je človek preganjan za še tako majhen izstop iz sleherne ideologije oziroma za poskus svobodnega izražanja. Pogoji za svobodno ustvarjanje niso bili nikoli tako ogroženi, pravi Pierre Bourdieu v eni od svojih izjav. Tako se ustvari točka delitve, iz katere začne rasti dramatika diskurza. Ta razdelilnica je lahko kjerkoli in kadarkoli. Za Mednarodni parlament pisateljev je ta točka delitve zdaj. Stanje svobode izražanja ni bilo nikoli slabše - zato so se odločili delovati.
Derridajeva knjiga »Kosmopoliti vseh držav, še en napor!« je rezultat izostanka. Derrida namreč ni imel možnosti prisostvovati zasedanju Parlamenta 22. in 23. marca 1996 in se je zato počutil dolžnega nadomestiti teoretsko praznino, povzročeno z njegovo odsotnostjo. Da bi vsaj malo sodeloval v debati, je svojim kolegom napisal precej dolgo pismo, v katerem je orisno postavil teoretsko zasnovo za razmišljanje o mestu-zatočišču. Brez dvoma je Derridajeva knjiga polna kvalitetnih humanističnih idej in iskrenih humanih nagnjenj, a je vseeno treba nekako razširiti problematiko vzvišenega teoretskega poslanstva, v katerem odlično operira znani francoski filozof.
Knjiga je zmes različnih izjav o resnosti stanja intelektualcev in njihove svobode, o definiranju koncepta mesta-zatočišča ter izrazov obžalovanja zaradi izostanka na zasedanju parlamenta.
Kako redifinirati mesto? Kako si v hegemoniji mednarodnega prava, ki temelji na meddržavnih dogovorih, izmisliti nove pomene Mesta, ki ne bi bili le atributi, olepševalni dodatki h klasičnemu pojmovanju mesta?
Derrida referira na Hannah Arrendt, na Kanta, na koncept antičnega polisa in na srednjeveško pravico do azila. A vseeno se zdi, da Derrida resno zanemarja celo vejo teorije svetovnih sistemov. Ločenost svobodnega in nesvobodnega polja je ovira za ukvarjanje z možnimi vzroki problema. Bralec bi skoraj lahko pomislil, da Derrida nikoli ni bral Braudela (Brodela) ali Wallersteina. Francoska država je tako v Derridajevem svetu enostaven subjekt, ki ima svoje navade, moralo, običaje. Subjekta, ki gre, če verjamemo statističnim rezultatom, proti svojemu moralnemu propadu, saj je leto 1996 črno leto za dodelitev azilov.
Derrida pravilno opozarja na nekatere bizarnosti kriterijev dodelitve azilov, na politične diskurze v Franciji, ki se pozivajo na «obvladovanje imigracije». Vemo, da se to «obvladovanje» imenuje selektivna imigracija oziroma filtriranje glede na stopnjo izobrazbe. Derrida opozarja na rastočo moč policije, ki v civiliziranih državah že sama postaja generator zakonov, namesto da bi le skrbela za varnost.
Seveda, Derrida se osredotoča samo na begunce oziroma samo na intelektualne begunce, tiste, ki so bili prisiljeni zapustiti svojo državo zaradi nezmožnosti izražanja svojih mišljenj. Derrida se ukvarja s pomanjkljivostmi v zakonih zahodnih držav v zvezi z azilom, vendar nikoli ne govori o tem, kaj sploh pomeni biti intelektualec. Priznava, da ima sleherni znan intelektualec več možnosti za pridobitev azila. «Tako kot ima pes s pedigrejem več možnosti za udomačenje, kot potepuški pes». Derrida se tako ne loteva same definicije intelektualca. Če pojem intelektualca v zahodnjaškem svetu vleče za sabo cel kup diskurzivnih elementov, ki v veliki meri ležijo na buržujski zgodovini, kako lahko vemo, da pri utopičnem, idealnem kriteriju dodelovanja azilov ne bi spregledali in zapostavili cele skupine oseb, ki se hočejo svobodno izražati, pa tega ne delajo skozi perspektivo zahodnjaškega pomena intelektualca?
In zdaj je v našem orisnem prikazu knjige čas, da naredimo rez in se vprašamo, kje je v bistvu bil Derrida 22. in 23. marca leta 1996 in zakaj ni mogel prisostvovati na tako pomembnem dogodku? Na to vprašanje je treba odgovoriti, ne zato, da bi moralizirali zaradi Derridajevega izostanka, ampak zato, da se po vprašanju o tem, kaj je intelektualec, postavi vprašanje o tem, kako deluje zahodnjaški tip intelektualca. Mogoče se tudi v sami strukturi intelektualnega sveta skriva utopičnost koncepta mesta-zatočišča. Derridajev biograf, francoski filozof Benoit Peeters (Peters) nam na vprašanje ni znal točno odgovoriti, a je priznal, da je Derrida v tem obdobju bil izjemno zaposlen, še posebej je bil zaželjen v Združenih državah, in je gotovo šlo za «nezmožnost usklajevanja terminov v izjemno intenzivnem ritmu predavanj». Torej, na pol preverjen, a vseeno pričakovan odgovor, ki demistificira dramo, s katero je navidezno napolnjen Derridajev tekst.
Pravo delovanje Parlamenta moramo brati med vrsticami. Ena od realnosti intelektualcev zahodnjaškega sveta so tudi konferenčne prakse. Bi lahko sodobno realnost intelektualca imenovali konferencizem?
Ko govori o delovanju parlamenta, novinarka Muriel Steinmetz (Stainmec) pravi, da se Parlament >>že pet let bojuje na svoj način, ki ni samo diskurziven, ne glede na to, da se konference nizajo ena za drugo.<<
Novinar Le Monda je dan po ustanovitvi parlamenta dogodek proglasil kot zmago intelektualcev, kakršne niso videli že od časa Zolaja in njegovega pisma «Obsojam», ko je stal v obrambi Dreyfusa. A že po šestih letih obstoja se je Parlament prisiljen premestiti iz Strasbourga v Bruselj, v katerega predmestju v stanovanju, velikem 30 kvadratnih metrov, zdaj životari. Od projekta se oddaljuje tudi županja Strasbourga Catherine Trautmann (Katrin Trotman).
Sekretar Parlamenta, Christian Salmon, pravi, da volja politikov za dolgoročne projekte ne obstaja, pravi, da je nerazumevanje politikov posledica problema podobe.
A intelektualec mora ravno tako predstaviti svoje ideje, objavljati, biti prisoten, biti izpostavljen in vpliven. Zahodnjaški intelektualec se, tako kot zahodnjaški politik, redko ukvarja s dologročnimi projekti. Dolgoročno ni kompatibilno s podobo.
Paradoks za konec: zaradi Derridajeve odsotnosti obstaja tudi ta komentar. Če bi Derrida prisotvoval zasedanju Parlamenta, bi se mogoče njegova kreativna misel utopila v izmenjujočem ritmu zasedanj in zakusk. Na koncu sploh ne bi imeli snovi za komentar. Včasih je torej najboljše biti enostavno odsoten.
Da je odsotnost lahko kreativna, je zaključil Andrej.
Komentarji
komentiraj >>