Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
NEURADNI LIST – LETNIK 4, ŠTEVILKA 15 (1330 bralcev)
Ponedeljek, 13. 6. 2011
Lan



Tokratni super-Neuradni list bo v luči super-referenduma in trojne super-klofute pobude poiskal onkraj zidov Gregorčičeve ali Šubičeve. Celo zunaj tako imenovanih civilnih pobud po predčasnih volitvah. Ob nečimrnem in načrtnem rušenju referenc vsega, kar v zadnjih letih govori in leze po javnem prostoru, se lahko upravičeno vprašamo, ali tudi pobudniki spletne peticije za predčasne volitve res utelešajo potreben svež veter?
Neuradni list Radia Študent je štirinajstdnevnik, v katerem prestrezamo in prežvekujemo osnutke in predloge zakonov, pravilnikov, uredb, javnih naročil in drugih aktov ter dokumentov, ki šele nastajajo po vladnih in ministrskih kuloarjih. Prestreči jih je pomembno pred njihovo potrditvijo na seji vlade, saj je po njihovem pristanku v državnem zboru za vsebinske popravke praviloma prepozno. Naivno bi bilo namreč verjeti, da vsakokratna večinska koalicija svojega dela ne bo opravila skladno z voljo političnih botrov z Gregorčičeve.

Tokratni super-Neuradni list bo v luči super-referenduma in trojne super-klofute pobude poiskal onkraj zidov Gregorčičeve ali Šubičeve. Celo zunaj tako imenovanih civilnih pobud po predčasnih volitvah. Ob nečimrnem in načrtnem rušenju referenc vsega, kar v zadnjih letih govori in leze po javnem prostoru, se lahko upravičeno vprašamo, ali tudi pobudniki spletne peticije za predčasne volitve res utelešajo potreben svež veter? Pet od šestih je namreč sodelovalo v vladah ali vladnih uradih, s katerimi pa zadnjih nekaj mesecev očitno nočejo imeti ničesar. Kako težko je ob sindikalnem angažmaju uvajanje sistemskih reform, sta na svoji koži občutila Tomaž Šušteršič in Žiga Turk. Kako neprizanesljiv je javni sektor, ko je govora o poskusih njegove racionalizacije, Gregor Virant dobro ve. Matej Lahovnik pa, kako privatizirati BTC ali pa z državnimi 250. milijoni evrov na aparate priključiti Revoz in tisoče njegovih podizvajalcev. Če torej že govorimo o resetiranju, resetirajmo celo mašino. Samo namizja se ne da.

Smotrno idejo, ki sama po sebi ne more posegati v obstoječa in okostenela družbenopolitična razmerja, lahko pa jih vsaj prezrači, imajo mariborski Zofijini ljubimci. Citiramo: »Ideja, ki jo predlagamo, se v izhodišču poigrava z dilemo, s katero se sooči vsak volivec, državljan, ki se volitev udeleži po državljanski dolžnosti, vendar na glasovnici zase ne najde ustreznega kandidata. V tem primeru ima samo dve možnosti: da na volitve sploh ne gre ali pa da odda neveljavno glasovnico. V obeh situacijah se moči svojega glasu praktično odpove. V prvem primeru se krepi dejanje volilne in politične pasivnosti, ki si ga ne želimo, v drugem pride do namerno napačne volilne geste, ki se zdi odveč in nima ustrezne realne teže. Da so v zadnjih letih marsikje v demokratičnih državah prenehali verjeti v možnost politične spremembe in posledično nehali hoditi na volitve, več kot prepričljivo kažejo statistike volilne udeležbe, ki le še po naključju priplezajo do številke 50 %. To pomeni, da več kot polovica volilnega telesa v odločanju sploh ne sodeluje več. S tem proces, na katerem temelji demokracija, izgublja na legitimnosti in znašli smo se v začaranem krogu, ko je veliko lažje tudi razumeti, zakaj smo tako zelo nezadovoljni s svojimi političnimi izbirami.   

Zato predlagamo naslednje: najbolj preprost korak k ponovnemu opolnomočenju državljanov in k povrnitvi zaupanja v demokracijo bi bil storjen že, če bi na glasovnico ob kandidatih natisnili še eno možnost, ki bi se glasila: »Ne strinjam se z nobenim od predlaganih kandidatov!« To bi, seveda z ustrezno preformulacijo, lahko veljalo tudi za referendume. S to majhno, zgolj navidezno odvečno gesto, bi se za volivce odprla nadvse koristna možnost izraziti svoje stališče, ki ga doslej niso mogli, čeprav so mogoče celo v večini. Delovala bi tudi kot vzpodbuda k obisku volitev. Možnost dodatne izbire za »nikogar« na volilnem lističu bi s tem nujno imela politične posledice, saj bi v primeru prepričljivega odstotka bilo takšno izraženo voljo težko spregledati. Zavedamo se morebitnih težav pri teh tako pomembnih spremembah, toda prav te bi bile preizkusni kamen legitimnosti sedanje demokracije. Pokazale bi, koliko sedanji izvoljeni predstavniki mislijo resno v svojem poslanstvu - da so torej dejansko poslanci ljudstva in ne le agenti partikularnih političnih opcij.« Konec navedka.

Svoj angažma s podpisovanjem spletnih peticij ljudje že kažejo. Vprašanje pa je, ali so Slovenke in Slovenci vsaj približno tako lačni in zatirani, kot narodi Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda, da bi na ulice tudi dejansko odšli. In tam vztrajali.


Komentarji
komentiraj >>