O literarnih čudežih, razliki med slavo in sijajem, književnosti jaza, maniji citiranja in vsem tistem, o čemer brez zadržkov razglablja Gabriel Zaid v knjigi Skrivnost slave; vabljeni k poslušanju tokratnih Novih pisarij !
O slavi in čudežih po južnoameriško.
Pozdravljene nočne ptice in knjižni črviči. Ako ste reden poslušalec ali poslušalka Novih Pisarij, se morda spomnite zgodnjespomladanske oddaje, v kateri smo se s Pierrom Bayardom poskušali prepričati, da nam pravzaprav ni treba brati. Če povzamemo Bayardov literarni priročnik za samopomoč, lahko rečemo, da je pomembno le znati o knjigah govoriti. O knjigah pa prav zagotovo zna govoriti Gabriel Zaid, čigar knjiga Skrivnost slave bode tema nocojšnje oddaje.
Gabriel Zaid, po izobrazbi inženir mehanike, je mehiški pisatelj, pesnik ter esejist, ki se je širši množici bralcev predstavil nekaj let nazaj s svojim esejističnim delom z naslovom Toliko knjig!, ki se osredotoča na neizmerljivo število knjig, ki se izdajajo po svetu in soočanjem z le-temi. V omenjeni knjigi ni bil tako prizanesljiv do bralcev kot Bayard; sicer priznava, da je zaradi pomanjkanja časa branje postalo luksuzno početje, a trdi, da ljudje o prebranih knjigah ne bi smeli lagati. Pravi, da naj se brez slabe vesti na police postavlja le prebrane knjige, ali pa enciklopedije ter slovarje, z neprebranimi buklami namreč, meni Zaid, goljufamo svoje goste. Zapiše: »Neprebrana knjiga je kot nedokončan projekt. Če na policah razkazuješ neprebrane knjige je to tako, kot da bi pisal čeke, kadar v banki nimamo kritja.«
Skrivnost slave s podnaslovom Književno srečanje v času slave je izšla v lanskem letu pri založbi Sodobnost International v prevodu Duške Zabukovec. Zaid je v tej knjigi preskočil od bralca k avtorju; predstavi metode in motivacije pisatelja pri stremljenju k slavi ter filozofsko premisli pojem slave v literaturi, pa tudi v umetnosti na splošno. Zaid trdi, da morajo ljudje, ki želijo priti do prave slave, najprej ujeti čudež. Ta čudež je besedilo, ki avtorju omogoči slavo zaradi vrednosti napisanega.
Zaid nas najprej popelje v antiko; takrat so pozornost vzbujala predvsem mikrobesedila; to so stavki, ki se ponavljajo in ki zaradi teh ponavljanj postanejo samostojna celovita besedila, pri čemer avtor ostane neopažen. Danes je situacija nasprotna; danes je legenda avtor, o katerem ljudje raje govorijo, kot da bi dejansko prebrali njegova dela. Doživljanje velikih del se je spremenilo v osredotočanje pozornosti na imena. Zaid to strogo obsoja, sam pa je celo znan po tem, da se ne pojavlja v javnosti, pa tudi fotografira se nerad.
Edini ostanki nekaterih antičnih knjig so citati in aforizmi, prav tem pa Zaid posveti prva poglavja svoje knjige. Poudari, da je potrebno, da je določen navedek zanimiv in primeren za ustno posredovanje – le tako bo lahko krožil. Kasneje se ti navedki lahko spreminjajo in dopolnjujejo, takisto pa se zgodi tudi z odlomki zapisane književnosti; sčasoma se t.i. narodopisno blago spreminja, izvirnik pa se preprosto pozabi. Tako so se na primer ohranili reki kot je »Ponudba ustvarja povpraševanje« Jeana Batista Saya in »Oblast kvari« Lorda Actona, pa čeprav to pomeni, da je privlačnost tega ali onega reka skrčila celotno avtorjevo ustvarjalnost na en sam stavek. Celota se pozabi in ob branju kani celo razočarati.
Že Orson Welles se je norčeval iz tistih, ki hodijo gledat Shakespearjeve igre, da bi v njih prepoznali slavne reke. Prav Shakespeare pa je bil eden tistih, čigar ustvarjalnost so pogosto označevali za kopičenje zvenečih izrekov, kar so poimenovali celo pisanje biserov. Pa se vrnimo nazaj, k mikrobesedilom, katerih razmah so povzročili koledarji in almanahi v srednjem veku, v katerih so mikrobesedila, kot čisto samostojne enote, služila kot zapolnjevalci praznega prostora. Žal sta se zaradi poustvarjanja prek ustnega izročila v večini primerov izgubili zgodovinska in rodoslovna perspektiva.
Zaid se od mikrobesedil, ki ustvarjajo slavo, premakne k citiranju, s katerim lahko slavo pridobi tako citirajoči kot tudi citirani. Zanimivo prikaže situacijo v Južni Ameriki, kjer so dolgo časa citirali le svetovne klasike ali pa profesorje ustanov, kjer je pišoči študiral, južnoameriških avtorjev pa skoraj nikoli. Zaid to prikaže kot znak nerazvitosti in skrivanje za avtoritetami; v bolj razvitih kulturnih središčih naj bi bilo citiranje namreč bolj krajevno. Do čudeža, ki je povzdignil Sokrata, Platona in Aristotla, naj bi prišlo prav z dvigom ravni krajevnega diskurza, kar pa je težko dosegljivo. Kaj bi se torej zgodilo, če bi Joseph Conrad ostal v rodnem Berdičovem ali pa T.S. Eliot v St. Louisu?
Prav pri T.S. Eliotu se kasneje pojavi nenavadno citiranje; kopičenje t.i. intelektualizmov v njegovi Pusti zemlji zveni skorajda kot hvaljenje; uvodni moto iz Petronijevega Satirikona v latinščini in grščini predvideva izobraženega bralca. Na nasprotno stran takim nenavadnim citiranjem postavi Zaid citiranje avtorjev iz prestolnic; tako naj bi se Foucault, ko navaja Borgesa, hvalil s poznavanjem nečesa malo znanega – celo eksotičnega. Zaid takšne citirajoče primerja kar z Marcom Polom. Prav zaradi Foucaulta namreč citiranje Borgesa ni več nenavadno; južnoameričani ga zdaj citirajo vsevprek.
Potem so tukaj še zlorabljeni citati. Če mislite, da je citat »Kdo bo stražil stražarje.« vedno nosil političen pomen, vam Zaid dokaže nasprotno. Juvenalova pesem, iz katere je citat vzet, je bila v originalu namreč namenjena kritiki ženskih čarov, ki lahko premamijo stražarje. Zaid kar nekaj naslednjih strani posveti nekakšni kategorizaciji zlorab citatov. Na prvo mesto postavi citiranje, s katerim nekdo prikriva pomanjkljivost misli in je, zatrdi, pravzaprav samovšečen način molka. Drug način je citiranje klasikov, s katerim si ljudje najpogosteje laskajo. Kot najhujše pa označi citiranje brez priznanja oz. prilaščanje. Za zgled postavi Descartesa, ki bojda prav nikoli ni želel nikogar citirati.
Kot edino plemenitost Zaid predstavi citate, ki nastopajo v vlogi znanstvenih dokazov; najbolj nizkotno pa se mu zdi navajanje knjig, ki jih nismo nikoli prebrali. Kot zadnjo in ultimativno zlorabo navede postmoderno opuščanje vseh pomislekov pri medbesedilnosti. Smrt avtorja zato izenači s smrtjo ustvarjalca, pri čemer še dodatno poudari, da se imajo le-ti vseeno za genialne mislece in brez slabe vesti pobirajo avtorske pravice. Borges se je norčeval iz skrajnosti, do katere naj bi v prihodnje prišlo v literaturi, ko si je izmislil junaka Pierra Menarda, ki je postal avtor Don Kihota, tako, da ga je preprosto prepisal, Zaid pa trdi, da podobne meje nekateri avtorji brez sramu že prestopajo.
Vendar čemu kopičenje citatov? Zaid ugotavlja, da je želja po slavi predvsem v akademskih krogih prerasla v željo po tem, da si citiran. Eugen Garfield je leta 1955 predlagal, da se citati kot hevristični viri uporabljajo namesto tematskih indeksov, saj naj bi prikazovali reakcije, stopnjo odmevnosti ter vpliva določenega članka ali drugega besedila. Zaid na tej točki opozori na slabe strani statistike točk v literaturi. Garfield je po svojem načrtu res ustanovil Inštitut za znanstvene informacije, ki te številke prodaja. Število citatov tako postaja vedno bolj pomembno, uveljavlja pa se sistem »če boš ti navajal mene, bom jaz navajal tebe«. Od naklonjenosti citiranja je vedno bolj odvisno spoštovanje ljudi, birokratsko napredovanje, pa tudi samozavest in dohodki. Zaid cinično pripomni, da je to, da te ne citirajo, huje kot če se sploh ne bi bil rodil. Kar pa ga pravzaprav najbolj moti, je dejstvo, da t.i. čudeži niso merljive in primerljive enote, močno pa obsoja tudi samo človeško zagledanost v številke. Kopičenje citatov primerja s srednjeveškim kupovanjem cerkvenih odpustkov, le da sodobnega Lutra ni in ni.
Poleg citiranja pa gredo Zaidu v nos tudi pripombe pod črto. Najprej našteje tri faze razvoja teh pripomb. Kristjani naj bi jih začeli uporabljati za primerjavo ali razmislek, v srednjem veku so prešle že v daljše komentarje in obrazložitve, v končni fazi pa se prvotno besedilo spremeni v pretvezo – v nekakšno neskončno napotilo na resnično besedilo – komentar, ki se skriva pod črto. Ta pogosto razlaga besede citiranega avtorja, včasih pa se jim celo posmehuje, v čemer Zaid vidi srž goljufivosti akademskega jaza. Pripombe pa v besedilo vpeljejo tudi premor, nov glas in spremembo tona. Dva glasova sta pogosto lahko moteča in tratita bralčev čas, zato Zaid priporoča prestop izpod črte v besedilo sámo v obliki metadiskurzivnih stavkov. Kot skrajno točko pripombastih predrznosti na koncu navrže še zvezdico v naslovu, ki naj bi bila v večini primerov le egocentričen produkt avtorjeve želje po samopromociji.
Da bi se izognili neprijetnostim, povezanim s citiranjem, nam Zaid ponudi nekaj nasvetov, od katerih močno odmeva sarkazem; tako svetuje, da naj ne omenjamo sovražnikov tistega, čigar dovoljenje za objavo potrebujemo, prav tako naj bi se izogibali avtorjev, ki niso priznani strokovnjaki, pa tudi tistih, ki so preveč popularni, ki niso več v modi ali pa so nepriljubljeni zaradi škandalov. Če se omembi teh avtorjev ne gre izogniti, pa nam Zaid priporoča ton prefinjenega prezira. Človek naj bi lahko natančno preračunal, koliko bo določena omemba stala in kolikšna bo od tega korist. Varneje je zatorej staviti na nekoga, ki ga navajajo drugi, za kar pa je smotrno imeti vedno pripravljen seznamček varnih imen.
Zaid pravi, da usoda ni naklonjena branju, saj je to umsko in samotno početje. Dejavnosti, ki prevladujejo v književnem življenju, pa tako ali tako cvetijo brez kakršnekoli potrebe po branju. Literarno družabno življenje zahteva le poznavanje imen avtorjev, njihovih del ter kakšnega mnenja ali pa čenč o avtorjevem zasebnem življenju. Pomembneje je, kaj sporoča banket in ne knjige. V družabnem življenju štejejo poznanstva; literarni večer torej ne pomeni, da bo kdorkoli knjigo, o kateri je na večeru govora, dejansko prebral. Podobno so intervjuji z avtorji hitreje opravljeni kot prebrana knjiga; zato so dobro napisane kritike redke, kulturno novinarstvo pa se je sprevrglo v podaljšek poročanja o zabavni industriji. Fotografije, intervjuji in čenče novinarje odvežejo potrebe po branju. Nemalokrat nekakšne blagoslove v odsotnosti branja podeljujejo tudi različne komisije. Podlaga za glasovanje so govorice in zanašanje na tistega člana žirije, ki je neko besedilo prav zares prebral. Iskreni nebralci bi morali, meni Zaid, ob vprašanju, če so knjigo prebrali, odgovoriti: Ne osebno.
Gustave Flaubert je nekoč napisal Maximu de Campu: »Ali ne bi bilo sijajno, če kaka pogumna duša do petdesetega leta ne bi objavila ničesar, nato pa bi lepega dne nenadoma predložila svoja zbrana dela in ne bi nikoli več ničesar oddala.« Potemtakem bi bil to resničen umetnik, in to le zaradi sebe. Pa je to možno? Avtorji namreč zaradi čaščenja začnejo gledati nase drugače in se pustijo zapeljati slavi, kar lahko vpliva na razvoj njihovega dela. V sodobnem svetu je avtorjeva navzočnost tako močna, da se književnost spreminja v književnost jaza. Zaid pa opozarja, da so zbrana dela kot književni žanr nedosegljiv cilj, saj se avtor in jasnost njegovega izraza rojevata med samo ustvarjalnostjo.
Žal pa obstaja vse preveč nesmiselno zbranih del. Prvi nesmisel je objava veličastnih del, ki niso namenjena branju; Zaid jih primerja s faraonskimi grobnicami, ki so mejniki za turiste in komaj kaj drugega – največji vtis pri teh zbirkah pusti število zvezkov in razkošna vezava, malokdo pa jih odpre in kaj prebere. Kot drugi nesmisel omeni kopičenje vsega po vrsti; nepomembnih pisem, zapisov, česarkoli, kar bralca okuži s fetišem za poznavanje sicer tega nezaslužnih podrobnosti o avtorju. Ohranjanje vsega je, pravi Zaid, brezbrižno, saj se izgubi pomembno. Spoštovanje do dela zahteva, da ga obvarujemo pred drugotnim gradivom. Piše, da bi bilo idealno, če bi avtorji sami uničili manj pomemben del lastne ustvarjalnosti, saj bi, če bi odlično besedilo zakopali v zbirko nespametno zbranih del, le-tega lahko uničili.
Zaid kot glavno problematiko avtorja in z njim povezane slave predstavi vzpon podobe. Navidezna vizija polnosti življenja je vase posrkala tudi znane osebnosti. Poznanost zna biti njihov največji dosežek. V podobah pa se lahko izgubi tudi naš občutek za realnost; knjige ustvarjajo navidezne resničnosti, ki pa niso zanimive le s posnemovalnega vidika, marveč tudi bogatijo s projekcijami samorefleksij. Vendar pa previdnost pri privlačni neresničnosti podob ni odveč. Zaid zato svari pred malikovanjem podob, saj nas te delajo slepe za čudeže vsakdanjosti.
Podoba pa ni le izraz umetnosti, v podobo se je, meni Zaid, ujel tudi avtor sam. Slava nekega dela prehaja na ustvarjalca, kot da bi bil ta čudovit predmet; s tem se zanika delo samo, subjekt pa se upredmeti, s čimer mu je odvzeta svoboda. Vsak umetnik bi se moral zavedati, da se za slavo moramo odreči sebi kot subjektu. Če si želimo biti predmet, je možno le razvrednotenje. Pravi sijaj torej žari iz del in ostaja skrivnost, slava pa gre svojo pot, s katero se zlahka manipulira.
Kaj pa s povprečneži, se še vpraša Zaid. Povprečnost se je premaknila od antičnega poveličevanja zlate sredine do baročnega in romantičnega ter konec koncev Nietzschejevega prezira zmernosti, danes pa je povsem drugače. Prezir do nečesa je nesprejemljiv; če nič ni manjvredno, ničesar ne gre zavrniti. Povprečnež je poveličevan. Protislovno pa je, da sta v sodobnem svetu prisotni dve zahtevi; tista po stalni izboljšavi in odličnosti, ter tista po enakosti med vsemi. Če vse ljudi skrčimo na eno razsežnost, jih s tem ponižamo, pravi Zaid, če pa jih vse podvržemo merjenju, je ponižana celotna družba. Ontološka potreba po usposobljenosti ustvarja pritisk, ki doseže vrhunec z vzponom povprečneža k moči in slavi. Zaid le-tega primerja s tako imenovano mediocris habilis, novo človeško vrsto po naravnem izboru, o kateri je govoril Darwin.
Čaščenje avtorja kot predmeta splošnega občudovanja naj bi avtorja za vedno ujelo na piedestal, množici se namesto žive osebe ponudi podoba, ta apoteoza pa je lahko totalitarna ali pa demokratična – takšna, kakršno je predlagal Andy Warhol; vsak ima svojih 5 minut slave. Pesem ni pomembna, zatrjuje Zaid, pomembna je zamaknjenost jaza; upredmetenje sebe namesto ustvarjanja, v katerega se zna ujeti mimobežni čudež.
Hegel je pisal, da naj bi, ko bo književnost jaza doživela vrh, naloga umetnosti postala odveč; Zaid mu v zadnjih poglavjih svoje knjige odkimava. Pravi, da vidnost subjekta, ki se oblikuje kot predmet, obstaja vzporedno z njegovim filozofskim zanikanjem. Prav tako še niso izginila mikrobesedila, pa tudi književnost brez avtorja ne. Napihovanje književnosti jaza naj bi sicer že doživelo vrhunec v besedilih tipa blog, pa vendar Zaid vneto poudarja, da se čudeži navkljub temu rojevajo, ne glede na število drugovrstnih stvaritev.
Novopisarila je Petra Meterc. Lahko noč.
Komentarji
komentiraj >>