Budoar, ki ga je po načrtu Adolfa Loosa oblikovala Jasmina Cibic, s svetlostjo instinktivno inscenira princip ženskosti. Širše gledano pa se s svojo prostorsko dimenzijo spogleduje z gledalčevim stvarjenjem umetnosti. Ta v umetnino vstopa dobesedno, hkrati pa prenese pomen. Ornamentirana arhitektura postane Objekt spektakla.
V času, ko se zabrisujejo meje med umetnostjo in znanostjo in ko ljubljansko razstavno prizorišče na široko odpira vrata novodobni tehnologiji, Jasmina Cibic v Galeriji Škuc ustvarjalnost povezuje z dekorjem. Avtorica, ki si svojo pot uspešno utira v Londonu, izredno tehnično dovršenost navidezno hladno staplja z dekorativno umetnostjo. Morda pa ornament in umetno obrt le bolj ali manj uspešno problematizira, bi se lahko vprašali ob razstavi z naslovom Objekt spektakla.
Jasmina Cibic je diplomirala na beneški Akademiji lepih umetnosti, študij pa nadaljevala na Goldsmiths College v Londonu. V svojih delih pogosto izpostavlja relacijo med opazovanim in opazovalcem. Zdi se, da avtorica usmerja misel na gledalca, ta pa s svojim pogledom razstavljeni objekt dokončno vzpostavi kot umetnino. S tem osvetli tudi samo polje umetnosti, ki realnost prikaže kot možnost simbolnega.
Serija avtoričinih prodajnih fotografij londonske galerije Bearspace si deli podobne lastnosti kot video inštalacija v Galeriji Škuc. Ptice roparice bleščavo slonijo na dizajnerskih podstavkih 20. stoletja. Prefinjeno svetlobno kontrastiran video pa ujede prikaže v skrajno umirjenem gibanju. Prostodušnost narave se tako transformira v predmet civiliziranega okusa. Še več, bolj kot bivanje samo se na podstavkih zasveti bistvo, ki se utelesi v naravi: oblast ni namenjena zgolj preživetju, temveč bleščavi bahavosti posedovanja samega.
Ptice krasijo tudi tapete rekonstrukcije budoarja Adolfa Loosa. Arhitekt z začetka 20. stoletja podrobno spregovori o ornamentu - ta mu predstavlja zgolj usedlino preteklosti. Podobno kot fotografijo, h kateri bi verjetno lahko prišteli še video, Loos dekor razume kot degradacijo. S svojo plehko slikovitostjo se namreč odtuji bistvu novodobnega subjekta. Ob aktualni razstavi Jasmine Cibic bi težko govorili o ornamentalni prenasičenosti, vsekakor pa je prisotna slikovitost, ki krasi.
Tovrstni učinek dosežejo tapete z roparicami, prav tako pa sokolske oglavnice. Kljub temu skozi prizmo današnjega dne vendarle pomislimo na druge pomene. Umetnica skozi spektakularnost ornamenta, ki se sprva zdi kot razstavljanje rokodelske spretnosti, očitno problematizira pojem umetnosti. Do tega se lahko prikoplje le umetniško bolj ozaveščen opazovalec ali bralec spremnega teksta. Pa še ta bi lahko pomislil na katero izmed bolj dizajnersko usmerjenih pobud.
Spominimo se lahko Adornovih razprav o estetiki, ko je fetišizem v umetnosti tisti, ki predmet ločuje od množice preostalih predmetov. Prav tu pa sokolje oglavnice in ptice roparice z navidezno povzdignjenim statusom vzpostavijo obraten proces: fetiš postane maska, ki jo v svojo igro sprejme gledalec. Šele z njo se prebije do resnice: umetnost je konvencija - ko se obstoječemu pripisuje dodatno vrednost.
Budoar, ki ga je po načrtu Adolfa Loosa oblikovala avtorica, s svetlostjo instinktivno inscenira princip ženskosti. Širše gledano pa se s svojo prostorsko dimenzijo spogleduje z gledalčevim stvarjenjem umetnosti. Ta v umetnino vstopa dobesedno, hkarti pa prenese pomen.
Kaj je predmet umetnosti in zakaj, bi se lahko vprašali ob razstavi Jasmine Cibic. Morda je bistvo estetskega izkustva manj enigmatično, kot se zdi. Ob pogledu na sodobno umetniško prakso pojem estetskosti večkrat lahko celo odložimo. Tako kot velja, da umetnost ni več zgolj brezinteresno ugajanje, drži tudi dejstvo, da ne velja prav vse. Ne bomo se spuščali v razprave, ki bi definirale lastnost umetnine, sprašujemo se le, ali je namen umetnosti res njena avtorefleksija? Z drugimi besedami - ali je na nesmiselnost ornamenta sploh še smiselno opozarjati?
Smoter brez smotra je izkusila Katarina Stopar
Komentarji
komentiraj >>