Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nastanek sveta - nastanek gledališča? (Kozmogonija - Jaka Andrej Vojevec) (2786 bralcev)
Petek, 17. 6. 2011
Sonja Zlobko



Vstopiš v dvorano Plesnega teatra Ljubljana. V bučno divjanje, prostor, napolnjen z ljudmi, glasovi, zvokom inštrumentov iz recikliranega materiala. Po imenu gibalno-gledališke predstave Kozmogonija razumeš kakofonijo in kaotičnost kot primordialni kaos, pradavno vrenje začetka vsega. Formirajo se določene oblike, formirajo se telesa, formira se odnos med živim ...

Vstopiš v dvorano Plesnega teatra Ljubljana. V bučno divjanje, prostor, napolnjen z ljudmi, glasovi, zvokom inštrumentov iz recikliranega materiala. Po imenu gibalno-gledališke predstave Kozmogonija razumeš kakofonijo in kaotičnost kot primordialni kaos, pradavno vrenje začetka vsega. Formirajo se določene oblike, formirajo se telesa, formira se odnos med živim.

Osem performerjev je skušalo dekonstruirati svet do prafaktorjev možnosti. Pri tem so uporabljali znano motiviko mitoloških zgodb, ki so jih bolj kot eksaktno sliko prikazali kot rahlo insinuirane podobe, navezujoče se na mitološke in zgodovinsko dešifrirane zgodbe, od slednjih pa tiste, ki imajo svojo osnovo v prvobitnih načinih pojasnjevanja sveta. Tako se zdi, da so skušali razvozlati gibalne zmožnosti androginov, omenjenih v Platonovem Simpoziju. Ti so se zunaj dosega reflektorskih luči razšli, uspešno preživeli do 'samih začetkov civilizacije' in križali Jezusa ob spremljavi 'štanć glasbe. Mogoče pa bi lahko slednje navezovali kar na Nietzschejevo opazko o smrti Boga. Dočakali pa so tudi skrajno nečimrne epizode dragega premierja Pahorja.

Skratka, vsebinsko je bila predstava izjemno aluzivna, tudi v tem smislu, da je odpirala polje samoreferencialnosti. Postavijo se vprašanja o nastanku performativne umetnosti, o senci in svetlobi kot načelu vidnega in skritega v gledališču ipd. Na vse to pa je režiser odgovoril z izjemno pretkanostjo nekakšne hudomušne naivnosti. Ni se vsevedno odločil za ritualni pristop, ampak za princip 'golega naključja', ki je razpravljalno težo neeksaktnosti takšne specifične tematike povsem razbremenilo.

Ob narekovani temi se ne moremo izogniti percepciji časa in prostora v mitologiji in gledališču. Kategoriji v mitoloških zgodbah nastopata drugače kot v sami zgodovini, ki jo v zahodnjaški misli percipiramo povsem linearno. Nastopata kot nedoločljiva elementa cikličnosti, nedoumljivih razsežnosti in vsebujeta že skoraj tisto celovitost, ki meji na vseobsežnost. V predstavi se je Vojevec odločil za kolaž možnih percepcij, ki so nakazovale neulovljivost časa. A vendarle so določeni ekstrakti, kot so žrtvovanje preroka, individualizacija, vdor političnosti ipd., sovpadali z nekimi zgodovinskimi segmenti – ubitjem preroka, kar pač neodtuljivo od zakoreninjenosti v evropski prostor beremo kot žrtvovanje Jezusa, ujetostjo modernega človeka v sidrišču osamljenosti kot posledica razdrobljenosti odnosov ter politične aktualnosti podalpskega sveta.

Oder je služil kot topos alteracije časa in prostora. Kot vezni člen s sedanjostjo je nastopalo telo skozi prizmo podobe. A ne kar ena izmed vseh podob, temveč kot živa podoba. Tista, ki je vezaj med vidnim in nevidnim. Ali malo drugače povedano, vezaj med imanentnim in manifestiranim. Prav za ta moment predstave se zdi, da želi razbiti, preseči, nadgraditi sestavno komponento gledališča – imitacijo. Seveda, vsebinsko je predstava imitacija in ne dejanje samo, svet pač ni nastal včeraj ob 21. uri v PTL, a telo kot podoba je z gibi, gestikulacijo kazalo na proces tvornosti posameznika kot mikrokozmosa, se s tem odmikala od skupnega k posamičnemu in ostala veliko bliže današnjemu kot starodavno ritualnemu.

Glasba, ki jo je napravil Samo Kutin, je bila enakovreden del performativnosti. Zvoki, ki so na trenutke delovali onomatopoetično, so dopolnjevali in narekovali gledalčevo predstavnost uprizorjenih podob. Vojevec se je sicer odločil za 'naključno hudomušno naivnost', kot že omenjeno, a kljub nekim izredno zanimivim rešitvam uprizoritve se je v predstavi nemalokrat ravno ta ista vsebinska hudomušnost pretočila v infantilnost uprizorjenega. Ta prevod pa je subverzivno rušil tudi tisto, kar je v predstavi zanimivo hudomušnega, in posledično vzbudil rahlo nelagodne misli o tem, ali lahko prvobitno, primordialno, brezčasno res razumemo kot 'nerazvitost' oziroma nekakšno začudeno razvojno zaostalost.


Miti so se po glavi podili Sonji Zlobko.



Komentarji
komentiraj >>