Avstrijski vizualni umetnik Josef Dabernig se v Galeriji P74 do 25. junija predstavlja kot človek majhnih zgodb. Prostor se pred nami razgrinja kot fotografski album avtorjevih začetkov. Gre za prostorsko fotografijo, s katero Dabernig manipulira, da bi zavrtel čas nazaj.
Avstrijski vizualni umetnik Josef Dabernig se v galeriji P74 do 25. junija predstavlja kot človek majhnih zgodb. V galerijo se je tako rekoč vselil, njegova retrospektiva se nam razgrinja skozi subjektivni zorni kot.
Pročelje galerija P74 deluje meščansko, njena notranjost pa spomni na socialistične bloke z značilno temno rjavo barvo in z linolejem pokritim podom, ki se lepi pod nogami. Značaj teh prostorov je Daberniga spomnil na lastno preteklost, kar ga je vzpodbudilo, da je nepričakovano razstavil svoja kiparska dela, s katerimi je diplomiral na dunajski akademiji. Dela, ki jih prej še ni nikdar razstavil in še ne težijo h kasnejši izčiščenosti forme.
Obiskovalec bi hitro zavil mimo njih, če ga ne bi pritegnil položaj drugih banalnih objektov, ki dopolnjujejo te kipe. Trčimo ob lestev, na mizi so postavljene kristalne vaze. Prostor se pred nami razgrinja kot fotografski album avtorjevih začetkov. Neke vrste prostorska fotografija, s katero Dabernig manipulira, da bi zavrtel čas nazaj. Na tak način lahko razumemo prostor kot instalacijo spomina, v kateri avtor raziskuje sebe in svojo preteklost.
To podčrta kratek film banalnih opravil njegovih družinskih članov, ki ga lahko opazujemo, če stopimo korak naprej, v skladišče galerije.
Italijanska opera se meša z nogometnimi komentatorji, šum se razlije po vsem prostoru. Na tak način oba prostora sooblikujeta avtopoetski značaj razstave, naslovljene „Slab scenarij za retrospektivo“, retrospektivo, ki ne predstavlja jasnega pregleda avtorjevih del in je tesno prepletena z njegovimi spomini.
Zdi se, kot da bi postavitev Dabernigovih katalogov v prvi galerijski sobi poskušala razrešiti zagato, da razstava pravzaprav ni retrospektivna, da je njen smisel mestoma razpršen, celota pa nejasna. Njegova retrospektiva se zares odvije šele znotraj katalogov.
Stran za stranjo se nam odstirajo avtorjeve kompozicije, katerih izhodišče je minimalizem šestdesetih let prejšnjega stoletja. Začetke multipliciranja in rasti geometričnih struktur v neskončnost lahko iščemo pri Brâncuşijevem stebru v Romuniji. Njegov vizualni medij pa niso le objekti, temveč tudi fotografije, kratki filmi, risbe, ročno prepisane knjige in matematični izračuni, ki tvorijo linearne vzorce.
Dabernigova dela na prvi pogled ostajajo v modernizmu, toda prav minimalističen pristop se v njegovih filmih in fotografijah izkaže nadvse učinkovit. Izčiščene kompozicije omogočijo, da se življenjska pripoved jasneje izrazi. V svetu okrušenih pomenov Dabernig išče smisel v humorju, ki ga sprožijo vsakodnevne banalne situacije, v drobnih pogovorih, v gibih, ki očedijo obraz. Takšen pristop mu omogoči, da v ospredje pritegne vsebine, ki prikazujejo življenje.
Toda naše delovanje avtor s postopkom ponavljanja mehanizira in ga na tak način privede do točke absurda, do nesmiselnosti. Podobno kot multiplicira prostorske objekte potencira človeški karakter, s čimer na burlesken način iz ptičje perspektive obrne ogledalo na naše izvotljeno dialektično bivanje.
V razbrazdanem svetu družbena teorija posameznika izčrpa zaradi izpraznjenosti, ob katero brutalno trči. Navkljub svoji ustvarjalnosti namreč ne najde izhoda iz brezizhodne situacije, tako se Dabernigov svet skozi življenjski humor ponuja kot začasna rehabilitacija.
Soroden učinek sproži diptih Andreasa Gurskyja, naslovljen 99 centov, kjer z množico proizvodnih artiklov na fotografiji izprazni njihovo vrednost. Podobnega fotografskega pristopa se poslužuje tudi Dabernig, ko iz blokovskega naselja ustvari barvne luknjičaste ploskve, kjer bivajo brezimni ljudje. A četudi je izpraznjenost pomenov v njegovem delu manj očitna kot pri Gurskyju, se ta kaže skozi mehanizacijo človeškega delovanja, s katero se obiskovalec tokrat, prav nenavadno, sooči z nasmehom.
V drugem kratkem filmu, ki je na ogled na razstavi, se njegovi sorodniki znajdejo v fitnesu, kjer jih, sodeč po njihovi konstituciji, nikdar ne bi našli. Poudarjena neskladnost pokaže na absurdnost tovrstnih vadbenih prostorov in kapelj, ki se tam prelivajo. Tudi ko avtor poseže na polje družbene kritike, se ta izrazi na minimalističen način, prek igre pomenov, humornih trikov in zabavnih absurdov.
V burleski se je znašla Zora.
Komentarji
komentiraj >>