Sobota, 13. 12. 2003
dani
Če se z delom Adama Pierca alias Mice Parade še niste srečali, bo tokrat uvod več kot veličasten, za vse druge pa se bo užitek skrival predvsem v opazovanju kontinuitete razvoja tega gibljivega, multikulturnega in odprtega projekta. Adam Pierce namreč ne predeluje vedno znova le samega sebe, ampak z včasih komajda opaznimi detajli in spremembami smeri, drugič pa spet s hitrimi rezi in prehodi k novi avanturi gradi meditativen zvočni konglomerat, ki preverjeno formulo raztegne tudi proti neslišanemu in nevidenemu ter nenazadnje ponudi prepotreben presežek - tako značilen za njegovo igralno mojstrstvo in obvladovanje celote. Ne smemo namreč pozabiti, da še vedno večino komadov odigra kar sam ... (več ...) ... – in to na lepi količini raznorodnih inštrumentov -, vse posname v prvem poskusu, v delni improvizaciji se ne ozira na napake in zgrešene poskuse ter vedno znova zgradi atmosferične, večplastne in nalezljive zvočne pokrajine. In prav z novo ploščo, ki bo uradno izšla šele januarja prihodnje leto, je do potankosti izrabil tudi svoje preteklo glasbeno šolanje, ki ga je sicer zaradi omejitev in rigidnosti vedno zavračal, a mu tokrat pride še kako prav zaradi dovršenega občutka za komponiranje in strukturiranje. Nenazadnje pa je najbolj očitna novost njegove godbe prav uvedba vokalov, ki jih odpoje sam ali pa jih prepusti kakšni gostujoči vokalistki. In moram priznati, da je ta sprememba kar uspešna, neposiljena in tudi zelo učinkovita.
Komentarji
komentiraj >>