Nedelja, 7. 12. 2003
petrak
Tokratne »Oči, da ne vidijo« ne bodo tavale v skrivne in nepoznane kotičke umetniškega ustvarjanja, spustile se bodo na morda manj poznano, a dragoceno polje treh prevodov leposlovja. V letu 2003 je novonastala založba Šerpa izdala pet knjig. Trem od teh se bomo posvetili v oddaji.
Ljubitelji Pessoe si lahko na slovensko knjižno polico, na kateri že ležijo knjižni prevodi portugalskega pesnika, dodajo še knjižico z naslovom Pesmi, Mornar, Bankir Anarhist. Prvič pa lahko slovenski bralci okusimo knjižna prevoda Pierra Reverdyja z naslovom Izviri vetra in bitniškega avtorja Garyja Snyderja z naslovom Pesmi z Želvjega otoka.
Pesniške svetove tokrat predstavljajo prevajalci, Barbara Pogačnik, Tone Škrjanec in Miklavž Komelj.
REVERDY, PESSOA, SNYDER – V NOVIH KNJIGAH IZ ŠERPINEGA NAHRBTNIKA
Tokratne »Oči, da ne vidijo« ne bodo tavale v skrivne in nepoznane kotičke umetniškega ustvarjanja, spustile se bodo na morda manj poznano, a dragoceno polje treh prevodov leposlovja. V letu 2003 je novonastala založba Šerpa, ki razpolaga z zelo nizkimi finančnimi sredstvi, tako da ustvarjalci delajo praktično na etični pogon, kot se temu reče, za nizke ali nične honorarje, izdala pet knjig. Trem od teh se bomo posvetili v naslednjih minutah. Ljubitelji Pessoe si lahko na slovensko knjižno polico, na kateri že ležijo knjižni prevodi portugalskega pesnika, dodajo še knjižico z naslovom Pesmi, Mornar, Bankir Anarhist. Prvič pa lahko slovenski bralci okusimo knjižna prevoda Pierra Reverdyja z naslovom Izviri vetra in bitniškega avtorja Garyja Snyderja z naslovom Pesmi z Želvjega otoka – doslej smo se z Reverdyjevo in Snyderjevo poezijo, prevedeno v slovenščino, srečali le pri branju prevodov nekaj njunih pesmi v antologijah.
Smernice Knjižne zbirke Šerpa, ki izdaja knjige za jurja, torej bralcu več kot cenovno ugodne knjige, so: prevodi tekstov zgodovinske avantgarde, izdajati tako slovenske prevode avtorjev, ki še niso bili prevedeni v slovenščino, kot tudi prevode v slovenščino še neprevedenih tekstov tudi bolj znanih avtorjev, ki pa naj bi bili zbrani v bolj izvirnih kombinacijah, to so lahko tudi krajši ali celo bolj obrobni teksti v opusih znanih literatov ali pa tudi nanovo prevedeni teksti z novimi prevajalci. Knjižno zbirko Šerpa smo na valovih Radia Študent že predstavili, tako da si pogovor z urednikom Primožem Čučnikom in predstavitev Šerpe lahko preberete na spletni strani www.radiostudent.si.
Francoski pesnik Pierre Reverdy, ki se je rodil leta 1889 na jugu Francije, umrl leta 1960, je mnogim manj poznan ali nepoznan avtor. Avtor zgodovinske avantgarde, ki v poeziji velja za kubista, je v domovini ustvarjal bolj na robu dogajanja, tako da tudi v Franciji ni zelo dobro poznan. Prevajalka Reverdyja Barbara Pogačnik je povedala:
»Za Revedyja smo se odločili, že preden je bilo kar koli objavljeno v Sloveniji. Izšel je sicer tudi v Antologiji Moderna francoska poezija, ki jo je uredil Boris A. Novak [izbral in uredil, uvodno študijo in opombe napisal Boris A. Novak; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2001; op. P. K.]. Tam ga je prevajal Aleš Berger. Tistih nekaj pesmi v prozi je takoj po izidu postalo na neki način kultnih v našem malem krogu. Ampak na Reverdyja je Primož Čučnik, ki mu je, vsaj mislim, Reverdy blizu tudi kot pesnik, mislil že prej. Verjetno zato, ker je Reverdyja sprejel nek krog v Ameriki, ki je kasneje vplival na poljske pesnike; urednik Šerpe Primož Čučnik je pač bistveno povezan s poljskim prostorom. To so pesmi, nastale v začetku stoletja, v krogu kubizma, na katere so zelo vplivali veliki slikarji, kot so Picasso, Henri Matisse, Juan Gris, Georges Braque, ki so bili tudi Reverdyjevi prijatelji, poleg Apollinaira in kasnejših občudovalcev Reverdyja, kot so bili Valčry; Andrč Breton, Philippe Soupault, Tristan Tzara, torej nadrealisti, in Eluard, med drugim tudi.«
Štiriinpetdeset pesmi, prevedenih in objavljenih v knjigi Izviri vetra, ki je tudi naslov Reveryjeve pesniške zbirke iz leta 1929, je izbor iz trinajstih knjig, ki vključuje tako pesmi v prozi kot pesmi z zunanjeoblikovnim eksperimentiranjem, kot so pomiki verzov, ki ne le zaradi tega, temveč tudi zaradi jezikovnih oddaljenosti in semantičnih lukenj omogočajo branje v različicah. Poslušali smo, kako je eno izmed takih pesmi prebrala prevajalka.
Pierre Reverdy: Sur le talus / Na strmini
Večer, ki lega, zapre neka vrata
Na robu poti smo
v senci
blizu potočka, kjer se vse nabere in obstoji
Če je še svetlobni dah
se črta v neskončno izgubi
Voda, ki se dviga kot prah
Tihota zapre noč
Kako se je s pomenskimi luknjami pri prevajanju spoprijela avtorica izbora in prevajalka Barbara Pogačnik?
»Kubistični način izražanja v besedi je zelo nenavaden. Tudi pri prevajanju daje veliko … nekako se začnejo med besedami pojavljati pomenske luknje in to daje veliko možnosti, veliko načinov prevoda je možnih. V tej knjigi sem se bila prisiljena odločiti za en način prevoda. Pri nekaterih pesmih bi še najrajši videla, da bi bile v treh prevodnih verzijah. Ampak to za enkrat pač še ni možno. Mogoče bo tudi še kakšen drug prevajalec kdaj poskušal, ampak … Že sama bi si želela trikrat različno prevesti eno pesem. To je ta kubističen način, če si predstavljamo – to je najbolj značilna slika, tako si jaz najlažje predstavljam – recimo Matissove Akte v modrem, kjer so določeni deli telesa poudarjeni, določeni deli telesa manjkajo; pravzaprav tisti deli telesa, ki manjkajo, sporočajo več, vlečejo gledalca, vlečejo pogled v sliko. In enako se dogaja s temi pesmimi. Tisti deli pomena, ki jih nekako ni, postavljajo vprašanje. To so pesmi, ki niso lahke za branje, niso razumljive mogoče prav na prvi pogled ali ob prvem branju. Treba se je prav zaviti v besede. In iskati med njimi. Po drugi strani pa ni to izrazito intelektualna poezija, ki bi jo razumeli samo najbolj študirani ljudje, ampak je zelo igriva, blizu življenju, polna čustev, polna oddaljenosti od čustev, polna spomina in napovedovanja.«
Prevajalka Barbara Pogačnik je Reverdyjeve pesmi prevajala iz originala. Kako pa je oblikovala izbor?
»Izbor v glavnem upošteva več antoloških pesmi, ki se pojavljajo tako v francoskih antolških izdajah, v ameriških – treba je mogoče omeniti, da je bil eden najbolj znanih Reverdyjevih prevajalcev tudi John Ashbery, trenutno, bi skoraj da lahko rekli, vodilni ameriški pesnik –, v poljskih izborih. Pesmi niso izbrane kar na prvo žogo, niso izbrane po naključju, ampak so dejansko dovolj reprezentativne za izbor; jasno pa je, da nekaj kapitalnih pesmi še vedno manjka. V izboru je upoštevanih precej Reverdyjevih zbirk, v času svojega življenja jih je Reverdy izdal okoli trideset. Vsaj pol jih je tu upoštevanih. Prevajanje je potekalo iz francoščine, ker je to moj prvi in najbolj domač tuji jezik. Sem pa včasih tudi (in predvsem zaradi spoštovanja do Ashberyja in drugih prevajalcev) gledala angleške prevode, torej ameriško izdajo. Reči moram, da je bilo marsikdaj to zanimivo srečanje. Ravno v smislu interpretacije, kako je možno eno stvar interpretirati drugače; jaz sem seveda še vedno ostajala na svojem izboru, če je Ashbery prevajal na neki način, ga jaz pač nisem posnemala, ostala sem pri svoji interpretaciji. Vsaj enkrat je bilo izrazito tako, da sem jaz ostala pri svoji. Kljub vsemu pa sem primerjala.«
Zakaj smo se z Reverdyjem seznanili tako pozno?
Barbara Pogačnik: »Reverdy sam je nekako dopustil, da ni toliko izrazito znan v širših krogih, niti v Franciji, znan je v elitističnih krogih, torej med tistimi, ki se ukvarjajo s književnostjo, med pesniki, mogoče tudi med likovnimi umetniki, ampak povprečen Francoz, kaj šele povprečen Slovenec – tako da ni čudno, da smo dobili njegove prevode tako pozno –, ga ne pozna. Poznajo ga sladokusci.«
Gary Snyder je drugi pesnik, ki se nam predstavlja s poezijo prek prevajalca Toneta Škrjanca v knjigi Pesmi z Želvjega otoka.
Gary Snyder: Kaj moraš vedeti, da bi bil pesnik
vse, kar moreš o živalih kot osebnostih,
imena dreves in rož in trav.
imena zvezd, gibanje planetov
in meseca.
svojih lastnih šest čutov z budnim in prefinjenim razumom.
vsaj eno vrsto tradicionalne magije:
vedeževanje, astrologijo, knjigo sprememb, tarot;
sanje.
lažnive demone in lažnive bleščeče bogove;
poljubiti moraš hudiču rit in žreti drek;
pofukati njegovega oroženelega bodičastega kurca,
pofukati čarovnico
in vse nebeške angele
in device nadišavljene in zlate –
& potem ljubiti človeka: žene može in prijatelje.
otroške igre, stripe, žvečilne,
skrivnost televizije in oglaševanja.
delo, dolge puste ure dolgočasnega dela, pogoltneš jih
in sprejmeš.
živiš z njimi in jih na koncu ljubiš. izčrpanost
lakoto, počitek.
divjo svobodo plesa, ekstazo.
tiho osamljeno razsvetlitev, enstazo.
resnično nevarnost. kockanje. in rob smrti.
Kakšna je sploh poezija Garyja Snyderja, v čem je njegova specifika znotraj bitniške generacije? Zakaj je manj poznan kot denimo razvpiti avtorji bitniške generacije?
Tone Škrjanec: »S poezijo Garyja Snyderja sem se srečal pred relativno davnimi časi, skoraj pred četrt stoletja. In sicer ne ravno v prvem trenutku oziroma ne ravno z najbolj izstopajočimi bitniki, kot so Jack Kerouac, Ginsberg, ampak v drugem krogu, kot je tudi Snyder sam, lahko bi rekli, drugi krog bitniške generacije. V primerjavi z ostalimi avtorji ima neko svojo specifiko, v kateri se razlikuje, po mojem mnenju, od večine bitnikov. Tako ga je površnemu bralcu težko umeščati v isti prostor. Po mojem je njegova poezija, zdaj to je malo tvegana, mogoče drzna trditev, bolj lirična od poezije ostalih avtorjev ali pa je njegova lirika vsaj na enem drugem nivoju. Oziroma lahko rečemo tudi drugače, če so bili bitniki na neki način urbano gibanje, če so pisali tisto, čemur se reče urbana poezija, urbana proza itn., lahko za Snyderja sicer to tudi rečemo, samo da ta njegova urbana poezija velikokrat govori o gozdnih živalih, o rastlinju, skratka urbana poezija na nov način, drugačen način kot sicer, pri bitnikih pa na sploh. On je bil ta, ki je ameriško prazgodovino, predzgodovino najbolj navdušeno sprejemal kot za svojo in jo je tudi umeščal v svoje tekste in jo hkrati prepletal z vzhodnjaškimi modrostmi, konkretno predvsem z zenbudizmom, ki je prek njega najbolj domišljen prišel na ameriško področje oziroma v ta krog piscev.«
Preden smo na prevodne police dobili Pesmi z Želvjega otoka, smo na Slovenskem imeli prevedenih le nekaj pesmi bitnika Geryja Snyderja, in sicer spod peresa Mihe Avanza, objavljene pa so v Antologiji ameriške poezije 20. stoletja, ki jo je Avanzo tudi uredil, izšla pa je pri Cankarjevi založbi leta 1986. Izbor in prevod Pesmi z Želvjega otoka sta delo pesnika in prevajalca Toneta Škrjanca, ki je o izboru povedal:
»Knjiga, ki sem ji dal naslov Pesmi z Želvjega otoka, je izbor iz razpoložljivih knjig Garyja Snyderja. Kljub temu da je težko reči zanjo, da je nek kompleten, popoln izbor, ker so sigurno še stvari, ki bi jih veljalo umestiti, pa zanjo mislim, da kaže njegovo delo od samega začetka, se pravi od njegove prve zbirke, ki ji je bilo naslov Riprap [Kamniti nasip, op. P. K.], in potem do teh njegovih zadnjih tekstov oziroma te njegove zadnje izdane knjige oziroma zbranih pesmi, ki so pred nekaj leti izšle v Ameriki. S samim prevajanjem je pač tako kot vedno s prevajanjem iz tujih jezikov, stvari lepo tečejo, potem pa se kje zaplete, ampak zapleti so nujni, potem je samo vprašanje spretnosti, časa, tudi živcev, da se te malo bolj zapletene dele uspe razvozlati. Poezijo Snyderja sem torej srečal pred četrt stoletja in takrat nekje sem začel postopoma, počasi, pesem, dve, tri prevajati, s tem da sem se tega resneje lotil pred recimo kakšnimi petimi leti, ko se mi je zdelo, da je skrajni čas, da se ta poezija pojavi tudi v našem prostoru oziroma da jo v prevedeni obliki postavimo tudi slovenskemu bralcu na polico. Vsaj običajno prevajam stvari, ki mi ležijo, ki so mi všeč, ne glede na to, ali bo v naslednjih pol ali dveh letih knjiga izdana, pač – če mi je pesem všeč, jo hočem videti, kako je v slovenščini, jo prevedem. Če je to pet pesmi, je pet pesmi. Tako nekako tudi knjige nastanejo.«
O poeziji Garyja Snyderja:
Tone Škrjanec: »Poezija Garyja Snyderja je mogoče še najbolj ena izmed tistih poezij, za katero velja, da je [jo predstavlja] celoten pesnikov opus, kot da bi pesnik pisal v resnici samo eno samo pesem, ki se je začela pač nekje v davnini in se zaenkrat ni končala in se dograjuje, sicer razbita v posamezna podpoglavja. Ampak zdi se mi, da je ves čas čutiti nek isti »filing«, poetiko, neko veselje do življenja, v vseh pojavnih oblikah, od nežive narave, če lahko tako rečem, do najbolj kompliciranih civilizacijskih tokov, s katerimi se pač dandanašnji človek srečuje, in Snyder vse to upesnjuje.«
Fernando Pessoa (1888–1935) – pesnik evropskega modernizma.
Pesmi Alberta Caeira, Iz nezbranih pesmi, tretja pesem
Če bodo po moji smrti hoteli napisat moj življenjepis,
ni nič bolj preprostega.
Ima samo dva datuma – mojega rojstva in moje smrti.
Med prvim in drugim so vsi dnevi moji.
Lahko me je definirati.
Živel sem kot pogubljenec.
Ljubil sem stvari brez vsake sentimentalnosti.
Nikoli nisem imel želje, ki je ne bi mogel uresničiti,
ker nisem nikoli oslepel.
Celo slišanje ni bilo zame nikoli nič drugega kakor
spremljava videnja.
Doumel sem, da so stvari realne in vse različne
druga od druge;
to sem doumel z očmi, nikoli z mislijo.
Doumeti to z mislijo, bi jih pomenilo imeti vse za enake.
Neki dan mi je dal spanje kakor kateremu koli otroku.
Zaprl sem oči in zaspal.
Poleg tega sem bil edini pesnik Narave.
V Šerpini knjigi Fernanda Possoe je izbor pesmi, dramski tekst Mornar, kar je prevedel Miklavž Komelj, in prozni tekst Bankir Anarhist, ki ga je prevedla Mojca Medvedšek. Miklavž Komelj je o knjigi povedal:
»To so zelo znani teksti, ki jih pravzaprav ni težko dobiti, sem se pa seveda že kakšnih malo manj kot deset let intenzivno navduševal za Pessoo. In na primer te pesmi, ki so prevedene v tej knjigi, sem jih (del teh pesmi) prevajal že prejšnja leta, niti ne s posebno mislijo na objavo, ampak po neki osebni afiniteti, tudi to dramo Mornar sem prevajal že pred leti iz zelo osebne afinitete. Ta izbor je zelo tanek, v bistvu ni reprezentiven na ta način, da bi bile noter nekatere pesmi, ki jih pričakujemo v vsaki pregledni izdaji Pessoe, kot je npr. pesem Trafika in nekatere druge, od katerih so nekatere že bile prevedene v slovenščino v drugih izdajah, nekatere pa tudi še niso bile, pa bi bilo seveda to zaželeno. Na neki način pa je ta knjiga po svoje zelo reprezentativna, in sicer v tem smislu, da je na minimalnem prostoru omogočen vpogled v kar najširša področja, najširši razpon Pessoove ustvarjalnosti, od poezije, znotraj poezije spet različnih heteronimov, do drame Mornar, ki je nastala v obdobju, ki je bilo za Pessoo tudi osebno izredno pomembno, v ključnem trenutku njegovega življenja, do proze Bankir Anarhist – prevedla jo je Mojca Medvedšek –, ki je en najboljših primerov Pessoove proze, ki hkrati kaže na njegovo ukvarjanje z družbenimi problemi in hkrati tudi na njegovo fino ironijo, ki je v tem tekstu mogoče najbolj od vseh Pessoovih tekstov tudi prišla do izraza.«
Pessoove pesmi so v knjigi objavljene v štirih sklopih, (po heteronimih) naslovljene Pesmi Fernanda Pessoe, Pesmi Alberta Caeira, Pesmi Álvara de Camposa in Pesmi Ricarda Reisa. O pojavu heteronimnosti, ki je tako zelo značilen za portugalskega pesnika, je Miklavž Komelj povedal:
»V tej knjigi lahko zelo lepo razbiramo to množico, ki jo je Fernando Pessoa nosil v sebi. Ena posebna značilnost njegovega dela je to, da je v bistvu pisal svoje delo, kot da ga piše več oseb. In to niso samo neki psevdonimi, ampak so – temu je on rekel – heteronimi, to so v bistvu samostojne osebe, ki jim je on, Pessoa, ki se je veliko ukvarjal z okultizmom, z astrologijo, celo izdeloval horoskope, skratka, doživljal jih je kot zelo žive osebe. In na neki način so se potem te osebe povezovale z osebami, s katerimi je na ta način fantazijsko komuniciral že v otroštvu. V tej knjigi so predstavljeni štirje najbolj znani heteronimi Fernanda Pessoe, od katerih ima vsak svoje življenje, svojo poetiko, te so med seboj zelo različne. Vseh teh oseb, v imenu katerih je Pessoa pisal ali pa je bil v korespondenci z njimi, je po nekem štetju celo čez sedemdeset, to je manj znan podatek. Več o Pessoi sem v tej knjigi poskušal napisati v spremnem besedilu, za katerega sem tudi naštudiral precej biografije in seveda Pessoovega opusa. V spremnem tekstu je recimo navedenih tudi nekaj njegovih značilnih izjav, celo en kratek tekst z naslovom Anarhizem, izredno zanimiv, ki je bil objavljen šele v šestdesetih letih. Ker Pessoa – ena značilnost Pessoovega opusa je tudi to, da je Pessoa zelo malo objavil v času življenja, in večina njegovega opusa je začela izhajati v petdesetih letih, šestdesetih, sedemdesetih, nekaj celo še v devetdesetih letih, v osemdesetih pa še kar nekaj – je v bistvu izrazito posmrten avtor.«
Komelj je prevajal iz portugalščine. S kakšnimi težavami se je srečeval pri tem dolgotrajnem delu?
»Vse tekste sem seveda prevajal iz originala, čeprav portugalščina ni ravno neka moja posebna odlika, v bistvu je moje znanje portugalščine bolj pasivno. Zahtevnost teh tekstov ni predvsem v leksiki, v nenavadnih, težkih, redko uporabljanih izrazih ali pa čem podobnem, ampak predvsem v čisto miselnem, sintaktičnem smislu, skratka, tukaj je zelo pomembno slediti Pessoovi misli, ki je vedno, Pessoova poezija je pisana ves čas skrajno precizno, tudi v nekem filozofskem smislu eksaktna; enako velja seveda tudi za prozo in za dramo Mornar, ki je še posebno zahtevna. Recimo italijanski prevajalec Tabucchi, ki je znan po ukvarjanju s Pessoo, je posebej pisal o neprevedljivosti tega teksta, in to ko je prevajal v neki jezik, romanski, italijanski, ki je portugalščini bistveno bližji kot slovenščina. Za prevod Mornarja, s katerimi sem se dlje ukvarjal, ki je sigurno zelo zahteven, osebno mislim, da je nekako kar uspel. /…/ V mejah te neprevedljivosti bi težko bistveno bolje to naredil. To govorim zaradi tega, ker sem se s tem prevodom res dolgo ukvarjal. Skozi pet let sem ga postopoma popravljal. Pesmi – nekatere so bile prevedene tudi bolj na hitro. Seveda je velik del Pessoove poezije pisan tudi v stalnih formah, v rimah. Tukaj sem v glavnem izbiral pesmi, ki tega nimajo. Namreč določen del Pessoove poezije, zlasti tisti, ki ga je pisal pod svojim pravim imenom Fernando Pessoa, večkrat temelji prav na zvočnih stvareh, ki pa so dejansko neprevedljive. So stvari, ki se jih tudi zaradi omejenega časa pri pripravi knjige nisem posebej loteval, del ene takšnih pesmi sem v spremnem tekstu prevedel, približno v neki taki rimani formi.«
Fernando Pessoa je slovenskim bralcem kar poznan. Poleg izbora v zbirki Zadnja čarovnija, ki je izšel pri Novi reviji, imamo še v prevodu Barbare Juršič Terseglav Knjigo nespokoja ter Pomorsko odo v prevodu Cirila Berglesa. Komelj pa je spomnil še na prve slovenske prevode:
»V Sloveniji so ga začeli prevajati šele v devetdesetih letih, tako vidnejše. S tem da je bilo, to je zanimivo, nekaj posameznih prevodov vendarle že v osemdesetih letih, mislim, da v nekih Tribunah. In celo ena knjiga o Pessoi je že izšla v slovenščini, leta 1988, za katero pa noben ne ve. To je bolj jubilejna knjiga, ki ni nevemkaj pripomogla k prepoznavanju Pessoe. /…/ Vendar je pri Pessoi v zadnjih desetih letih kar nadoknadeno to, da prej tako rekoč ni bil prisoten v kulturni zavesti na Slovenskem.«
»Oči, da ne vidijo« so poiskale tri prevajalce, Barbaro Pogačnik, Toneta Škrjanca, Miklavža Komelja, in tri pesnike, Pierra Reverdyja, Garyja Snyderja, Fernanda Pessoo. Sledila jim je Petra Koršič.
PS: Žal se pri prenosu na spletno stran pomiki verzov v desno izgubijo.
Komentarji
komentiraj >>