Četrtek, 30. 6. 2011
Peter Recer
Ena pomembnejših domačih rockerskih skupin od devetdesetih let dalje, Res Nullius, se po dolgih sedmih letih, vrača z novo, že peto studijsko ploščo, tokrat izdano v samozaložbi. Prekletih bazar ponuja njim znano zgodbo, preprosto, a srčno kitarsko izročilo, odpeto v slovenskem jeziku. (v celoti!)
* V današnjo Tolpo Bumov se vračajo velenjski rockerji Res Nullius. Skupina je nase opozorila v začetku devetdesetih let, ko je skupaj z zasedbo Hic et Nunc predstavljala hrbtenico takratnega aktualnega rockerskega dogajanja na domačih tleh. Od tega je minilo že dve desetletji, a Velenjčani se vračajo, tokrat z že peto studijsko ploščo. Od izdaje prejšnjega albuma, Revolver Ljubezni, se jim ni prav nič mudilo po snemanju naslednje plate, saj je do danes z izdajo Prekletih Bazar minilo dolgih sedem let. To je dolgo obdobje in lahko marsikateremu poslušalcu bend zdrsne iz spomina, obenem pa so takšni povratki lahko toliko bolj sladki.
Res Nullius so na svoji glasbeni poti doživeli kar nekaj sprememb. Zamenjala se je ritem sekcija, enako pomemben pa je preskok tekstov iz angleškega v slovenski jezik. Začetki benda so bili zvočno precej garažno zamazani in podani z močnejšim punkovskim naletom. Vzporedno z menjavami članov benda in s petjem v slovenščini je zvok Res Nullius postajal čistejši in tudi bolj umirjen.
Kljub dolgi pavzi Res Nullius ohranjajo zvočno podobo, kakršna je poslušalcu ostala v spominu od izdaje njihovih zadnjih plošč. Prekletih Bazar ne ponuja nekega blaznega preskoka v zvočni sliki. Res Nullius so očitno izpilili svoj zvok, v katerem se počutijo najbolj domače. Uvodna pesem Prekletih Bazar ponudi njim znano formulo. Kitarski prijemi so blues rockovsko preprosti, a v sebi nosijo preteklost rockerske zapuščine, vokal pa je dobro slišan v ospredju in se hitro prevesi v speven refren. Nadvse preprosta formula, kot je lahko preprost rock'n'roll, a zanimivosti se ponavadi skrivajo v malenkostih, kratkih navdihih, ki vključeni v strukturo pesmi dajejo dinamičnost. Krvavi kolaž bluesovsko formo prevesi v hitrejši kitarski drive. Kot nasprotje pa sledi V vagonu raztrganih duš s čvrstejšo ritmično podlago. Da poslušamo rockersko plato, nas spomni tudi del besedila, ki vsebuje besede jebi jim mater. Težko se je spomniti kakšno od aktualnih rockerskih plošč v slovenskem jeziku, kjer kletvica pade tako mimogrede in nevsiljivo. Če v kakšni pesmi Res Nullius gradijo na všečnem refrenu, pa jih te preproste besede takoj postavijo v podobo iz mesa in krvi. Fantje se ponovno razigrajo v drveči pesmi Rock'n'roll in se nato zaustavijo v počasni bluesovski Nikomur ne govor ničesar o men. Malenkost melanholičen začetek pesmi ne razkriva kasnejših kitarskih nadgradenj, ki so prijetno surove, tako da ustvarijo pravšnje okolje za krik vokalista. In to so te malenkosti, ki smo jih omenili na začetku današnje recenzije, ki kljub preprosti rockerski formi dajejo pesmim dinamično podobo.
Z Grbavim klovnom se plošča prevesi v drugo polovico in nadaljuje v počasni bluesovski formi. Nato pa se Res Nullius ponovno vrnejo v rockersko okostje. Če so prejšnje pesmi ponujale kitarsko brzenje ali bolj trdo rockersko igranje, Izkrivljene ravnine zaznamuje debelejša basovska podlaga, na katero se lepijo razni kitarski toni. Predzadnja pesem, Plešem s krvavimi podplati, ploščo zaključuje tam, kjer se je tudi začela. Tako kot uvodna Prekletih bazar ponudi zvok, ki je postal nekakšen trademark Res Nullius. Vokal, ki dokazuje, da je tudi s slovenskim jezikom možno zajahati pesem, ki valovi nekje med všečnimi rifi, kratkimi solažami in spevnimi refreni. S tem se plošča, ki je od svojega začetka do konca prijetno razgibana skoraj zaključi. Res Nullius po sedmih letih na svež način povedo, kar imajo za povedati, tako da ne preostane drugega, kot da se album Prekletih Bazar zaključi z umirjeno bluesovsko balado.
Res Nullius s svojo peto studijsko ploščo ne postavljajo novih temeljev. Namesto tega nadaljujejo tam, kjer so končali. Imajo dodelan in prepoznaven zvok, ki je znotraj sebe zadosti upogljiv, da deluje dinamično in udarno. S Prekletih Bazar ponovno ponujajo domačo rockersko ploščo, ki se spogleduje z osnovnimi prvinami kitarskega izročila. Čeprav je zasedba dejavna že dolgih 20 let, v sebi še vedno nosijo dobro mero svežine.
pirpravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>