Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ARRINGTON DE DIONYSOS & MALAIKAT DAN SINGA: Suara Naga (K Records, 2011) (ponovitev 23. 7. 2011 ob 00.30) (1340 bralcev)
Sobota, 16. 7. 2011
david



Arrington de Dionyso's je umetniško ime vodje zasedbe Old Time Relijun, iz Olympie, ki je že pred časom začel izdajati tudi svoje solo albume. Old Time Relijun je dobro poznana zasedba na teh valovih in tudi nastopili so že pri nas, leta 2000, v MKNŽju, v Ilirski Bistrici. Gre za eklektično post-punk zasedbo, ki združuje surovi, hrupni in disonantni punk rock s free jazzom in hipnotičnim minimalizmom. V prvih Arringtonovih solo projektih ... (v celoti!)

* Arrington de Dionysos je umetniško ime vodje zasedbe Old Time Relijun iz Olympie, ki je že pred časom začel izdajati tudi svoje solo albume. Old Time Relijun je dobro poznana zasedba na teh valovih in tudi nastopili so že pri nas, leta 2000 v MKNŽju v Ilirski Bistrici. Gre za eklektično post-punk zasedbo, ki združuje surovi, hrupni in disonantni punk rock s free jazzom in hipnotičnim minimalizmom. V prvih Arringtonovih solo projektih je bilo čutiti več predanosti improvizaciji ter vzhodnjaški spiritualnosti in vokalnim tehnikam (Arrington je na primer vešč v tehniki mongolskega grlenega petja), po dveh tovrstnih albumih pa ga je zaneslo v nove in sveže vode. Zaljubil se je namreč v dekle indonezijskega rodu, nakar se je nemudoma začel učiti indonezijskega jezika in posledično tudi pisati pesmi v jeziku, ki bi mu odprl vrata do nje. Ne vem, kaj je bilo z dekletom, mislim da nič, ampak ta izkušnja je Arringtonu odprla nova vrata v svetu njegove že tako ali tako razbrzdane ustvarjalnosti.

Album, ki ga predstavljamo danes v Tolpi bumov, naslovljen Suara Naga ali Zmajev glas, je njegov že drugi solo album v indonezijskem jeziku. Razen spremembe v jeziku, album predstavlja kontinuiteto z njegovim preteklim delom, ki pa se razbohoti v nove razsežnosti. Že od prvega trenutka album s svojimi mogočnimi, režečimi, globokimi in hipnotičnimi zvoki zagrabi in popolnoma vsrka poslušalčevo pozornost, kar se potem le še stopnjuje, dokler je Arringtonova zvočna energija ob svojem zadnjem izdihu ne izpusti iz svojega objema. In to je tudi namen albuma. Suara naga namreč ni zgolj album, ki vsebuje pesmi o angelih in demonih ter o spiritualnih občutjih, temveč skuša vsa ta bitja in energije iz onkraja tudi priklicati in utelesiti. Tuj jezik, ki ga Arrington spretno uporabi za te namene in ki je večini zahodnjakom nerazumljiv, to izkušnjo še okrepi, saj skuša onstran verbalnega in simbolnega vzpostaviti neposredno zvezo s poslušalčevimi notranjimi in imaginarnimi svetovi. Arrington v pravem šamanskem stilu pri tem stremi k neposredni (in ikonični) povezavi med besedo, zvokom in spiritualnostjo. Zato uporablja neobičajne glasove ter besedila, ki se samo-referenčno in zvočno nanašajo ne zgolj na besedne pomene, temveč tudi na tehnike petja, glasbene zvoke in ekstatične izkušnje, kot na primer v pesmi Bianglala ali Mavrični ognji: „Vpijem s sijočim plamenom, moj glas, moje grlo, moj zvok, rjoveče sozvočje, sijoče svetlobe, mišice, vezi in kosti, izjemno vroče in svetle ... harmonični toni so ljubezen luči, zaslepljujoče žareč, moj glas je goreč ogenj, v tem trenutku in za vedno."

Indonezijski jezik pa v stiku z našim podzavednim doseže tudi nek drug učinek. V zahodnjaškem poslušalcu vzbudi zahodnjaške kolonialne vzgibe, fantazije, fascinacije in stereotipe o eksotičnem in orientalnem „drugem". Ne glede na to, ali je Arrington zgolj podrejen tej miselnosti, ali pa jo obvladuje, glasba na albumu sili poslušalca k temu, da se samo-refleksivno izpraša o svojih vzgibih, ki se bolj ali manj zavedno naslanjajo na te družbeno pogojene občutke.

Kakorkoli, Suara Naga je konceptualno in glasbeno izjemno močan album. Glasbeno nas omami s svojim repetitivnim in minimalističnim pogonom, hipnotičnim dronom, surovo produkcijo, psihedeličnimi efekti, funki basom, rezkimi kitarami, občasnimi improvizacijskimi vložki ter močnimi mrakobnimi in mestoma zloveščimi občutji. Pri tem pa je še posebno pomemben Arringtonov glas, ki prehaja med mnogimi dramatičnimi registri in karakterji, se pogovarja s samim sabo in nenazadnje pooseblja ekstatičnega in obsedenega vrača, ki se poigrava z našo podzavestjo. Pri tem je potrebno poudariti, da Indonezija in njene umetniške tradicije Arringtonu ne služijo zgolj jezikovno, ampak tudi kot inspiracija za njegove performanse in njegov teatralični glas. Po zvoku pa glasba z albuma spomni tudi na Country Teasers, Captaina Beefhearta in Sun City Girls.

Tule je še prevod pesmi „Kerakusan" ali „Obseden":

Glas in podoba se združita
se izlijeta iz ust
se spajata levo in desno
tok in valovanje
izpljunem gozd iz mojih ust
popolnoma noro, neposlušno notranjo mavrico
raztezajoč se navzven proti bogovom seksa
moj glas prispe v grlo
in ustvari mesec iz dima
ustvarja halucinantna vesolja domišljije
izgorevanje zaznavanja
obseden s sozvezdji, večna energija brez konca
slep pred celoto
valujoča roža, ti si brez konca!
iz mojih korenin, plezam proti nebu
izgubljen v božjem medu
duša mojih kosti
obseden, jaz sem vibracija
živalska narava pripelje do popolnega uničenja
uživaj
stvarjenje obsega vse
gromki glas življenja
sladek dih življenja
vibrirajoč glas življenja
sladek glas v svoji celovitosti
ta namera je bil že dana

pripravil David Verbuč

 





Komentarji
komentiraj >>