* Ptujska melanholično-jedka folkrockovska tolpa Kvinton nas je po izvrstnem prvencu »Lovci sreče« iz leta 2000 pustila čakati kar dolgih osem let do nadaljevanja, drugega albuma »Razirklinga«. Žanrsko mešana zasedba, ki vešče skupaj gnete blues, rock, swing, šanson in razposajeno kavarniško-kabarejsko vzdušje, pa nas je sedaj presenetila s tretjim albumom »Balade na bledečih tleh«. Ta na ovitku napoveduje spremembo, saj Kvinton album podpisujejo skupaj z Borutom Gombačem. A sprememb pravzaprav ni veliko. Borut Gombač je namreč pesnik, ki je tokrat prispeval prav vse pesmi, ki so jih Kvintoni uglasbili.

»Uglasbili« pravzaprav ni dober izraz, kot nas napoti sam poet v besedilu v spremni knjižici. Gombač namreč opozarja, da ne gre za uglasbitev, marveč za »organski preplet verzov in glasbe«. In res, v Gombačevih pesmih nas srečajo podobni liki, kot smo jih bili doslej vajeni v avtorskih pesmih pri Kvintonovcih. Gre torej za odrinjence, neprilagojence, zapite zgube, katerih nesrečno usodo je band odlično zapopadel v svojem slogu z navezavami na gostilniško in kabarejsko vzdušje, polno alkoholnih hlapov in prekrokanih noči.

Gombač je v »Baladah na bledečih tleh« spisal cikel devetih pesmi o izgubljencih, izjemno živo opisanih likih, ki nimajo več kaj izgubiti. Kakšen izmed njih - denimo Koščeni Stanko - je dejansko mrtev še pred začetkom pesmi, drugi pa svoje zapravljeno življenje preždijo v blodnjah ali sanjah, po lastni volji ali zaradi motnega uma odmaknjeni od ponorelega sveta. Kvintonovci so že tako sugestivne Gombačeve pesmi imenitno odeli v svojo razpoznavno mišungo slogov ter vsakemu antijunaku nadeli nadvse pravšnje zvočno opravo. Kar je bilo pričakovati, če vemo, da so se Gombačevih pesmi lotili že nekajkrat v okviru cikla »Rokerji pojejo pesnike«, nazadnje leta 2009 s pesmima »Hromi Jošt« in »Nora Roza«, ki ju najdemo tudi na pričujočem albumu.

Za razliko od drugega albuma, kjer se je band izkazal z bolj ostrim rockovskim zvokom, se »Balade« znova vračajo k izhodiščem banda, torej k bolj akustičnem zvenu. Električne kitare so resda vklopljene, a v ospredju je tako rekoč v vsaki pesmi harmonika, ki jo ob svojem predirnem in doživetem petju razteguje pevec Marjan Bone. Poleg harmonike se v nekaterih komadih v ospredje prerinejo mandoline, ki zvok banda navežejo na aktualno folkrockovsko dogajanje. Vendar ga še bolj, zahvaljujoč rahli »retro« produkciji, povežejo s polpreteklima slogoma šlagerjev in swinga, s katerima so se denimo poigrali na prejšnjem albumu v predelavi zimzelenčka »Samo enkrat se ljubi«.

Na albumu tudi sicer dostikrat začutimo »štih« starinskih slogov, s katerih pa so odpihali prah in stresli naftalin ter jih napolnili z novim občutenjem, kot se denimo godi v pesmi »Speči Boštjan«. V uvodu h komadu se nam zazdi, da smo odplavali v 50. leta jazzy popevk, swinga in šlagerjev. Vendar pa se Kvintoni seveda ne prepustijo kaki sladkobnosti; kmalu zavijejo v otožno, rahlo jezno bluesovsko občutenje, ki ga spretno spletejo s prej naštetimi slogi. V prikupne antijunake, ki so že v štartu obsojeni na pogubo, se takoj zaljubimo, tako zaradi Gombača, ki je vešče zložil zgodbe, kakor tudi Kvintonovcev, ki so doživeto odpeli in odšpilali tale zaziban in opotekajoč se poklon marginalcem.

Album krasi lična in vsebini zelo ustrezna oprema: vsi junaki so v knjižici upodobljeni v ilustracijah Mladena Oljače, oblikovanje pa je delo Dejana Miletiča. Na ovitku dva krožna odtisa, ki jih za sabo puščajo kozarci, stilizirano tvorita srce. Občasni spremljevalni vokali ter žvižgi in vzkliki »opa« poglabljajo občutek, da se nahajamo v kaki beznici, kljub veseljaškemu razpoloženju pa pesmi preveva občutek trpkosti, brezizhodnosti. Nekaj, kar se nas nemara v kriznih časih še bolj dotakne, a zgodbe in godbe na tem odličnem albumu so univerzalne, kar je še ena odlika Kvintonovcev. Na nas, lokalcih, pa ostane skrb, da ne bi te pesmi doživele usode odmaknjenega životarjenja njihovih junakov. Na dušek!

pripravil Mario Batelič