Četrtek, 21. 7. 2011
Peter Recer
White Denim, skupina iz Austina, se je publiki nazadnje predstavila leta 2009 s takratno studijsko izdajo Fits. Na njej je zakoličila zvok prejšnjih izdaj, ki so temeljile na rockerski zgodovini. V svojem izrazju so združevali tako klasični rock kot punkovsko energijo, za ščepec zasoljeno s samosvojo glasbeno norostjo. Slišati so bili kot bend, ki prihaja direktno z odra, s surovim zvokom, tudi zato, ker jim je za snemanje plošč služila v studio prirejena prikolica. Tokrat so šli v pravi studio ...
* White Denim, skupina iz Austina v Teksasu, se je publiki nazadnje predstavila leta 2009 s takratno studijsko izdajo Fits. Na njej je zakoličila zvok prejšnjih izdaj, ki so temeljile na rockerski zgodovini. V svojem izrazju so združevali tako klasični rock kot punkovsko energijo, za ščepec zasoljeno s samosvojo glasbeno norostjo. Slišati so bili kot bend, ki prihaja direktno z odra, s surovim zvokom, tudi zato, ker jim je za snemanje plošč služila v studio prirejena prikolica. Studijskim pogojem primerno so njihove pretekle izdaje zgoščene energijske bombe, zaigrane na vso silo in brez kompromisov. White Denim so se tako predstavili kot energičen trio, ki nakazuje da v celoti zažari na koncertnih odrih.
S tokratno aktualno ploščo, poimenovano D in izdano pri založbi Downtown, so White Denim stopili korak stran od prej zastavljenih glasbenih smernic. Kot prvo naj omenimo, da je skupina dobila četrtega člana, kitarista Austina Jenkinsa. Morda je tudi zato njihova prikolica postala premajhna za razširjeno zasedbo in so zato odšli snemat ploščo v pravi studio. No, šalo na stran, ampak drugi studijski pogoji so plošči dali element večje dodelanosti in zvočne čistosti, pri čemer pa ne trpi glasbena izraznost. Zvočna slika na novi plošči je razširjena s flavto, ki jo slišimo v pesmi River to Consider, igra pa jo jazzist Alex Coke. Obenem ploščo D zaznamuje bistveno bolj lahkoten zvok. Glasbena nasičenost in nagli zvočni zasuki so na četrti plošči izginili, namesto tega White Denim ponujajo ušesu prijaznejšo sliko, kjer nad rockerskim okostjem lebdi zvok lahkotnejšega jazza in psihedelije šestdesetih in sedemdesetih let.
Še vedno pa White Denim ostajajo rockerski band. To je izvrstno slišati v instrumentalni pesmi At The Farm, ki se zvočno nadaljuje iz pesmi Burnished. V njej sta združeni lahkotno prepletajoči kitari, ki pa se nato nevsiljivo nadgradita v zapeljiv kitarski pogon. Sicer pa so White Denim že od svojih začetkov veljali tudi za jam band, torej skupino, ki rada preigrava in razširja zastavljeno zvočno sliko. Ob tem jim gre v podporo še vedno močna ritem sekcija basista Stevena Terebeckega in bobnarja Joshua Blocka. Po zapeljivo nasičeni ritmiki in razgibanih bobnih zadiši pesem Bess St, kjer sta izvrstno združeni tako pošteno rockanje kot lahkotnejši jazz, zasoljen s psihedeličnimi in zatripanimi prebliski. Vokalist in kitarist James Petralli lahkotnejšo, lebdečo glasbeno sliko še dodatno poudarja z mehkim vokalom, ki močnejšo, agresivnejšo podobo dobi le redkoma, kot na primer v pesmi Is And Is And Is.
White Denim na svoji četrti studijski plošči kljub boljšim studijskim pogojem ostajajo zvesti pristopu preigravanja, obenem pa jim je uspelo pošteno prevetriti njihovo glasbeno sliko. Niso več agresivni, njihov zvok je bistveno bolj umirjen. Obenem pa boljši studijski pogoji omogočajo več možnosti posvečanja detajlom, zaradi katerih je njihova zvočna podoba vedno gibljiva in spreminjajoča. Lebdeči ter z jazzom prepojen zvok se sliši v ospredju v pesmih, kot sta Anvil Everything in prej omenjeni River to Consider. Ostale pesmi nosijo močnejši rockerski naboj, hkrati pa še vedno vsebujejo nežnejši ter s psihedelijo prepojen zvok. Ob tem je težko strogo ločiti stilske prehode znotraj posamične pesmi, ti se namreč zgodijo spontano. Tudi sicer pa so različni glasbeni vplivi zlepljeni v homogeno celoto in kar kličejo po medsebojnem preigravanju. In White Denim uspešno delujejo ravno v tem, v preigravanju dolgolase, zatripane, včasih agresivne, drugič lahkotne, eksperimentalne in zagroovane glasbene zgodovine.
pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>