V umetnosti, ki se razvija tako bliskovito, kot se ravno strip, bi potrebovali več ljudi, ki bi vestno opazovali vsako njegovo evolucijo, jo opisali in na neki način ovrednotili.
Žal je tako, da tovrstne stvari avtorji počnemo silno neradi. Po eni strani ne čutimo, da bi to lahko bila naša dolžnost, po drugi pa se zdi, da je bolje usmerjati energijo v ustvarjalnost kot pa v monotono pisanje o stripih.
Kako pa o tem razmišlja Ivan Brunetti?
Za Ivana Brunettija sem prvič slišal v antologiji stripa Anthology of Graphic Fiction, Cartoons, and True Stories, ki ji je urednikoval. Knjigi je sicer manjkal kakšen tekst več, saj je zgolj ponatis posameznih odlomkov velikih stripovskih klasikov pač premalo. Za tovrstne pompozne naslove je primerno, da avtor utemelji svojo odločitev in ne, da jo zgolj predstavi bralcu - tako se odpira debata o tem, kaj pomeni dober strip. Vse prevečkrat se namreč strip samo na hitro označi za dobrega oz. slabega brez resnejših utemeljitev. V umetnosti, ki se razvija tako bliskovito, kot se ravno strip, bi pač potrebovali več ljudi, ki bi vestno opazovali vsako njegovo evolucijo, jo opisali in na neki način ovrednotili.
Žal je tako, da tovrstne stvari avtorji počnemo silno neradi. Po eni strani ne čutimo, da bi to lahko bila naša dolžnost, po drugi pa se zdi, da je bolje usmerjati energijo v ustvarjalnost kot pa v monotono pisanje o stripih.
Podobno razmišlja tudi Brunetti, s to razliko, da je sam eden najboljših opazovalcev razvijajočega se stripa ta hip. Ne zgolj skozi urejanje antologij, ki so kot rečeno teoretsko nekoliko skope. Ivan poučuje ilustracijo, dizajn in strip na univerzi v Chicagu. Sam pravi, da razlog za njegovo aktivno ustvarjanje tiči v znanem reku, da tisti, ki uči, delat ne zna. Ker sem se pred kratkim končno dokopal do nekaj njegovih stripov, me je zanimalo, ali je teoretik zgolj skromen ali rek vendarle drži.
Brunettijeva skromnost kar malce preveč očitno seva iz njegovih nestripovskih del. Tako se v predgovoru za svoje najnovejše delo Cartooning: Philosophy and Practice bolj kot ne opravičuje svoji ošabnosti, da si je sploh drznil zapisati svoje bedne poizkuse poučevanja stripa. No knjiga je seveda vse prej kot bedna. Pravzaprav je nekaj najbolj zanimivega, kar avtorji stripa lahko preberejo o ustvarjanju stripov. Če je Scott Mcloud, avtor knjige Kako nastane strip, ki sem jo že opisal v enem izmed prejšnjih striptizov, precej splošen in nedorečen, je Brunetti veliko bolj praktičen. Knjiga je namreč zastavljena kot desettedenski tečaj osnov stripa, ki strip razgradi na posamezne komponente in ga ponovno sestavlja najprej v pasice, nato v zaključene strani. Pri tem ne pozabi navesti nekaj obveznega čtiva in dodatnih vaj za izboljšanje stripovskega jezika. Knjiga tako deluje kot učbenik za strip. Tako dober učbenik, da sem si takoj zaželel, da bi Ivana kdaj poslušal na kakšnem njegovem predavanju tudi v živo.
Brunetijeva zbirka stripov Misery Loves Comedy pa je bil zame precejšen šok. Pa ne zato, ker bi bila slaba. Daleč od tega. Avtor več kot zadovoljivo pokaže, da ne zna zgolj teoretizirati, temveč da stripovski jezik izvrstno uporablja tudi v praksi. Bolj me je šokiralo zato, ker sem, navajen jamranja stripovskih avtorjev od Setha, Clowesa, Matta in njim podobnih, prišel do novega mejnika. Dragi poslušalci, imamo zmagovalca! Mislim, da je Brunetti daleč najbolj zatežen stripar naokoli. Stripi so polni sovraštva do sebe in sveta, natrpani z okrutnimi prizori posilstev, detomorov, mnogokrat brezsmiselnih obscenosti in bizarnosti. Težko bi se opredelil o sami smiselnosti tovrstnega branja. Zafrustriranec namreč ne pove kaj dosti novega na stoti, česar ni povedal že na deseti strani. Ponavljajoče se teme bolj kot ne nakazujejo, da mu je strip, tako kot še mnogim svetovnim in slovenskim avtorjem, zgolj vrsta terapije, kar dodatno potrdi tudi njegova psihiatrinja v spremni besedi.
Je pa tudi res, da z Misery Loves Comedy dobimo enega izmed najpristnejših vpogledov v avtorjev svet. Ravno iskrenost je tista, ki me je vodila do konca knjige. Ne pa denimo humor, ki ga sicer avtor vseskozi želi vplesti med adute svojega stripovskega ustvarjanja.
Življenje in delo Ivana Brunettija morda ni za vsakogar, odpira pa gotovo zanimivo vprašanje. Je Brunetti odličen ali zgolj povprečen avtor? Uspešnost striparjev vsekakor ni le v genialnosti avtorja, kot skuša prikazati Brunetti, temveč predvsem v kaj boš svoj talent usmeril. Velikim striparjem današnjega časa je poleg svoje tehnične dovršenosti uspelo najti tudi stično točko z bralci. Trgu so uspeli podati zgodbo, ki si jo trg želi slišati. Brunetti je vsekakor boljše branje od zame zelo povprečnega Persepolisa, ki pa je znan tudi veliko nepoznavalcem stripa. Je že tako, da zgodbo odraščanja Iranske deklice ljudje lažje sprejmemo kot pa nenehno blatenje bralca in obscenosti najrazličnejših oblik.
Priporočam v branje le najbolj odprtim bralcem, ki so se s stripom že spoznali in ki si želijo zamoriti lep sončen dan. Drugii pa raje vzemite njegove teoretske tekste in marš risat!
Da naslednji striptiz ne bo več govoril o zafrustriranih avtorjih, obljublja Mimo.
Komentarji
komentiraj >>