Petkov napad na Norveškem, v katerem je desničarski ekstremist in krščanski fundamentalist Anders Breivik ubil malo manj kot 80 ljudi, je bil za razliko od nekaterih morilskih pohodov v Združenih državah Amerike, ki so tudi bolj pogosti, takoj označen za terorističnega. To pa je bila tudi intenca morilca. Ljudje so bili presenečeni, še posebej, ker se je to zgodilo na Norveškem, ki velja za strpno družbo in bi bili takšen napad prej pričakovali v kateri izmed drugih večjih evropskih držav. Napad pa ni ljudi šokiral samo zaradi števila žrtev, ampak tudi zato, ker nekdo tako radikalne ideološke zamisli, ki spominjajo na najbolj tragičen čas Evrope v 20. stoletju, jemlje tako resno, da je zato pripravljen hladnokrvno ubiti na desetine ljudi, pa čeprav se je zavedal, da ga čakata aretacija in zapor.

Napad zagotovo opozarja na problem vzpona radikalne desnice, ki v Evropi zagotovo poteka že od padca berlinskega zidu naprej. In čeprav je Breivik bolj ekstremen od ultradesnih strank, ki večinoma ne dosegajo vodilnih rezultatov na volitvah, ampak komaj presežejo prag za vstop v parlament, je vseeno simptom, da Evropa do ekstremne desne politike, ki za zdaj resda še temelji bolj na populizmu kot na resnih akcijah, ki bi uresničile njihove vizije 'čiste' asimilirane družbe, v imenu svobode govora ne more biti neskončno tolerantna. Potem so tu še recimo temu neposrečene izjave nekaterih vodilnih politikov v Evropski uniji. Nemška kanclerka Angela Merkel je pred kratkim denimo izjavila, da je projekt multikulturalizma v Nemčiji propadel.

Sicer je res, da multikulturalizem ni edina teorija, ki lahko inkorporira večkulturnost na določenem prostoru, in da se da o tem razpravljati. Vendar so zagotovo besede kanclerke države, v kateri živi toliko kultur, vsaj nepremišljene in dolijejo olje na ogenj radikalnejšim skupinam, ki se zavzemajo za tako imenovano čisto Evropo. O Breivikovih argumentih niti ni vredno razpravljati, saj so večinoma čista fikcija in blodnje brez kakršne koli racionalne podlage, je pa simptom za nekatere druge politike, ki veliko bolj subverzivno delujejo že dlje časa. Kot prvi primer lahko navedemo avstrijsko Koroško in odnos do slovenske manjšine, ki je že dolgo talka tamkajšnjih desnih politik - predvsem stranka Svobodnjakov -, ki pač slovenski manjšini nočejo podeliti pravic, ki ji pripadajo in je s tem narediti enakopravne. Problematičen je tudi odnos nekaterih strank na avstrijskem Koroškem do preteklosti, predvsem do nacizma; isto velja za odnos do fašizma nekaterih desnih strank v Italiji. Tu je primer Švice, kjer so na referendumu izglasovali prepoved minaretov, pri čemer je Ljudska stranka izvajala zelo sovražno propagando do muslimanov. Po tej propagandi se je videlo, da ta stranka ne bi imela nič proti temu, da se jih iz Švice kar izžene. Država je seveda takšno propagando omogočila, kar je še bolj zaskrbljujoče. Seveda v imenu svobode govora. In še bi lahko naštevali, omenimo le odnos do Romov na Slovaškem. To so sicer primeri, ki za nekaj časa dvignejo javnost, vendar so potem v širšem krogu tudi hitro pozabljeni in status quo se nadaljuje. Lahko se sicer govori, da ima liberalni parlamentarizem to ceno, da zaradi svojega ustroja vsebuje tudi radikalizme, vendar morajo imeti tudi ti svoje meje, če hočemo živeti v strpni družbi.

Temeljno vprašanje je torej, kaj Breivik kot vrh leden gore predstavlja in kaj vse se skriva pod tem vrhom. Zagotovo gre pri Breiviku za osamljen primer glede tega, kako je izrazil svoja politična prepričanja, je pa daleč od tega, da bi bil osamljen v pogledih na priseljence in tako imenovano čisto Evropo. Tukaj ima vedno več somišljenikov in Evropska unija bo morala problem bolj resno diagnosticirati in morda tudi prilagoditi ustroj in ustavo tako, da bodo znotraj celotne Unije določeni programi strank pripoznani kot nelegalni. Vsaj takšni, ki bodo imeli sovražno dikcijo do priseljencev, manjšin, 'čistost' prebivalstva in podobne pojme, ki so Evropo enkrat že pahnili v veliko krizo. Gospodarska kriza takšno dikcijo seveda povečuje, vendar pa ni edini razlog za porast ekstremizma. Unija si bo morala pridobiti tudi več moči v smislu, da bo lahko članice, ki izvajajo diskriminacijsko politiko, efektivno kaznovala. Same se očitno ne znajo.

Komentar je spisal Urh.