Okrogla miza se je začela v ponedeljek nekaj čez osmo uro, vendar smo jo pred Kapelico zaman čakali. Voditelja Uršo Jurman in Roberta Alagjozovskega ter razpravljalce smo našli v breznu Kiberpipe in debata se je začela.
Simpatični član Kulturnega centra Točka iz Skopja, Robert Alagjozovski, je najprej spregovoril o raziskavi, ki jo skupaj izvajata Točka in SCCA Ljubljana. Ob poplavi velikih razstav v Gradcu, Klosterneuburgu in Kasslu, se je sprožilo vprašanje o obstoju tega, kar so v katalogih razstav poimenovali balkanska umetnost. Kaj je balkanska umetnost? Ali ta sploh obstaja? Kaj storiti z izrazito negativnimi konotacijami besede balkanski, ki prihajajo iz političnega diskurza?
Sociolog kulture Mitja Velikonja je spregovoril o značilnostih balkanske pop kulture. Njegova teza je bila: Balkan sells. In s čim se prodajajo balkanski filmi in popularna glasba? Po Velikonjevem se balkanska kultura prodaja s prezentacijo vojne kot bistvom Balkana in najbolj balkanskimi balkanci – romi. Gre torej za namensko samostigmatizacijo balkanskih avtorjev, ki se vzpostavlja z namenom uspeha dela, njegovo prodajo.
Igor Zabel se je osredotočil na likovne razstave in ugotovil, da namen kustosov razstav ni bil stigmatizirati Balkana in njegove umetnosti. Imenoval je še lansko razstavo sodobnih umetnosti v Solunu. Ta se bo letos spremenila v bienale sodobne balkanske umetnosti z namenom, da bi tako postala kulturni center Balkana.
Po Zabelovem mnenju se je umetnost z Balkana lahko vključila v Z Evropski svet umetnosti s padcem Miloševičevega režima. Takrat je alternativna umetnost kar naenkrat dobila svoje mesto v splošni kulturi. S povezavo regije je nastal prostor za integracijo v Evropski umetnostni sistem. Interes zahoda za balkansko, torej sebi tujo regijo, pa po Zabelovem mnenju ni nov, ampak takšnim trendom sledimo že od devetdesetih let. Z umetniški svet se namreč nenehno podaja v iskanje novih, neodkritih umetniških področij.
Umetnik Alen Ožbolt se je razgovoril predvsem o vlogi kustosa, ki je proizvajalec izjav. Te morajo biti v medializiranem svetu kratke in jasne. Kustosova izjava seveda ni besedna, ampak nastopi v obliki razstave. Kustosi sodobne umetnosti so po Ožboltovih besedah danes vampirji, nenehno v lovu za novo, svežo krvjo. Balkan obstaja le še kot trade mark, prek meril Z. O propadu njegove različnosti, govore prav omenjene razstave.
Irwinovec Borut Vogelnik je gromoglasno oznanil, da povečani interes ne predstavlja nič novega. Že v osemdesetih letih so namreč obstajale ponudbe Z, o velikih razstavah V Evropske umetnosti, ki naj bi se dogodile prav na teh prostorih. Do realizacije projektov zaradi neodločnosti jugoslovanskih kustosov ni prišlo. Prostor Balkana si je po Vogelnikovem mnenju za svojo neodkritost kriv sam, saj do danes še ni proizvedel ljudi, ki bi bili zmožni artikulirati umetniško produkcijo teh prostorov.
Zadnji je do besede prišel Rastko Močnik, ki meni, da je Z edini, ki ima finančno moč, potrebno za artikulacijo umetnosti Balkana. Močnik se pridružuje Ožboltovemu mnenju o glavni besedi kuratorjev, ki imajo moč besed in ponudijo gesto, ki se jo zatem vsi trudijo artikulirati. Kljub vsemu pa je umetnost t.i. balkanskih umetnikov Močniku ljuba, saj je kot umetnost zmožna subvertiranja kakršnekoli ideologije.
V debati, ki je sledila se je oglasila Eda Čufer, ki je bila sokuratorica ene od treh velikih razstav balkanske umetnosti. Izrazila je zadržek, da se nobeden od umetnikov ni dekleriral kot balkanski umetnik. Hitro jo je prekinil Ožbolt, ki je izjavil, da je bila ta dekleriranost prisotna v zapisih v katalogih. Zabel je dodal, da s sodelovanjem na razstavi, ki se razglaša za razstavo balkanske umetnosti, umetniki pristanejo tudi na oznako balkanski. Kljub temu pa termin balkanski umetnik, še ne obstaja, saj Vogelnik pravi, da same razstave brez dodatnega diskurza ne bodo mogle utrditi pojma. Diskurza ni in se ga vsaj slovenski prostor brani, saj v njem o treh razstavah skorajda ni bilo poročil.
Debata se je zatem prevesila k vprašanjem Z, ki podeljuje ime umetniškim praksam in našemu večnemu capljanju pod njegovim vodstvom. Urša Jurman je pogovor zaključila z namigom na romantično gledanja zahoda na V in balkansko umetnost, ki je v očeh Evrope naivna, močna in neukročena.
S tem se je zanimivi dialog po več kot dveh urah zaključil. Raziskovalni projekt o umetnosti Balkana je širše zastavljen in presega okvir ponedeljkove debate, njegov rezultat pa naj bi že v naslednjem letu postala publikacija. V njej naj bi bili zbrani teksti, ki se dotikajo teme Balkana in njegove umetnosti ter intervjuji z ljudmi, ki delujejo na sceni sodobne umetnosti.
Komentarji
komentiraj >>