Kaj povedati o knjigi, v kateri ni povedanega ničesar novega, pa tudi starega ne na nov način. Pa vendar je knjižica, izdana v založbi Sanje, postala prodajni hit meseca junija, takoj za »Tito in tovariši« Jožeta Pirjevca. Imperativ v naslovu je brez dvoma aktualen in nemirnim duhovom všečen, debelina knjižice se odlično podaja v vsak žep kot tudi poletni sezoni obče možganske relaksacije. Ali obstaja nekaj takega kot revolucionarno čtivo za na plažo ni moč docela ne potrditi, ne ovreči...
Kaj povedati o knjigi, v kateri ni povedanega ničesar novega, pa tudi starega ne na nov način. Pa vendar je knjižica, izdana v založbi Sanje, postala prodajni hit meseca junija, takoj za »Tito in tovariši« Jožeta Pirjevca. Imperativ v naslovu je brez dvoma aktualen in nemirnim duhovom všečen, debelina knjižice se odlično podaja v vsak žep kot tudi poletni sezoni obče možganske relaksacije. Ali obstaja nekaj takega kot revolucionarno čtivo za na plažo ni moč docela ne potrditi, ne ovreči. Vseeno pa je izdaja te knjižice eden v vrsti sedanjih poizkusov kako od mrtvih obuditi ali izkopati duh upora, ki je tako odločilno ovekovečil prejšnje stoletje in po katerem tako hlepi sedanje.
Že kratek prelet živahne biografije Stephana Hessla nam dovolj nazorno oriše silnice ideološkega 20. stoletja. Že v rani mladosti begunec, kasneje član francoskega odporniškega gibanja, interniran v Buchenwaldu, ubežnik, po vojni eden od snovalcev Splošne deklaracije o človekovih pravicah in še bi lahko naštevali. Avtor sam je pripadal tisti generaciji, ki je bila za reči, kot so ideologija, svoboda in pravice, primorana in pripravljena tudi zastaviti lastno glavo. Mnogi so jo tudi izgubili in kot vse bolj kaže sedanji čas - zaman.
Hesslova generacija, ki je izkusila neposreden spopad ideologij, je ob rešenem vprašanju poguma in žrtvovanja brez večjih težav formirala idejno in dejavno platformo upora. Proti komu ali čemu se boriti ni bilo srednje vprašanje. To dejstvo kot zgodovinske okoliščine odkrito priznava tudi avtor sam z zavestjo, da je današnja generacija, ki jo neposredno naslavlja, glede tega v nezavidljivem položaju. Ta izvira iz dejstva, da ni več tako razvidno jasno, ali ima sodobno gospostvo sploh še kakšno otipljivo mesto. Takoj zatem pa smo že pred neprijetnim, a ključnim vprašanjem, in sicer koliko, kje in kdaj smo mi sami sestavni del njegovih proizvodnih obratov.
To iskreno priznanje, ki veje v podtonu, je v precejšnjem nasprotju s performativnim naslovom te knjižice, ki je, mimogrede, čisto poljubno preveden in posledično zveden na samo dejanje. V francoskem izvirniku »Indignez vous« je s prevodom postal »dvignite se«. Ne glede na to, da izvirni naslov »Indignez vous« pomeni nekaj takega kot »postanite ogorčeni«, je prevod šel v čisto drugo smer, navkljub razvidnemu dejstvu, da osrednja Hesslova pozicija ni dejanje dviga k uporu, temveč jeza ali kot pravilneje namiguje sam izvirnik - ogorčenje.
Ogorčenje je nedvomno previdnejši apel kot performativni »dvignite se«, saj slednji kratko malo pomeni, da že imamo smer, da že točno vemo, koga, kaj in kam. Treba je le vzeti v roke vile, »šmajser« ali laptop in iti v akcijo.
Tovrstno orodjarsko postopanje k izgradnji česarkoli že je bilo že uporabljeno in bi ne glede na še žive spomine utegnilo ponovno prinesti končno spoznanje, da so mnogi padli zaman. A kaj, ko se še danes vsako dejavnost, tudi tisto politično ali revolucionarno, razume kot delo, kot proces, kjer se nekaj fizično premika, prestavlja, razstavlja, gradi, podira in tako naprej. Kaj so že naredili Egipčani na Tahrirju?
Žal smo sredi mnogo hujše miselne teme kot dobrega pol stoletja nazaj. Eden od razlogov za to, ki ga Hessel sploh ne izpostavi, je zdaj že očitno dejstvo, da svojevrstnih novosti svojega lastnega časa sploh ne vzamemo resno. Današnji čas se pogosto misli z miselnimi orodji ali kategorijami iz sredine 20., celo 19. stoletja. To seveda ne pomeni, da kratko malo zavržemo pretekla izkustva ali ne beremo avtorjev tega časa, ravno nasprotno. Ne moremo pa nikakor misliti našega časa na način, kot so denimo generacije revolucionarjev iz 19. in sredine 20. stoletja mislile svoj lastni čas.
Že malo glasbenega posluha je potrebnega, da nam besedičenje o kapitalizmu in komunizmu, ki bojda ostaja dominantna dvojica tudi naše nadaljnje prihodnosti in ne samo preteklosti, začne v ušesih zveneti kot šum. Velika izkušnja zloma tradicije v 20. stoletju je prinesla zahtevo in spoznanje, da je dolžnost in odgovornost vsake nove generacije, da misli svoj lastni čas na način, kot ga ni mislil še nihče pred njimi. Brati stare in nove avtorje na novo in skušati misliti brez oprijemalnih ograj je tisto početje, ki mora predhoditi vsakršno »orodjarsko« rožljanje.
Zaradi tega in še marsičesa drugega lahko vzamemo Stephana Hessla in njegove bogate izkušnje kot izhodiščno mesto za razmislek o razlikah in spremembah, ki so doletele in narekujejo naš sedanji čas in težave v njem. Lahko ga vzamemo kot inspiracijo, kot zgled za držo poguma in kljubovanja, nikakor pa ne kot orodje, s katerim bi se šli uporne gradnje ali rušenja česarkoli že. To pa ne zato, ker bi upor ne bil možen odgovor, temveč zato, ker bi nas delovanje ali upiranje z miselnimi in jezikovnimi orodji Hesslove generacije popeljalo v napačno smer.
Če hočete prispodobo iz vlakovnih kompoziciji, so tirnice danes položene čisto drugače. Tako kot je Hessel lahko inspiracija in zgled pogumne drže, tako bo morala naša generacija odkrito napasti svetinje, na katere je še prisegala Hesslova generacija upornikov. Ni razloga, da bi se to dvoje izključevalo.
Hesslove ideje ljubezni kot veziva med narodi, ustvarjanja kot upiranja, globalnih inštitucij miru in tako naprej so danes del problema in tisto, ker je potrebno neposredno napasti … seveda brez motik, molotovk ali šmajserjev.
Komentarji
komentiraj >> Re: STEPHANE HESSEL: »DVIGNITE SE!«
Karba [03/08/2011]
Dovolite komentar, g. Bi, sami ste me izvali. ...Pa pravzaprav ne morem. Vprašanja, ki se mi porajajo ob tem, ko skušam svoj zadnji prispevek dati v nek primerjalni okvir z vašim, tvori ta nekatere sorodnosti pa tudi nekaj razlik, ki presegajo raven komentarja. Morda je tako prav...
odgovori >>
Re: STEPHANE HESSEL: »DVIGNITE SE!«
karba [06/08/2011]
Zgornji komentar je posledica apačnega sklepanja g. Karbe.
odgovori >>