Kot obljubljeno se v tokratnem Striptizu ne bom dotaknil samopomilovalnih avtorjev in zamorjenih tem. Za to niti ni potrebe, kajti razlogov za stripovsko veselje je v Sloveniji več kot dovolj. Z otvoritvijo razstave Risba v stripu na Slovenskem v Mestni galeriji Ljubljana, se je namreč začelo pravo stripovsko poletje, ki bo trajalo še tja do sredine oktobra.
Kot obljubljeno se v tokratnem Striptizu ne bomo dotaknili samopomilovalnih avtorjev in zamorjenih tem. Za to niti ni potrebe, kajti razlogov za stripovsko veselje je v Sloveniji več kot dovolj. Z otvoritvijo razstave Risba v stripu na Slovenskem, v Mestni galeriji Ljubljana, se je namreč začelo pravo stripovsko poletje, ki bo trajalo še tja do sredine oktobra.
Z razstavo, ki pokriva kar 84 stripovskih avtorjev, smo gotovo dobili najpreglednejši prikaz delovanja striparjev pri nas. Poleg razstave je izšel tudi obsežen stripovski zbornik v slovenščini in angleščini, kar je bilo že skorajda nujno potrebno. V njem najdemo poleg stripov vseh razstavljenih avtorjev in njihove kratke biografije, tudi Kratek kurz zgodovine slovenskega stripa izpod peresa Iztoka Sitarja, nekaj o Estetiki stripovske risbe pa je spisal Jakob Klemenčič. Razstava, ki jo sicer odlikuje ravno obsežnost in njena preglednost pa me ob obisku kljub temu ni prepričala.
Razlogi za to so prvič v sami zasnovi razstave. Treba je namreč vedeti, da je razstava le del sistematične umetnostnozgodovinske in razstavne analize risbe, ki se je leta 2009 začela z razstavo Risba na Slovenskem. To pomeni, da je razstava osredotočena izključno na risbo v stripu ne na strip kot tak. To seveda samo po sebi ni nič narobe, le meni, ki nenehno povdarjam, da dandanašnji strip izgublja na pripovedni moči in pridobiva na grafični je to le še ena zamujena priložnost, da bi se posvetili stripu v njegovi literarni luči. Izredno si želim razstave, ki bi se stripa lotila na izključno pripovedni ravni, ali pa še bolje - začela strip obravnavati kot celoto in ne kot skupka večih med seboj lahko ločljivih elementov. Ti elementi so, če je strip dober namreč neločljivi.
Naslednja slabost razstave je njen nestripovski izgled. Strip se je namreč dostikrat v glavah laikov sprehajal po robu umetnosti in šunda, s to razstavo pa se ga potiska v tihe prostore galerije, v sterilne okvirje in dolgočasen ambient. Kakor da bi bilo ljudi treba ponovno prepričevati, da je strip umetnost. V resnici je učinek sterilnosti ta, da so snovalci razstave stripu iztrgali ves naboj satire, erotike, bizarnosti, navihanosti, drznosti, ekspresivnosti, ...
Poslikave na stenah, sicer želijo vrniti razstavi stripovski pridih, vendar njihov učinek ni dovoljšen. Manjka tudi več fizičnih izdaj posameznih stripov. Treba je namreč vedeti, da je medij stripa, že v osnovi narejen za tiskane izdaje, če izvzamemo redke a vse pogostejše poizkuse internetnih stripovskih umetnin. Tako se skozi kronološki sprehod obiskovalec rad sprehodi mimo vitrin z razstavljenimi izdajami denimo Bambičevih del, ki sem jih sam videl prvič. Vendar pa je tovrstnih vitrin, kot že rečeno povsem premalo. Manjkajo predvsem kakšni redki, že skoraj pozabljeni slovenski stripi.
Tudi o grafični podobi razstave in kataloga težko najdem kako spodbudno besedo. Sicer je pohvalno, da so v ospredju avtorji, ki niso skriti za naslovom razstave, vendar deluje dizajn preveč natlačen, naslov kar naenkrat neberljiv, barvna kombinacija pa milo rečeno neposrečena.
Pod črto sem v tej recenziji razstavo predvsem kritiziral. Morda neupravičeno. Neupravičeno predvsem zato, ker je avtorjem razstave dejansko uspelo predstaviti tisto kar so si zadali in to je risba v stripu na Slovenskem. Upravičeno pa zato, ker ima slovenski strip to nesrečo, da se ga lotevamo po kosih, čeprav nimamo predstavljenih niti osnov. Zato se mi zdijo projekti kot je Zgodovina slovenskega stripa, Iztoka Sitarja, za stip veliko bolj učinkoviti kot pa razstava Risba v stripu na Slovenskem. Z njo bodo pridobili predvsem preučevalci risbe, medtem ko striparji razen publicitete in kataloga bore malo.
Če imamo torej zgodovino pokrito s sistematičnim delom Iztoka Sitarja, pa nam manjkajo še ljudje, ki bi se slovenskega stripa lotili še vsebinsko, celovito. Nekaj diplomskih del, krajših člankov v Stripburgerju in ostalih publikacijah je že bilo. Morda bi bilo dovolj že samo to, da jih nekdo zbere, dopiše svoja dognanja in uredi kot celoto.
V okviru razstave bo v začetku jeseni potekal še bogat spremljevalni program, ki bo zaobjel stripovske delavnice, vodstva po razstavi, pogovor z avtorji razstave in na koncu še mini festivalčič stripa. Slednji pa bo na prvi pogled bolj filmski kot stripovski, vrstile se bodo namreč projekcije filmov po stripovskih predlogah. Je že kdo videl literarni festival, kjer bi bil osrednji del sestavljen iz projekcij filmov po knjižni predlogi? Ah ja, ...
Že spet je bentil, Mimo.
Komentarji
komentiraj >>