Ponedeljek, 8. 8. 2011
Nina in Andrej
V poletni različici Temne zvezde boste uvodoma lahko prisluhnili prispevku Andreja Tomažina o filmskem festivalu v Motovunu. Sledila bo recenzija najnovejšega filma Sofie Coppola Tam nekje (Somwhere, 2010), za konec našega današnjega temnozvezdnega druženja pa smo za vas pripravili še poletni info blok.
Vljudno vabljeni, da se nam pridružite nocoj, ob 20.30, v živo.
Lepo pozdravljeni v novi, poletni različici Temne zvezde, v kateri boste uvodoma prisluhnili prispevku Andreja Tomažina o filmskem festivalu v Motovunu. V nadaljevanju smo za vas spisali še krajšo recenzijo najnovejšega filma Sofie Coppola Tam nekje (Somwhere, 2010), za konec našega današnjega temnozvezdnega druženja pa sledi še poletni infoblok.
Ugriznimo zdaj v sredico poletne edicije Temne zvezde, začenši z motovunskimi vtisi Andreja Tomažina: kar poslušate zdaj, drago poslušalstvo, je uvod v zvočni kolaž, ki je nastal po avtorjevem povratku s 14. Motovunskega filmskega festivala. Že kar tradicionalno so ga od tam pregnali dež in nadloge, povezane z vodo v šotoru. Ko se na Motovunu v času filmskega festivala pojavi dež, se začnejo organizacijski preobrati, filmi dobivajo nove ure predvajanj, vse skupaj se zamakne in zrine v sončne presledke znotraj dobe deževja. Filmske predstave na prostem so namreč podobne kmečkemu prebivalstvu, ki je vezano na vremenske cikle, saj ob prvi spremembi vremena ni več časa za planirano postopanje, temveč pride na vrsto čas za improvizacijo in igro z možnostmi, ki jih pač imaš na voljo.
V malo bolj specifični znanstveni disciplini bi temu lahko rekli kar bricolage. Takšno je denimo kopanje jarkov sredi dežja, zatikanje Mercatorjevih vrečk med nogavice in čevlje ter postavljanje različnih ovir, ki preprečujejo vodi, da bi skozi pore šotorskih kril pronicala v šotorsko notranjost.
S takšnimi besedami, malo napolnjenimi z nostalgijo, naj omenimo, da je Motovunski filmski festival poleg svojega festivalskega dela, po raznolikosti katerega slovi, predvsem zabaven. Najsi je to jutranje postopanje med šotori v kampu ali večerno bežanje pred podivjanimi prebivalci Međugorja, gledanje osebkov, ki spolnost izkazujejo na javnih mestih, ali preprosto svečana otvoritev festivala, na kateri nastopita odvetnika bivšega premierja Sanaderja in njegovega pomočnika.
S takšnim uvodom napovedujemo zvočni kolaž, v katerem boste slišali nekatere festivalske podrobnosti, nekaj o zmagovalcih, nekaj o dogajanju, predvsem pa se ob njem poskusite sprostiti. Kot je bil glavni moto letošnjega Motovunskega filmskega festivala »Goli i bosi«, je tudi naključni poslušalec ob radijskem sprejemniku gol in bos. Ne ve natančno, kaj ga čaka, ve pa, da stvari ne bodo povsem na mestu.
Poslušajmo:
---
Iz Motovuna pa v kičasti, izpraznjeni svet industrije zvezdniškega sistema, kakor ga portretira Sophia Coppola v filmu s pomenljivim naslovom Somwhere; s pomenljivim zato, ker ta ne le začrta poanto filma, marveč nezavedno izpriča tudi njegove učinke.
Somwhere v slovenskem prevodu Tam nekje je zgodba od vseh in od vsega odtujenega filmskega zvezdnika, ki pa nase in na svet okoli sebe začne gledati z drugačnimi očmi, ko v njegovo življenje vstopi skorajda že pozabljena hči.
Coppola začrtano zgodbo vizualizira v zanjo značilnem slogu vzpostavljanja distinktivne atmosfere. Ta je stkana s pomočjo stilizirane fotografije in indie zvočne kulise – prijema, ki je sicer značilen za Coppolo, pri čemer pa se ga morda še najbolj spomnimo iz režiserkine zgodovinske kostumske drame o padli kraljici Mariji Antonieti, posneti v letu 2006.
V Tam nekje, sicer nagrajenim z zlatim beneškim levom, prepoznamo večino zanimanj in motivov, ki jih avtorica vseskozi obdeluje v svojih filmih. To sta osebna in družbena odtujenost, v navezavi na njiju pa tudi nezmožnost komuniciranja s širšo okolico, navsezadnje pa tudi nezmožnost slišanja samega sebe. Coppolini liki pravzaprav vseskozi tavajo, se nenehno izgubljajo v svetu, ki jim je tuj, pa vendar v njem živijo.
Avtorica interna vrtenja likov okoli razrahljanih identitetnih torišč izrisuje z natanko tisto odtujenostjo, ki pesti like, vendar jih ob tem odene v nekakšno prizanesljivost. A le za hipec. Ko se liki vendarle najdejo, ob tem vselej nekaj tudi izgubijo – včasih celo svoje življenje.
Katarza v Coppolinih filmih zato vedno nastopi le kot bežen utrinek - pa naj bo to v značilnem ameriškem predmestju srednjega razreda, v megalomanskem, neonskem Tokiu, v pogledu slovesa na razkošne vrtove Versaillesa ali pa v tekanju po osamljeni cesti puščav zahodne ameriške obale - kot da bi s tem režiserka in scenaristka želela sporočiti, da je svoboda v svetu pretrganega stika z realnostjo možna le kot trenutek.
Motivi izgubljenosti, nerazumevanja in iskanja so torej stalnica Coppolinih filmov, pri čemer pa uprizorjeni zunanji svet natančno odseva posameznikove notranje boje. Prav zato značilno prepoznavna atmosfera v Coppolinih filmih igra tako pomembno vlogo, saj izpričuje tisto, česar ekranizirani liki še ne zmorejo reflektirati oziroma kar še iščejo. A samoiskanja likov so vselej tudi subtilna beseda o deziluzijah sodobne zahodne družbe, predvsem ameriške.
Pretrganja s tovrstnimi sponami družbenih okvirov se avtorica loti z gesto, na mah podobno gesti generacije njenega očeta, kar še posebno prihaja do izraza v Tam nekje. Podmena o pretrganju vezi s tistim, kar omejuje, in sramežljiva vizualna aluzija (prizor ob bazenu) na Diplomiranca zato ni pretirano presenečenje. Niti finalni prizor prekinitve s krogotokom ujetosti ne prinaša zaželene avtorske svežine, prej rahel vonj po recikliranju že znanih prijemov novega Hollywooda.
Prav pričujoče recikliranje pa je tisto, ki ga gre očitati Coppoli. Coppolina težava se namreč ne skriva v tematiziranju motivičnih stalnic – navsezadnje je ravno po tem elementu moč prepoznati določen avtorski podpis -, temveč v dejstvu, da dana prevpraševanja vzpostavlja vedno na en in isti način (pri tem imamo v mislih zlasti zadnja posneta Coppolina filma: Marie Antoinette (2006) in Somwhere).
Nadvse stilizirana atmosfera in minimalistični scenarij antiklimaksov dezorienitranih protagonistov sta tako že kar stalnici Coppolinega izraza, ki pa mu, vsaj v zadnjih dveh filmih, manjka natanko nekaj tistega, nenavadno nalezljivega ravnovesja bridke očarljivosti, s katerim se nam je avtorica predstavila v Deviških samomorih (The Virgin Suicides, 1999) in v Izgubljeno s prevodom (Lost in Translation, 2003).
Še več. Mestoma se celo zdi, da Coppola z rabo atmosfere skuša zakriti pomanjkljivosti vzpostavljene filmske govorice, ki se kaže v praznem toku posnetih podob, ki navkljub tendenci k minimalistični naravnosti – te Coppoli vsekakor ne gre očitati – deluje nekoliko prisiljeno, morda celo pretenciozno. Kar pa je škoda. Pa ne samo zaradi tematik, ki jih Coppola obravnava, temveč tudi zaradi dejstva, da je v prvih dveh celovečercih pokazala, da lahko posname zapomnljive avtorske filme. Prav zato pa je Tam nekje žal res le »tam nekje« … na pol poti …
Info Blok:
Včeraj smo ob koncu oddaje objavili, da si ob pol desetih zvečer lahko v okviru Kinotekinega gostovanja v serialki Film pod zvezdami ogledate Sirkovo klasiko Vse, kar dovoli nebo (All That Heaven Allows, 1955). Vendar pa je bila omenjena projekcija zaradi slabega vremena odpovedana in prestavljena na danes, torej na torek. Več na http://www.kinodvor.org/novice-na-vstopni-strani/zaradi-slabega-vremena-je-bila-projekcija-filma-vse-kar-dovoli-nebo-odpovedana/. Za morebitne nevšečnosti se vam opravičujemo, za odpoved smo na žalost izvedeli šele po koncu radijske oddaje.
Sirk, znan predvsem po svojih melodramah, v katerih je rad ošvrknil stranpoti eisenhowerske Amerike, je svojo avtorsko noto izražal zlasti skozi mizansceno, ki je odsevala družbena protislovja, razredna nasprotja in opresije patriahalno določenih spolnih vlog. V zvezi s potencialno Sirkovo subverzivnostjo lahko sicer najdete kar nekaj teoretskih tekstov; če jih omenimo le nekaj: Laura Mulvey, Notes on Sirk and melodrama (tekst je dosegljiv na svetovnem spletu) ali pa Sirk on Sirk Jona Halidaya iz leta 1971, v slovenskem tisku pa je nazadnje, za jesenski Kinotečnik, o Sirku pisal Koen Van Daele.
Kako pa Sirk razume snemanje filmov? V intervjuju s Scorsesejem:
In še nekaj ostalih filmskih novičk. Do petnajstega avgusta (vključno s prejeto pošto do polnoči) imate še čas, da prijavite svoj film na 14. Festival slovenskega filma, ki bo letos potekal med devetindvajsetim septembrom in prvim oktobrom v Portorožu. Več o prijavi na spletni strani Filmskega centra. Med dvaindvajsetim in osemindvajsetim avgustom bo v Kinodvoru potekal Teden španskega filma, na katerem se bo zvrstilo sedem filmov. Več o dogodku lahko preberete na Kinodvorovi spletni strani. Prav tako v Kinodvoru pa s petindvajsetim avgustom začne na rednem sporedu igrati težko pričakovani Malickov film Drevo življenja.
Prišli smo do konca poletne edicije Temne zvezde. Iz Motovuna se vam je javljal Andrej Tomažin, Nina Cvar pa si je ogledala Coppolin Tam nekje in koledar prihajajočih se filmskih dogodkov, tehniciral je Srečko. Se vnovič slišimo septembra! Do takrat pa veliko dobrih filmov in pronicljivih filmskih zapisov.
Komentarji
komentiraj >>