V soboto, šestega avgusta, je Lutkovno gledališče Maribor otvorilo že dvaindavjseti Lutkovni pristan. Mednarodni Poletni lutkovni festival vsako leto ponudi mladim in starim razgiban festivalski program, znotraj katerega prepleta domače in tuje lutkovne predstave. Ogledali smo si otvoritveno predstavo Glej, tička! Teatra Papelito.
V soboto, šestega avgusta, je Lutkovno gledališče Maribor otvorilo že dvaindvajseti Lutkovni pristan. Mednarodni Poletni lutkovni festival vsako leto ponudi mladim in starim razgiban festivalski program, znotraj katerega prepleta domače in tuje lutkovne predstave. Tokrat je umetniška vodja Katarina Klančnik Kocutar pozornost usmerila na predstave, nastale izven domačih logov, saj bo priložnost za ogled slovenske bere že mesec dni kasneje, ko bo štajerska prestolnica gostila Slovenski lutkovni bienale.
Festival je otvoril domač ustvarjalec Brane Solce, Teater Papelito, s predstavo Glej, tička! oziroma Strigalica, kakor jo teater oglašuje na svoji spletni strani.
Teater Papelito, v prevodu papirček, svojo ustvarjalno plat usmerja v razvoj papirnatih tehnik in animacijo papirnatih lutk. Iz drobnih, raznobarvnih papirjev ustvarja zgibanke, maske, origami, škatlice idr.
Kot je razvidno že iz samega imena Strigalica, je bil tokrat fokus predstave usmerjen v izrezovanje, zarezovanje v papir. Z upogibanjem, kombiniranjem, sestavljanjem in zgibanjem je razvijal in oživljal like ter sestavljal zgodbe. Preproste, a hkrati tudi izjemno precizne zareze, upogibi, kombinacije so ustvarjali živopisan pravljični svet.
Akcent predstave je bil iz naracije prestavljen na izgradnjo, njeno dekonstrukcijo in rekonstrukcijo v nov niz podob, nov naratorski lok. Animirani objekti oziroma papirji in zgibanke so pred našimi očmi oživljali, se spreminjali in nam poskušali postreči z drobnimi, nepredvidljivimi, a zelo življenjskimi zgodbami.
Animator ustvarja premico, linearnost v času, na kateri se vse vrača in ki se obenem sama cepi v brezštevilne labirinte. Ustvarjena črta znotraj narativa je pogojena s samim preizpraševanjem medija kot tudi osnovnih zakonitosti narativnosti. Vprašanje konceptualizacije dogodka, ki se pred nami ustvarja, je neposredno povezano z našim predindividualnim, ki nas določa. Kako delujejo znaki in naš perceptivni kod?
Zakaj takoj, tudi brez same glasbene podlage, dva prstanca, ki udarjata drug ob drugega zasedeta mesto označevalca ptice, velike, majhne, lačne, nestrpne, radovedne. Ko pa bi brez kakršne koli zadrege zasedli mesto drugega označevalca?
In prav ta vprašanja odpira že sam naslov predstave. Glej, tička! je ugotovitev, ustvarjena na čudenju o prisotnih, ustaljenih in v družbo zasidranih reprezentacijah. Družba, utemeljena na podobi, znaku, simbolu, nikdar docela domišljenim, a vselej že prisotnim, zasidranim v zavesti. Hkrati pa tudi napotuje gledalca k čudenju in moči človeške ustvarjalnosti. K odpiranju in širjenju lutkarskega medija ter odkrivanju njenega potenciala, kot tudi spoznavanju in razkrivanju mnogoterih papirnih tehnik in neizčrpnih možnosti, ki jih ta skozi preigravanje, kombiniranje in animacijo ponuja.
Solce pri tem ne pozablja osnovne paradigme lutkarstva. Njeno osredotočanje na univerzalnost jezika in sporočanja, če ta seveda sploh obstaja. Preprosta zgodba oziroma zgodbe, postanejo zapletene ali nesledljive zgolj in samo za tiste gledalce, ki v njih iščejo neprekinjeno linearnost, postopnost, vzročnost.
Glej tička! je kombinacija zgodb, prepletanja rojstva, ljubezni, smrti, mehanizacije. Je oko, ki sledi in pogleduje v paralelo potekajočih dogodkov. Le-te zaradi preglednosti razporeja v linearno strukturo. Omenjena fragmentacija ustvarja zarezo v misli in podobe.
Ptica se skoti, zraste, odleti. Na njeno mesto vstopi novo bitje, dve bitji, povezani in oddaljeni. Spojitev dveh v eno, simbolična oznaka človeške fantazme. Zamenjava življenja s strojem, replikantom, robotom, kavbojem, sicer igriva, a hkrati zaznamovana z bolečino, izmikanjem življenja in njene neizpodbitne zamenjave s smrtjo.
Poenostavljenost vsebine, reprezentacij je sicer moč opravičiti s ciljno usmerjenostjo predstave na najmlajše. Ali v tehnični omejenosti samega medija, s katerim ustvarjalec operira. A hkrati prav ta poenostavljenost, shematizem, ki uhaja linearnosti, odpira številna vprašanja. Še posebej vprašanje predindividualnega, usidranja podob v spominu, znakovnega obeleženja sveta in nenazadnje vprašanje otroške domišljije, ki je, če sploh, še dovolj odprta za ustvarjanje novih in drugačnih povezav.
Škoda le, da se ustvarjalec ne odloči za popolno izgradnjo predstave. Torej za pristop, v katerem bi pred očmi celoto podob ustvaril in jih ne le kombiniral z že v naprej pripravljenimi vzorci. Z upočasnitvijo ritma zaradi sprotne izdelave predstavi ne bi bila odvzeta njena bit. Nasprotno, prav bit bi se skozi izgrajevanje, ustvarjanje pred očmi šele do konca udejanjila.
Brane Solce je s predstavo prebil led in dokazal, da se lutkarskega medija ne da zlahka izčrpati. Njegovo raznorodnost pa je moč preveriti vse do prvega septembra v štajerski prestolnici.
Papirnati objekti so zaposlovali Jasmino Z.
Komentarji
komentiraj >>