Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
OMAR BARGHOUTI: Boycott, divestment, sanctions – The global struggle for palestinian rights (2101 bralcev)
Četrtek, 18. 8. 2011
Boris V.



Oborožen boj Palestincev je slepa ulica. Ostanejo nenasilne oblike boja, med katere sodi tudi bojkot. Namen Barghoutijevega dela, v katerem idejo bojkota sistematično predstavi, tako ni sprožiti dialog z Izraelom - ta je po mnenju avtorja dokazano brezploden – temveč vse, ki vidijo v bojkotu Izraela še edino možnost za uveljavitev pravic Palestincev, oborožiti z odgovori na očitke, ki jih bodo na svoji poti, hočeš nočeš, deležni.

Zvočni posnetek:

Palestinci že več kot 60 let trpijo za posledicami sionističnega slogana „dežela brez ljudi za ljudstvo brez dežele", ki se je nanašal na ozemlje Palestine in ustvarjal fantazmo, da gre za neobljudeno območje, do katerega imajo Judje izključno pravico. Nastanek države Izrael leta 1948 je tako poleg pobojev spremljal tudi izgon okoli 700.000 Palestincev in uničenje več sto palestinskih vasi. Palestinci so se okupaciji njihovih ozemelj in vsesplošni kolonizacijski politiki Izraela upirali tako z oboroženim bojem kot pravnim argumentiranjem, a vse zaman. Situacija zanje se iz leta v leto slabša in ozemlja, s katerim razpolagajo, je zaradi izraelskega kolonializma vse manj.

Palestincem tako ostanejo le nenasilne oblike boja, med katere sodi tudi bojkot. Temu je posvečena knjiga palestinskega aktivista za človekove pravice Omarja Barghoutija, izdana pri čikaški založbi Haymarket Books aprila letos. Delo na enem mestu strnjeno predstavi koncept bojkota, dezinvestiranja in sankcij ter ponuja odgovore na očitke in pomisleke, ki se pri tem porajajo. Gre namreč za podrobno predstavitev ideje gibanja BDS - Boycott, divestment, sanctions, ki skuša izkušnje boja proti južnoafriškemu apartheidu aplicirati na sedanji boj za pravice Palestincev.

K bojkotu Izraela je palestinska civilna družba pozvala že leta 2004, dodatno pa se je ta ideja okrepila z razsodbo Mednarodnega sodišča v Haagu o nezakonitosti gradnje izraelskega zidu in naselbin na Zahodnem bregu iz leta 2005, izraelskimi napadi na Gazo leta 2008 in 2009 ter napadom na turško humanitarno ladjo Mavi Marmara maja lani. Gibanje BDS ima za cilj Izrael prisiliti v spoštovanje mednarodnega prava in zagotavljanje neodtujljivih pravic Palestincev, ki temeljijo tudi na neštetih resolucijah Združenih narodov. Gibanje ima tri glavne zahteve: končanje okupacije in kolonizacije arabskega ozemlja ter zrušenje zidu, priznanje temeljnih pravic palestinskih prebivalcev Izraela in njihove enakopravnosti ter omogočanje vrnitve palestinskih beguncev na njihove domove.

Koncept bojkota se deli na akademskega in kulturnega ter bojkot izraelskih izdelkov. Barghouti, sicer tudi ustanovni član gibanja BDS, izpostavlja, da gre pri akademskem in kulturnem bojkotu za bojkot institucij in ne posameznikov, kar pomeni, da ne gre za diskriminacijo na osebni, temveč sistemski, načelni ravni. Avtor podrobno predstavi, kako globoko je izraelska akademska sfera vključena v kršenje palestinskih pravic. Ker je v Izraelu obvezno večletno služenje vojaškega roka tako za moške kot ženske, ki ga del odslužijo tudi na okupiranih ozemljih, se začne odgovornost akademikov že s tem, da so skoraj vsi direktno soustvarjali okupacijo in ji služili, celo izvajali zločine ali pa o njih molčali. Bolj pomembno pa je sodelovanje akademskih institucij pri perpetualizaciji okupacije, rasne diskriminacije in zanikanja pravic palestinskih beguncev. Barghouti tako izpostavlja kolaboracijo v smislu opravljanja demografskih, geografskih, hidrografskih, psiholoških in ostalih raziskav za vojaško-obveščevalne službe, univerze pa tudi tolerirajo in pogosto celo nagrajujejo rasistične diskurze in teorije. Prav tako se onemogoča akademska svoboda raziskovanja etničnega čiščenja Palestincev ob nastanku Izraela, izraelske akademske institucije pa so tudi direktno vpletene v gradnjo študentskih naselij na zasedenih ozemljih.

Eden glavnih argumentov proti akademskemu bojkotu Izraela je domnevno omejevanje medkulturnega dialoga in izmenjave idej. A Barghouti v odgovor ponuja retorično vprašanje, ali naj tudi akademiki, ki poveličujejo nacistično ideologijo ali antisemitske ideje, uživajo popolno akademsko svobodo? Podobno odgovornost, kot jo imajo akademiki, imajo tudi kulturniki. V primeru kulturnega bojkota je stvar celo bolj jasna. Barghouti med drugim omenja izraelsko vladno kampanjo „Znamka Izrael", spočeto leta 2005, ki ima za namen predstavljati Izrael po svetu v najlepši luči in preusmeriti pozornost svetovne javnosti z izraelskih zločinov na izraelske kulturne dosežke. Vlada tako z umetniki tudi podpisuje pogodbe, ki iz njih dejansko naredijo ponudnike storitev, ki prostovoljno služijo kot državno propagandno orodje.

Na splošno je namen bojkota, kakršnegakoli že, onemogočiti ustvarjanje slike o Izraelu, kot o povsem normalni, demokratični državi, ki ni odgovorna za masovne, dolgotrajne in hude kršitve človekovih pravic. Barghouti zato kot posebej zavajajoče označuje razne projekte, ki temeljijo na sodelovanju tako Palestincev kot Izraelcev, češ da spodbujajo medkulturni dialog. Avtorjevo stališče je, da so takšni narodnostno mešani projekti zgolj zamegljevanje odnosov na relaciji „zatiralec-zatirani", razen če imajo jasno izražen namen opozarjati na okupacijo in kršitve človekovih pravic zatiranih, v tem primeru Palestincev.

Najlažje pa je zagovarjati bojkot izraelskih izdelkov, ki je posredno in neposredno vezan na okupacijo palestinskih ozemelj. Gibanje BDS tako poziva k bojkotu vseh izraelskih izdelkov, tudi zato, ker Izrael velikokrat zavaja tuje uvoznike glede njihovega porekla in trdi recimo, da izvirajo iz Tel Aviva namesto iz okupiranega ozemlja. Barghouti kot primer učinkovitega bojkota izpostavlja primer gradnje mestne železnice v Jeruzalemu, s katero želi Izrael infrastrukturno povezati in de facto pripojiti vzhodni del mesta, ki ga je okupiral leta 1967. Glede na to, da so projekti, ki služijo kolonizaciji ali omogočajo kolonijam preživetje, po mednarodnem pravu nezakoniti, so se zvrstili pozivi podjetjem po vsem svetu, naj pri tej gradnji ne sodelujejo. Zaradi pritiskov javnosti in sodstva zaradi vpletenosti v projekt izgradnje jeruzalemske mestne železnice sta tako francoski podjetji Veolia in Alstom že doživeli milijardne izgube.

Vse to po mnenju avtorja govori v prid temu, da bojkot kot taktika lahko deluje. Barghouti sistematično in argumentirano predstavi idejo bojkota, pri čemer je neomajno optimističen, a hkrati, kar je tudi edino razumljivo, skrajno nepopustljiv pri zahtevah po zagotavljanju pravic Palestincev. Kljub temu pa je v podtonu kot lajtmotiv vseh poglavij čutiti zagrenjenost, ki izvira iz desetletij njihove popolne nemoči. Avtor se skozi celo delo nanaša na bojkot Južne Afrike in razkriva dvoličnost mednarodne javnosti, ko gre za bojkot Izraela zaradi podobnih in velikokrat celo hujših zločinov. Namen Barghoutijevega dela tako ni sprožiti dialog z Izraelom - ta je po mnenju avtorja dokazano brezploden - temveč vse, ki vidijo v bojkotu Izraela še edino možnost za uveljavitev pravic Palestincev, oborožiti z odgovori na očitke, ki jih bodo na svoji poti, hočeš nočeš, deležni.

Recenzijo knjige Boycott, divestment, sanctions - The global struggle for palestinian rights avtorja Omarja Barghoutija je pripravil Boris Vasev.



Komentarji
komentiraj >>