Torek, 23. 8. 2011
goran
Tokrat poslušamo nov neopredeljiv (atmosferičen avant-techno?) album skoraj povsem neznanega, toda veteranskega elektronskega producenta, ki pa že vrsto let navdušuje poznavalce naprednih, samosvojih elektronskih muzik ... (v celoti!)
* Elektronska glasba doživlja novo prebujenje. Vsaj tisti njen del, ki stavi na odprto formo in avtorsko poetiko. Z optimizmom navdaja predvsem dejstvo, da je v zadnjih letih približno polovico zanimivejših elektronskih albumov objavila dobro poučena mlajša generacija producentov. Je pa res, da tudi – ali pa predvsem – v elektronski glasbi, očitno štejejo izkušnje in dolga leta studijskega piljenja, zato pač ni presenetljivo, da najbolj popolne plošče še vedno prihajajo iz studijev elektronskih starost. Jeffu Millsu, Autechre, Marku Fellu in nekaterim drugim se je pred nedavnim pridružil še Chris Douglas alias Dalglish. Ali še raje – pridružil se jim je že pred dvajsetimi leti, toda njegovo glasbo so doslej poznali le redki izbranci. Očitno pa se mu z novo ploščo 'Benacah Drann Deachd' naposled vendarle obeta malce več pozornosti. Nekateri, med glasbenimi poznavalci najbolj cenjeni mediji ploščo namreč že umeščajo med letošnje najzanimivejše elektronske dosežke, in po slišanem sodeč jim lahko le pritrdimo.
Zakaj je Douglas s strani elektronske publike ostal skorajda povsem spregledan, ni povsem jasno. Morda eden od razlogov tiči v dejstvu, da svoje glasbe ni objavljal pri prepoznavnih založbah, verjetno pa se tudi sam ni nikoli silil v ospredje. Pa čeprav bi se lahko bolj kot se je. Menda se je v Detroitu še kot najstnik družil z Mad Mike Banksom iz najbolj znamenitega techno kolektiva Underground Resistance ter Jamesom Stinsonom iz prav tako vplivnega, pionirskega electro dvojca Drexciya. Še več, v letu 2003 je Douglasa za nastop na festivalu ATP angažiral eden najbolj cenjenih elektronskih dvojcev Autechre. Za festival sta Britanca skupaj zbrala praktično vse najbolj zanimive elektronske ustvarjalce iz tistega, pa tudi malo bolj oddaljenega časa, zato se je razmeroma neznani Douglas takrat znašel v zelo imenitni družbi. Zapisi pravijo, da je po tej prijetni izkušnji ostal v Evropi, trenutno pa živi in ustvarja v Berlinu.
Odgovor na vprašanje, zakaj sta Autechre opazila Douglasa, se izkristalizira prav skozi ploščo ' Benacah Drann Deachd'. Ambientalno orientirana uvod in zaključek sicer ne ponujata takojšnje podobnosti, toda osrednji del plošče sloni povsem na pohabljanju in sestavljanju ritmičnih vzorcev, torej praksi, ki sta jo v popolnost razvila prav Autechre. Podobnost z dvojcem je lahko sicer dvorezen meč, nenazadnje ima ta med vsemi elektronskimi ustvarjalci najbrž največ posnemovalcev. Se pa ti med seboj močno razlikujejo. Na eni strani so tisti, ki se posnemanja lotevajo naivno, z bolj ali manj uspešnimi približki forme. Na drugi strani pa je le peščica tistih, ki je Autechrove nauke o ritmičnem seciranju znala uspešno prevesti v sebi lasten izraz. Med slednje nedvomno sodi tudi Chris Douglas. Za razliko od diletantov, ki ritme brez vsake logike preprosto namečejo skupaj, Douglas te vzorce poveže v smiselna, gruvajoča, celo plesna zaporedja. Sicer je res, da se ne približa kirurški preciznosti Autechre, niti ne njunemu izpiljenemu zvoku, toda zdi se, da to sploh ni njegov namen. Kljub navidezni matematični urejenosti se Douglasovo premetavanje in plastenje ritmov dogaja na bolj intuitivni ravni. Trendovsko, toda ne stereotipno zaprašen zvok pa spomni na introvertirano, lo-fi estetiko kakšnega Oneohtrix Point Never. Ta spreten, subtilen spoj obeh izrazov, ki ju veže tesnobna, klavstrofobična atmosfera, zanimiv in svež posluh pravzaprav obljublja že v teoriji, v praksi pa ga Douglas celo preseže. Njegova glasba se ne sliši kot sestavljanka raznoterih vplivov, pač pa kot izrazito avtorsko osnovana glasba, ki jo podkrepi še pritaknjeni koncept. Vse skladbe so namreč naslovljene z datumi njihovega nastanka in zaznamujejo Douglasove življenjske epizode iz preteklega desetletja. Da nanj nima prav lepega spomina, ob temačni, tesnobni glasbi opomni že naslov albuma, ki v galskem jeziku pomeni »zbogom prekleto desetletje«.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>