Sreda, 24. 8. 2011
primozv
V tokratni Tolpi vrtimo peto (bolj ali manj samostojno) ploščo bivšega frontmana kultnih Pavement, Stephena Malkmusa. (v celoti!)
* Stephen Malkmus, profesionalni heroj generacije, ki je odraščala in se socializirala ob poslušanju benda Pavement v desetletju, ki takrat ni imelo imena, danes pa mu pravimo devetdeseta, je desetletje samostojne poti zakoličil z novo, že peto po vrsti, bolj ali manj samostojno ploščo. Bolj ali manj samostojno zato, ker se na aktualni plošči Mirror Traffic zopet pojavlja ime The Jicks, ki do sedaj krasi tri od njegovih petih plošč, dvakrat se je podpisal sam, čeprav Malkmus z The Jicks sodeluje že vse od začetka svoje post-pavementovske poti. Kot se je znova potrdilo, gre za mirno pot, brez pretresov in velikih presenečenj. Potem ko si je z razpadom matičnega benda simbolično snel lisice, ki so ga dušile, sedaj ustvarja sam in zase, pričakovanja zainteresirane javnosti pa se ga ne dotaknejo preveč.
Kot se te plošče ni dotaknila lanskoletna turneja ponovno združenih Pavement. Kot da se ni zgodilo nič. To je vsaj malo neobičajno, tudi za frajerja njegovega kalibra. Namreč, če se je originalno obdobje Pavement končalo s koncertom v londonski Brixton Academy leta 1999, so po ponovnem združenju lansko leto v taisti Brixton Academy igrali 4 dni zapored. Vsi štirje koncerti pa so bili razprodani, tako da so na tej turneji bržkone igrali več obiskovalcem kot katerokoli leto v svojem prvotnem obdobju. Malkmus ima na zalogi očitno dovolj drugih zgodb in se mu s Pavement ni potrebno ali se noče ukvarjati.
Pesmi so še vedno posvečene zabavno bizarnim dogodkom in osebam. Junakom, kot so »Vanessa from Queens«, »Jenny in Ess Dog« ter recimo »Wicked Wanda«, sta se tokrat pridružila še »Gorgeous Georgie« in Senator, v katerem se nahaja verz, ki si ga bom na tej plošči najbolj zapomnil: »I know what the senator wants/What the senator wants is a blow job.« Kot na prejšnjih ploščah, se je Malkmus tudi na tej najbolj osredotočil na udarne panč-lajne ter sprehajanje po vratu kitare, ki je vsaj meni ena izmed manj zabavnih stvari, ki jih zna početi. V tem njegova kariera spominja na nam bližjega mega carja Ramba, ki je po udarno hrupnih začetkih prešel v zabavno pripovedovanje in neumorno kitarsko soliranje. Ob tem je Malkmus začel kazati še razvojne stadije nerganja, za katere upam, da se ne bodo preveč invazivno razvili.
Sicer je Mirror Traffic povsem tipičen album Stephena Malkmusa, in to je morda tudi njegov največji problem. Če bi rekel, da zveni kot računalniško zgnerirano povprečje njegovih pretekih skladb, bi bilo to prostaštvo brez primere. Ampak mislim, da kljub temu razumemo, kaj hočem povedati. Plošča ne prinaša res ničesar novega in tudi Beckova produkcija, ki se je na široko omenjala pred izidom, ni pustila opaznejšega pečata.
V bistvu plošča sama po sebi niti ni tako problematična, me pa zaradi odnosa, ki ga gojim do avtorja nocojšnje Tolpe, moti predvsem slutnja, v kaj bi se Malkmus utegnil v bodoče razviti in to, kar slutim, mi ni niti malo všeč. Ali kot bi rekli optimisti: pa se pustimo presenetiti.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>