Naslov razstave Eve in Franca Mattesa v galeriji Vžigalica bi težko bil boljši označevalec njune umetniške prakse. Punkerska dikcija naslova razkriva naravnanost njunega dela, ki je zelo blizu avantgardnemu razumevanju umetnosti: napad na institucije, sisteme oz. ustaljene režime dojemanja sveta. Orožje njunega napada: napaka oz. potegavščina...
Naslov razstave Eve in Franca Mattesa v galeriji Vžigalica - Fuck the System - bi res težko bil boljši označevalec njune umetniške prakse. Punkerska dikcija naslova razkriva naravnanost njunega dela, ki je zelo blizu avantgardnemu razumevanju umetnosti: napad na institucije, sisteme oz. ustaljene režime dojemanja sveta. In če je sodobni avantgardni medij par excellance za njiju Net-art, so njune osrednje strategije prav napaka, laž, potegavščina.
Te strategije so tako konceptualno kot družbenokritično orodje. Po eni strani se afirmacija napake kot umetniške prakse sama na sebi upira sistemu, ki temelji na imperativu uspeha. Po drugi strani pa njune zrežirane napake razkrivajo inherentne kratke stike sistemov, ki se jih lotevajo. Drugače rečeno z Agambnom: napake povzročijo okvaro dispozitiva, kar šele razkrije dispozitiv sam, njegove mehanizme subjektivacije in njihove srhljive učinke.
Eden takih učinkov določenih dispozitivov je tudi nekontrolirana medigra realnosti in fikcije pri dojemanju sveta. Samoumevno fiktivnost umetniškega dispozitiva umetnika v projektu Plan C izrabita za razkritje fiktivnega sveta kot obrambnega mehanizma zanikanja. V videodokumentaciji v sodelovanju z drugimi umetniki smo priče odpravi v Černobil, od koder v Manchester privlečejo kose razpadajočega vrtiljaka in ljudi povabijo na vožnjo po predhodnem testiranju, ki razkrije stopnjo radioaktivnosti.
Eva Mattes v intervjuju s Cosićem odlično opiše freudovski mehanizem zanikanja, na delu tako ob jedrski katastrofi leta 1987 kot ob njuni umetniški akciji, pravzaprav pa tudi širše v soočenju s katastrofami sodobnega sveta: »Pričakujejo, da bomo navsezadnje izjavili, da je vse skupaj šala, ampak tega ne bodo dočakali. To je lažna potegavščina, in posreči se nam zato, ker ljudje in oblasti mislijo, da lažemo.«
Spletni performans Freedom še bolj eksplicitno razkriva moč sile vsrkanja vsakdanjih fikcij. Umetnika vstopita v spletno streljačino, v kateri skušata z drugimi udeleženci vzpostaviti diskurz o umetnosti, pa tudi o smislu in namenu simulirane bitke. A kot pravi Franco Mattes: »Dejanski performans se sploh ne začne, to je popoln neuspeh,« saj je avatar umetnikov ob vsakem poskusu razlage svojih namenov nemudoma »usmrčen« oz. izbrisan iz igre. Videoinstalacija My Generation nato ponudi pogled na nasprotno stran ekrana. Ta je tako kot preostala razstavljena računalniška oprema podlegel izbruhom jeze uporabnikov, ki ob potopitvi v nasilno igro popolnoma izgubijo stik z realnim svetom.
Že ob delu No Fun pa se razkrije, da je vsak moralizem o nevarnem učinku novomedijskih svetov na dojemanje resničnosti prekratek. V njem umetnika v spletno klepetalnico pošljeta lažni posnetek obešenca, ob tem pa predvajata reakcije obiskovalcev klepetalnice. Te seveda pričajo o imunizacijskem učinku sodobnih tehnologij: ljudje povečini s smehom in zabavo spremljajo domnevno »šokantno« podobo, pogosto jo sami dokumentirajo z mobilnimi telefoni in razkrivajo sodobno strast - če ne celo obsedenost - z dokumentiranjem lastnega pričevanja.
Bolj kot moraliziranje o reakcijah uporabnikov sodobnih tehnologij je ob tem, kot rečeno, produktivna refleksija dispozitiva samega, ki te reakcije spodbuja. Ta namreč že predpostavlja zarezo med videnim in dogodenim v obliki vselej možne neresničnosti - ne glede na dejansko naravo posnetkov. Ali drugače: dispozitiv, ki omogoča nekaj tako absurdnega, kot je dokumentacija lastnega samomora v živo, in družba, ki ustvarja plodno klimo za tovrstne pojave, sama predpostavljata reakcije uporabnikov v okviru mehanizma zanikanja. Empatično vživetje in šokiranost ob tem domnevnem ekshibicionističnem dejanju bi bila zgolj druga plat ciničnega voajerizma.
Tovrstno izpostavljanje kratkih stikov sodobnih dispozitivov na meji med realnostjo in fikcijo v delu Eve in Franca Mattesa pa seveda ne povzroči popolnega pregoretja dispozitivov samih. Četudi iščeta stik z neumetniškim občinstvom - s postavitvijo svojih del v spletno ali realno okolje izven galerij -, pa njuna dela šele v umetniškem kontekstu učinkujejo s sprožanjem refleksije. Drugače: obstoj umetniškega sistema - in drugih dispozitivov - je pogoj obstoja njunega dela samega. Fuck the Systsem! s svojo dvojno naravo destrukcije in svojevrstnega erosa tako obenem zastavlja vprašanje o inherentnem paradoksu - ali morda gonilni sili? - kritike tehnoloških dispozitivov in sodobne umetniške institucionalne kritike.
O napakah v sistemu je razmišljala Katja Čičigoj.
Z Evo Mattes se je pogovarjala Saška Goropevšek.
Komentarji
komentiraj >>