Sreda, 7. 9. 2011
Peter Cimpric
Tokrat bomo poslušali zadnji pravi koncertni album legendarne zasedbe King Crimson, ki je bil leta 2003 posnet v Tokiu. Meglene atmosfere, progresivni ritmi, disonančni rifi in nasekane kitare se zlijejo v značilno čudaško morbidnost, ki se na Japonskem počuti skoraj bolj domače kot v domači Angliji. (v celoti!)
* V tokratnem RŠ Koncertu bomo poslušali zadnji pravi koncertni album legendarne zasedbe King Crimson, ki je bil posnet leta 2003 v Tokiu in nosi naslov EleKtrik – Live in Japan. Izhodiščna oznaka, ki se benda drži že od nastanka v koncu šestdesetih, je progresivni rock. Njihov glasbeni izraz je res vseskozi zakoreninjen v zahtevnejši ritmiki in drznih, eksperimentalnih prijemih, vendar se je skozi desetletja tudi precej reformiral. V sedemdesetih se je tako intenzivneje opiral na jazzovsko improvizacijo, v osemdesetih so se pridružili bolj digitalni zvoki, v devetdesetih je postal še bolj izrazit kontrast med ostrimi, nadrobljenimi rifi in slikovitimi ambientalnimi panoramami. Spremembe v zvenu zasedbe v takšnem časovnem razponu kažejo neko zdravo evolucijo, seveda pa se v njih zrcalijo tudi številne kadrovske zamenjave, ki so se z nekaj vmesnimi prekinitvami delovanja skupine vrstile skozi pretekla štiri desetletja. Tako ne čudi, da najprepoznavnejši element njihove glasbe ostajajo matematične in pogosto disonančne kitarske linije Roberta Frippa, ki je edini konstantni član zasedbe. Neuradno, a hkrati nesporno je tudi idejni in duhovni vodja benda, ki ga sam bolj kot s skupino določenih glasbenikov opredeljuje z načinom razmišljanja in delovanja. To predstavlja nekakšen ontološki standard, zaradi katerega je bilo delovanje zasedbe večkrat prekinjeno za nedoločen čas. Tako so možakarji tudi zdaj že dve leti na dopustu, sodeč po zadnjih Frippovih nezainteresiranih izjavah in trajanju preteklih pavz pa se nam ponovna združitev ne obeta nič kaj kmalu, če sploh kdaj.
V Tokiu je leta 2003 v okviru istoimenske turneje ob albumu The power to believe nastopila ena od zadnjih inkarnacij King Crimson, v kateri so poleg praočeta Frippa še Pat Mastelotto na bobnih, Trey Gunn, ki tapka po posebni, t. i. warr kitari in pravzaprav opravlja delo basista, ter ekspresionist na vokalu in kitari Adrian Belew, ki je med drugim znan po sodelovanju z zvenečimi imeni, kot so David Bowie, Frank Zappa in Talking Heads. Koncertni posnetek obsega večji del albuma The power to believe, vključuje pa tudi nekaj drugih skladb iz sodobnejšega obdobja zasedbe.
Japonski publiki so se King Crimson prikupili že s svojo čudaškostjo, zdi pa se, da se je njihova glasba skozi čas tudi nekoliko navzela vzhodnjaške estetike in se na tak način še nekoliko približala nazanemarljivemu japonskemu tržišču. Tako nas razpotegnjene zvočne pokrajine že takoj na začetku koncerta odpeljejo v nekakšen meglen orientalski ambient. Takoj zatem se jim pridruži popačen, digitaliziran vokal, ki ga lahko začutimo tudi kot drobno karikaturo tradicionalne japonske fascinacije nad zahodnjaško kulturo ali nekakšno sintezo tehnologije in čustev. Industrijsko udarni in matematično neparni stopničasti ritmi, ki vse to presekajo, ustvarijo zmedeno, ali še bolje, shizofreno vzdušje, ki niha med jezo, žalostjo in grotesko. Čez hladne repetitivne fraze se v ospredje prebijajo razgibane, pogosto sintetizirane kitarske solaže, ki v težkorokerski mainstream zaidejo samo toliko, da se od tam vrnejo še bolj čudne. Vokalni deli so sicer v manjšini, vendar se v zvočno sliko vklapljajo perfektno. Belew je odločen in surov, včasih nasršen kot Les Claypool pri Primusih, včasih skuliran kot Mark Sandman pri Morphine, enkrat fatalistično stoka in drugič posmehljivo šepeta. Skratka, ne postavlja si nobenih omejitev in se tako perfektno vklaplja v gledališko izraznost zasedbe in koncept v ozadju. Sestavni del tega koncepta je tudi konstruktivističen pristop, ki se kaže v igrivi uporabi močno prizemljene, na videz celo banalne motivike. Kljub temu in prav zato lahko komad, ki opisuje ustvarjanje komada, razumemo povsem resno in hkrati šaljivo. In tudi življenjska dejstva, kot je na primer to, da nihče ne ve, kaj se zgodi ko umreš, in to, da ti ni treba storiti vsega, kar lahko, učinkujejo bolj prepričljivo brez nadaljnjih razlag in pretencioznih metafor.
Morda vendarle še kdaj ugledamo King Crimson na koncertnih odrih, za začetek pa se zadovoljimo s koncertnim albumom EleKtrik, ki ga bomo poslušali v celoti.
RŠ Koncert skupine King Crimson je pripravil Peter Cimprič.
Komentarji
komentiraj >>