Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Terrence Malick: Drevo življenja (2398 bralcev)
Ponedeljek, 5. 9. 2011
BorP



Drevo življenja, peti celovečerec ameriškega režiserja in scenarista Terrenca Malicka, je v filmsko leto 2011 prinesel nemalo razburjenja. Mnogi ga imajo za mojstrovino, primerljivo zgolj s Kubrickovo Odisejo: 2001. S čim je ta velikopotezni projekt, ki si prizadeva odgovoriti na nekatera temeljna eksistencialna vprašanja, pravzaprav očaral festivalske žirije, kritiko in, če sodimo po obiskanosti Kinodvorovih projekcij, tudi splošno publiko?
Drevo življenja, peti celovečerec ameriškega režiserja in scenarista Terrenca Malicka, je v filmsko leto 2011 prinesel nemalo razburjenja. Mednarodno združenje filmskih kritikov FIPRESCI ga je nedavno razglasilo za »najboljši film leta«, še pred tem mu je canski festival podelil zlato palmo. Mnogi ga imajo za mojstrovino, primerljivo zgolj s Kubrickovo Odisejo: 2001. S čim je ta velikopotezni projekt, ki si prizadeva odgovoriti na nekatera temeljna eksistencialna vprašanja, pravzaprav očaral festivalske žirije, kritiko in, če sodimo po obiskanosti Kinodvorovih projekcij, tudi splošno publiko?

Osrednjo filozofsko dilemo filma najdemo pri biblijskemu Jobu: zakaj se slabe reči dogajajo dobrim ljudem? Malick nam kakor v odgovor ponudi dva pogleda, ki soobstajata skoraj arbitrarno, saj se pod avtorjevo taktirko ne zlijeta v smiselno pripovedno celoto. V prvem motri mikrokozmos družine O'Brian, ki sredi petdesetih živi v mestecu Waco v Teksasu. Drugi je pogled »od daleč«: vidimo psihadelične podobe nastanka vesolja, snovanja plinov in kamnin, ohlajanja Zemlje in razvoja živih organizmov.

V svet O'Brianovih vstopamo skozi reminiscence najstarejšega sina Jacka, ki dela med steklenimi nebotičniki v hladnih prostorih arhitekturnega biroja v sodobnem Houstonu, in se tako počasi spoznavamo s psihološko dinamiko njegove družine. Mati in oče v filmu nastopata kot poosebitvi Milosti in Narave, dveh za Malicka temeljnih kozmičnih sil, ki sta v nenehnem konfliktu. Oče, delavec in nesojeni izumitelj, je strog, nasilen in kapriciozen, torej naraven in nagonski, medtem ko je mati skorajda pravljična in svojim trem sinovom na dušo polaga, naj »ljubijo vse in vsakomur odpuščajo«. Ona je tista, ki, ko izve za novico o sinovi smrti, z vprašanji, kot je »Kaj ti sploh pomenimo?« apelira neposredno na Stvarnika.

Drevo življenja je šele peti celovečerec v Malickovi osemintridesetletni karieri, vsekakor pa njegov najbolj ambiciozen film do zdaj. Čeprav vsebuje številne oblikovne elemente, ki jih najdemo v avtorjevih zgodnejših delih, se Malick še nikoli ni odločil za tako nekonvencionalen način pripovedovanja. Notranji monologi tokrat skoraj v celoti nadomestijo govorjeni dialog. Pripoved je nelinearna in fragmentirana, podana v nizu vizualno osupljivih impresionističnih podob in podložena z večidel klasično glasbo.

Zaključni prizor, ki prikazuje nekakšna »nebesa« in se poigrava s krščanskim konceptom vstajenja, kjer se Jack na plaži ponovno sreča sam s seboj, s svojim pokojnim bratom in starši, lahko interpretiramo na mnogo načinov, dejstvo pa je, da ne ponudi zadovoljive osmislitve pripovedi. Malick, ki je v Tanki rdeči črti in Novem svetu na svojevrsten poetičen način obravnaval konkretna in relevantna dogodka v ameriški zgodovini, se je z Drevesom življenja v celoti podal na območje transcendence. Drevo življenja je namreč nekakšen apel krščanskemu bogu, ki zna odgovarjati zgolj z zvoki narave, šumenjem listov in igro senc na steni otroške sobe.

Najsi gre za še tako subjektivno vizijo, je avtorju poskus utemeljitve »božje milosti« v naravnem redu prejkone spodletel. Čeprav so filmi, ki si še upajo govoriti v imenu univerzalnosti, redki, bi Malick Drevesu življenja najverjetneje naredil uslugo, če bi v njem obdržal zgolj tisti del, ki vznika iz konkretne dramske vsebine. Jackovo mučno odraščanje v patriarhalni družini bi mu lahko služilo kot pripovedna podstat za razkrivanje razpok v ideji »ameriškega sna«. Tako pa Drevo življenja izvodeni v prazno metafizično meditiranje, prepojeno s krščansko metaforiko in simboliko.

Po Drevesu življenja je plezal Bor.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Terrence Malick: Drevo življenja
mala [10/09/2011]

stoji samo zadnji stavek, vse ostalo prazno nakladanje
odgovori >>

    Re: Terrence Malick: Drevo življenja
    vizualka [21/09/2011]
    ravno nasprotno: malickov film je prazno nakladanje, kritika pa je dobro argumentirana in povsem stoji. katja
    odgovori >>