Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Full contact anarhizem (1812 bralcev)
Torek, 6. 9. 2011
tadej meserko



Ogromno govorimo.
Zelo veliko se pritožujemo.
Za nebroj stvari v družbi ugotavljamo da niso dobre.
Kljub vsemu zelo malo naredimo.
Počasi prihaja čas ko bo potrebno pričeti delovati.
Full contact anarhizem: to ni šport za gledalce!
Oddaja v celoti:









TEKST ODDAJE:

Sedimo in govorimo. Govorimo in sedimo. Nergamo, jamramo, tarnamo, stokamo, cvilimo in piskamo. V mislih imam predvsem tisti govor, ki se pritožuje nad družbenim stanjem. V mislih imam vse tiste, ki govorijo, kako slabo je, in menijo, da bi bilo treba nekaj storiti. Z govorom ciljam na tisti govor, ki se pritožuje nad obstoječo ureditvijo, politiko, razmerami v državi, občini, krajevni skupnosti in drugod.

Govor pa je naposled vedno lahko samo govor. Govor ne more narediti veliko. Lahko izvabi dejanje, a govor kot tak ne deluje, treba je dejansko nekaj narediti. In današnji govorci naredimo zelo malo, v nasprotju s tem, kaj vse prepoznamo, da bi bilo treba storiti. Namreč poleg tega, da veliko govorimo, tudi veliko čakamo. Smo strašansko potrpežljivi čakalci in tukaj nimam v mislih samo čakanja v raznih vrstah na uradih, v trgovina, bankah in drugod. Ne. Mi smo odlični čakalci tudi na družbene spremembe.

Zanimivo, kako na mikroravni vsi opazimo, da se samo od sebe nič ne naredi. Z govorom se ne da pospraviti stanovanja, prav tako nesmiselno je čakati, da nam bo kosilo skuhal nekdo drug. Na mikroravni se zavedamo, da je treba delovati. Pa vseeno na makroravni, torej družbeni ravni, vsi po večini čakamo in govorimo, kaj bi bilo treba storiti. Obstoječi sistem posredne demokracije nas uspešno spreminja v stare naveličane jadikovalce, ki samo opazujejo in čakajo.

Še sama sreča torej, da to ni edina možnost. Še sama sreča, da v govorjenje in čakanje nismo prisiljeni, ampak smo ju nezavedno sprejeli, ponotranjili. In še sama sreča, da obstaja teorija, ki kljub svoji teoretskosti v prvi vrsti zahteva prakso. Ob takem razmišljanju se nam kar samo ponuja ime anarhizem, ki bo v tokratni oddaji predstavljen skozi prizmo nedavno izdane Antologije anarhizma 3, katere urednik je dr. Žiga Vodovnik, ki smo mu zastavili tudi nekaj vprašanj.

Morda bi za iztočnico vzeli kar časovno distanco med prvima dvema zvezkoma, ki sta izšla istočasno in vsebujeta predvsem klasike, ter zadnjim zvezkom, kjer so zastopani novejši avtorji in aktivisti. Vodovnika smo vprašali, ali si lahko razliko med novim in starim anarhizmom pomagamo razložiti z razliko, ki jo v svojem prispevku vzpostavi Dave Neal, ko govori o anarhizmu kot ideologiji in anarhizmu kot metodologiji:

////////////////////
T: Vodovnik - Izjava 1.mp3 (3:28)
////////////////////

Anarhizem je prešel v novo etapo. Sicer ohranja nekatere stare elemente, a so ti inkorporirani v nov način miselnosti, ki ni več tako rigiden. V nadaljevanju bomo poudarili nekaj glavnih opredelitev, ki ostajajo tako v novem kot starem anarhizmu nujnost, ob tem pa poizkušali prikazati nekatere razlike, ki so se vzpostavile s časom.

Poizkusimo zakorakati v tematiko prek avtoritete in moči. Anarhizem namreč na vsak način zavrača kakršnokoli obliko dominiranja nad sočlovekom, pri čemer se je treba zavedati, da je dominacija dominacija samo v primeru prisile. Tudi tukaj lahko govorimo o neki razliki med novim in starim anarhizmom. Če je stari zavračal kakršenkoli tip izvajanja moči nad drugim, pa novi na neki način slednjo v majhnem okviru celo dopušča, ampak samo v primeru, da gre za prostovoljno podarjeno moč.

Povedano drugače, če se nekdo zavestno odloči svojo moč predati na drugega, potem ga pri tem nihče ne bi smel ovirati. Novi anarhizem ni zakoličen in ne zapoveduje, kaj je nujno prav in kaj ne. Na svojstven način je dojemljiv za vsakršno idejo, ki ni v konfliktu z idejo o svobodnem odločanju. A svobodno se lahko posameznik odloči za marsikaj in če nekoliko karikiramo, se svobodno lahko odločimo tudi za ujetništvo.

Iz svobode preidimo na njen domnevni antipod, ki pa znotraj anarhizma to nikakor ni, in sicer govorimo o enakosti. Svobodni smo samo, če smo enako svobodni oziroma svobodni enako. Enakost v svobodi pomeni nezmožnost drugega, da nam na kakršnekoli način vsili karkoli. Enakost prav tako ni zapovedana. Ne, ne rabimo vsi imeti enakih oblačil in enakih avtomobilov, živeti v enakem okolju in biti prepričani, da je samo ena možnost hkrati tudi prava možnost. Ne, gre predvsem za enakost v individualnem odločanju in kar se da pošteno izhodiščno enakost.

Iz zgornjih opredelitev pride sam po sebi dokaj jasen zaključek o sami resnici v okviru družbenega. O izmuzljivi gospe pravi Dave Neal naslednje:» Nič ni bolj ideološkega od pretenzij na končno Resnico in anarhisti se ne bi smeli vpletati v to. Nasprotno, po našem mnenju je vredno zagovarjati le eno samo resnico, da namreč resnice ni, ker ni nobene zunanje resnice, ki bi jo lahko zaznali – je le to, kar se zdi smiselno nam samim, in tisto, kar se nam ne zdi smiselno.«

Nadaljujmo pri eni kardinalnih opredelitev anarhizma, ki je zagotovo razmišljanje o federalizmu. Colin Ward v svojem prispevku takole na kratko strne razmišljanja nekaterih klasikov: »Anarhistični misleci se ne ukvarjamo s priporočanjem geografske osamitve, pač pa precej razmišljamo o načelu federalizma. Za Proudhona je bilo to načelo alfa in omega njegovih političnih in ekonomskih idej. Ni razmišljal o konfederaciji držav ali svetovni federalni vladi, temveč o temeljnem načelu človeške organiziranosti. Bakuninova filozofija federalizma je bila odmev Proudhonove, vendar je poudarjala, da mu lahko resnično revolucionarno vsebino daje le socializem. Tudi Kropotkin je izhajal iz zgodovine francoske revolucije, pariške komune in – ob koncu svojega življenja – iz izkušnje ruske revolucije, ko je poudarjal pomen federalnega načela, če naj bi revolucija ohranila svojo revolucionarno vsebino.«

Tudi danes ostaja federalizem pomembna opredelitev anarhizma in ena zanimivejših konkretnih predstav je opisana v knjigi bolo'bolo. Federalizem v bolo'bolo povzame Uri Gordon z naslednjimi besedami: »P. M. pravi, da so bile moderne utopije v resnici večinoma totalitarni monokulturni modeli, organizirani okrog dela in izobraževanja. V nasprotju s tem je svetovni proti-sistem z imenom bolo'bolo mozaik, v katerem je vsaka skupnost (bolo) s približno 500 ljudmi, prehrambno kar najbolj samozadostna in popolnoma samostojna pri določanju svojega etosa ali ˝okusa˝(nima) – naj gre za monasticizem, marksizem ali sadomazohizem. Določeno mero ustaljenosti zagotavlja minimalna, a univerzalna družbena pogodba (sila), ki se uresničuje s pomočjo ugleda in medsebojne odvisnosti.«

Čeprav vsaka utopična vizija na neki način prejudicira prihodnost, pa smo Vodovnika vseeno vprašali, ali si lahko zgoraj opisani primer predstavljamo kot eno bolj verjetnih primerov anarhičnega federalizma oziroma kako anarhizem razume prihodnost skozi federalizem:

////////////////////
T: Vodovnik - Izjava 2.mp3 (2:54)
////////////////////

Anarhizem pa se ne ustavi pri razmišljanju o svobodi zgolj prek politike in ureditev, kot je federalizem, ampak tudi v povezavi z etiko in moralo. Tukaj je treba spregovoriti predvsem o dvojem. V prvi vrsti anarhizem zre etiko in moralo zgolj kot še eno obliko tiranije in dominiranja. V svojem prispevku o morali z naslednjimi besedami spregovori Jason McQuinn: »Tudi anarhistična kritika morale sega nazaj do Stirnerjeve mojstrovine Edini in njegova lastnina. Morala je sistem reificiranih vrednot: abstraktnih vrednot, ki so vzete iz vsakega konteksta, vklesane v kamen in spremenjene v nevprašljiva prepričanja, ki jih je treba uveljaviti ne glede na človekove dejanske želje, misli ali cilje in ne glede na situacijo, v kateri se moški ali ženska nahaja.«

Čeprav je naslednje mišljenje natančno do neke mere, pa morala in etika naposled nista nujno hermetično zaprti. Podobno kot pri samem anarhizmu obstaja tudi etika, ki sama po sebi predpostavlja fluidnost in odprtost za dialog. V svojem prispevku Etika afinitete in prihodnje skupnosti Richard J.F. Day razmišlja ravno o tovrstni povezavi, zato prisluhnimo delčku njegove misli: »Etika v levinaskovsem smislu privzame pomen, ki je podoben razliki med etiko in moralo, ki smo jo obravnavali drugje: etika ne poskuša vsiliti nobenih univerzalno-normativnih postopkov ali kod. Nasprotno, ˝obraz˝ drugega, ˝ki se mu ne more izogniti, ga dojeti ali ubiti˝, prikliče neskončno odgovornost ˝za pravičnost, za upravičenje samega sebe˝. Derridajevska/levinaskovska etika torej temelji na trditvi, da je ˝globoka struktura subjektivne izkušnje vedno že vpeta v odnos odgovornosti ali, bolje, odzivnosti do drugega.«

Počasi dobivamo predstavo o novi etapi anarhistične misli, ki ni več osredinjena okoli ideološke doktrine. Anarhija kot ideologija se je na neki način aplicirala na to samo ideološkost in jo s tem razbila. Ni več enoznačnega odgovora tako in tako, ampak sta ustvarjanje in dialog glavni vrlini ob pomoči nekaterih mejnikov.

Zavoljo večje odprtosti se je anarhizem začel povezovati z različnimi miselnimi tokovi. Obstaja veliko različnih povezav, ki jih ne bi pričakovali in bi se nam na prvi pogled morda zdele celo kontradiktorne. Zagotovo pa je ena najbolj plodnih povezav tista s feminizmom, ki v samem jedru nosi veliko anarhističnega.

O kompatibilnosti anarhizma in feminizma na naslednji način razmišlja Peggy Kornegger: »Radikalna feministična perspektiva je skoraj čisti anarhizem. Temeljna teorija postavlja jedrno družino za podlago vseh avtoritarhih sistemov. Lekcije, ki jih dobi otrok – od očeta, učitelja, šefa in boga – ga učijo UBOGATI veliki brezimni glas avtoritete. … Feministke se spopadajo s procesom manipuliranja mišljenja – z moško dominirajočo držo od zunanjega sveta, ki dopušča le odnose subjekt-objekt. Tradicionalna moška politika zreducira ljudi na status objekta in jih potem obvladuje in manipulira z njimi za doseganje abstraktnih ˝ciljev˝. Ženske, po drugi strani, poskušajo razviti zavest o drugem na vseh področjih. Odnos subjekt-subjekt se nam ne zdijo le zaželeni, temveč nujni.«

Anarhizem je dojemljiv za številne različne poglede ter pristope in nekateri so se, kot v uvodni misli omenja urednik antologije, celo otepali identifikacije z anarhizmom, preprosto zavoljo emancipacije od togosti identitete. Ali drugače, ne rabite biti deklarirani anarhist, zato da bi delovali v skladu z anarhizmom.

Za boljšo predstavo si pomagajmo s spisom Crimethlnc. Ex-Workers' Collective, kjer beremo: » … to so bili anarhisti, pa naj so sebe imenovali ranterji, taboriti, komunardi, abolicionisti, yippyjo, sindikalisti, kvekerji, matere pogrešanih, Hrana za bombe, libertarci ali celo republikanci, tako kot smo anarhisti vsi mi, v kolikor počnemo take stvari. Danes je toliko anarhistov, kolikor je študentov, ki špricajo predavanja; staršev, ki goljufajo pri davkih; žensk, ki se učijo popravljati kolesa; ljubimcev z željami prek meja. Ni jim treba voliti za anarhistično stranko ali strankarsko usmeritev – to bi jih diskvalificiralo, vsaj v tem trenutku; anarhija je modus bivanja, način odzivanja na razmere in vrsta odnosov z drugimi, razred človeškega vedenja … in ne ˝delavski˝ razred!«

Nekateri bodo ob tem verjetno začudeno gledali in se spraševali: »Kaj pa metanje granitnih kock v parlament? In kaj je z bombami in nasiljem? Mar ne gledamo po televiziji takih anarhistov?« Čeprav obstaja tudi frakcija samodeklariranih anarhistov, ki počnejo prej opisana dejanja, pa so slednji na neki način dejansko intrinzično nekoherentni. Anarhizem že v samem začetku ni bil zagovornik prevratne nasilne revolucije, ampak bolj spontanih sprememb, ki bi v prvi vrsti spremenile dojemanje družbene koeksistence, in slednja misel je danes še izraziteje poudarjena.

Kot opisuje David Graber, ki ovrže tri mite o anarhistih - tudi tega o nasilnosti -, so današnji anarhistični aktivisti veliko bolj domiselni. O njihovi inventivnosti Graber pravi: »Prizadevajo si iznajti nekaj, čemur mnogi pravijo ˝novi jezik˝ državljanske neposlušnosti, ki združuje prvine uličnega gledališča, festivala in tega, čemur lahko rečemo le nenasilno vojskovanje …«

A dejansko je protestiranje zgolj manjši del anarhističnega delovanja. Čeprav je protest najbolj direktna oblika upora, pa se anarhisti, tudi tisti nezavedni, poslužujejo veliko bolj subtilnih taktik. Tukaj je govora o bojkotiranju posameznih trgovin in multinacionalnih korporacij. Govorimo lahko o različnih oblikah državljanske nepokorščine. Naposled je oblika upora tudi zanašanje na lastne sposobnosti in pridelovanje hrane, kjer jo le imamo možnost, ali na primer ustanavljanje trgovin brez profita.

O privlačni obliki anarhističnega delovanja spregovori tudi Hakim Bey, ki razmišlja o Začasnih avtonomnih conah. Sam vzpostavi razliko med revolucijo in vstajo, kjer je revolucija nasilno prevratniška in deluje z istimi sredstvi, kot jih želi zatreti, medtem ko je vstaja po definiciji neuspešna. A ta neuspešnost je lahko tudi prednost, ki se jo da izkoristiti prek začasne avtonomne cone, ki niti ni nujno fizično obstoječa cona. Kot pravi Bey, gre za cono, ki vznikne samo zato, da kasneje ponikne in se pojavi nekje drugje, pri tem pa stalno biva po lastnih pravilih. Da, tudi to je ena od možnih oblik delovanja.

Kot vidimo, je opcij za izvrševanje našega govora veliko, pa vseeno se ne zgodi prav dosti. Zato smo Vodovnika vprašali, zakaj se dozdeva, da anarhistične ideje ne prodirajo v realnost, zakaj jih ni videti, občutiti:

////////////////////
T: Vodovnik - Izjava 3.mp3 (4:23).
////////////////////

Potrdilo se je tisto, kar nas je stalno spremljalo v senci. Anarhizem ni kup praznih obljub in poln širokoustnega govora. Prav tako ni več idealističen v smislu upanja na takojšnjo spremembo družbe in družbene ureditve. Anarhizem se vse bolj zaveda, da so postopki spreminjanja družbe dolgotrajni in potekajo od spodaj navzgor oziroma od boja do boja do dokončne velike zmage. Ali kot pravi Peggy Kornegger: »Romantična predstava o majhni skupini oboroženih gverilcev, ki vrže ameriško vlado, je zastarela (…) in za ta koncept revolucije bistvena nerelevantna. Zmečkali bi nas, če bi poskusili. Poleg tega pravi plakat: ˝Ne želimo vreči vlade; želimo situacijo, v kateri bi nanjo pozabili˝.«

In mi. Mi, ki sem nas na začetku opisal kot govoreče. Smo še kar zgolj govoreči!? Vodovnika smo vprašali, zakaj je po njegovem mnenju prišlo do tako apatične pozicije, v kateri se ljudje bojimo in preprosto ne želimo delovati.

////////////////////
T: Vodovnik - Izjava 4.mp3 (3:17)
////////////////////

Bomo tudi poslej samo govorili? Bo še naprej edino naše delovanje odpiranje ust, nekje daleč od realnosti, kjer nas nihče ne bo slišal? Morda je čas, da začnemo ukrepati. Morda je čas za full contact anarhizem, ki pa nikakor ni borilna veščina in še najmanj predvideva nasilje, ampak predvsem dejanja, ki napovedujejo zamišljene družbene spremembe. To ne rabijo biti velika dejanja in sploh ne politična ali prevratniška dejanja. Ne, ta dejanja so lahko čisto majhna. Tu je vključen širok spekter najrazličnejših akcij, ki jih vsakdo lahko izpelje z lastnimi močmi v lastnem okolju.

Če smo na začetku ugotovili, da na mikroravni vsi delujemo in se istočasno bojimo delovati na makroravni, potem je treba ugotoviti, da imajo tudi naša dejanja na mikroravni lahko še kako dolgoročne spremembe na makroravni, če si to le želimo. Ali kot beremo v enem od prispevkov: »Full contact anarhizem: to ni šport za gledalce!«

S pisanjem je poizkušal delovati Tadej Meserko.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Full contact anarhizem
l afajevec brez znatnega imidza [11/09/2011]

evo koncno nekaj svezine.
odgovori >>