Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Psi brezčasja (2596 bralcev)
Petek, 16. 9. 2011
Andreja



Kaj Rok odkrije – sam bolj malo. Mater ujame na smrtni postelji. Bivša punca je zdaj žena kandidata za župana in se mu dobesedno spet vrže v naročje. Bivši prijatelji imajo povečini sledi igel na roki ali se ukvarjajo s sumljivimi posli. Družinski prijatelj, policist, se čuti dolžnega vsaj ponuditi pomoč, pa ga bolj ko ne prepričuje, naj pozabi na brata, umor in vse skupaj. Kar pa le ugotovi, je precej boleče: mali brat je služil kot brutalni izterjevalec pri lokalnem mafijozotu.
Psi brezčasja je naslov krimiču prvencu. Zvenečega naslova ne upraviči. Mimo tega pa je kar prijetno branje.

Najprej spoznamo protagonista Roka, ki v veliko olajšanje ni niti policist niti detektiv, niti kriminalec; tip je prišel nazaj v domovino maščevat nepojasnjeno smrt svojega brata. Kar naj bi bila njegova domovina, naslavlja zgolj s »to prekleto mesto«. In prekleto mesto ima temačno in futuristično vzdušje velemesta, nasploh si avtor daje veliko opraviti s tem, da v bralcu zbudi občutek, da vstopa najmanj v Sin City.

Če bi hoteli neskončne opise (no dobro, pet strani), bi brali Prousta, ne krimiča. Dialogi, opisi med dogajanjem, halo? Ampak avtor je bolj zvit, kot se zdi. Za začetek na te strani postavi »clue« za razrešitev umora. Daleč daleč pred tem torej, ko začne bralec z ugibanjem kdo in zakaj, in zdi se, ko gledaš nazaj, da je bil cel uvod postavljen samo za ta podatek. Kot drugo s temi stranmi sprovocira hitro branje in potem nekajkrat hitro zamenja pripovedni sedanjik iz sedanjosti na dobo izpred štirih let, ko se je naš tip izselil iz »tega prekletega mesta«. Dejansko se je treba vrniti višje na stran in prebrati še enkrat. Vedno paše, ko te knjiga po nosu, če je to krimič, no, ga začneš dejansko brati zavzeto.

Kaj Rok odkrije – sam bolj malo. Mater ujame na smrtni postelji. Bivša punca, velika ljubezen, ki ga je pustila zaradi njegovega popivanja in svojega stremuštva, je zdaj žena kandidata za župana in se mu dobesedno spet vrže v naročje. Bivši prijatelji imajo povečini sledi igel na roki ali se ukvarjajo s sumljivimi posli. Družinski prijatelj, policist, se čuti dolžnega vsaj ponuditi pomoč, pa ga bolj kot ne prepričuje, naj pozabi na brata, umor in vse skupaj. Kar pa le ugotovi, je precej boleče: mali brat je zašel na slaba pota in služil kot brutalni izterjevalec za lokalnega mafijozota.

Očitno se je pri nekom opekel. Oziroma se je opekel pri več ljudeh, ker se je eden odločil, da ne misli gledati niti njegovega brata in je našega povratnika z dobro umerjenim udarcem v tilnik poslal v komo. Tu pripoved prevzame mladi povzpetnik, policist in deklica za vse lokalnemu mogotcu, glej no glej, očetu prej omenjenega kandidata za župana. Ne da sta se z Rokom zbližala, sta pa si bila po svoje simpatična. Zavoljo te simpatije se bolj zavzame za smrt nesrečnega brata in jo tudi razvozla. Bralec tu dobi zadoščenje, smrt z motivom vred je kar v redu zrežirana, čeprav ne ravno presenetljiva, ampak se bralec v resnici nima preveč dobro, ker je Rok ravno prav smotan, da mu je prirasel k srcu, zdaj pa leži tam v bolnici kot klada.

Ni pa to še en ovinek v globoke kanale tega prekletega mesta – takoj vemo, kdo ga je. In povsem brez zadoščenja, nekako anemično impulzivno, nerazumljivo ali vsaj ne dovolj upravičeno. Je v kriminalkah dovoljeno imeti stvari »kar tako«? Ali ni ravno point v res neskončnih in neznosnih pritlehnih povezavah vsega z vsemi? Pa kakorkoli, avtor ponovno preseneti. Rok se zbudi, super, še vedno pa ne ve, kdo je morilec njegovega brata, ki ga je med njegovo komo našel povzpetniški policist. Bolj po naključju, ni ravno višek matematičnega uma. Videti je sicer, da ga kani prijaviti, ker ga kljuva vest, pa tudi tej ni videti kakega posebnega vzroka in glede na razplet sklepamo, da mu jo je uspelo pomiriti kako drugače.

Konec dober, vse dobro. Rok tava po mestu kot nekaj velikega, ranjenega in užaljenega. Mi vemo za morilca in imamo zadoščenje, njemu pa ni treba iz svoje svetoboljne kože. Ravno prav zaresen konec, da ni osladno.

Ampak tole je osladno:
Smo samo psi brezčasja, ki so ga podedovali ... piše avtor, čas namreč, ali življenje, ne vem. Tako človek z rakom v medlem spominu človeka v komi.
Roman je Psi brezčasja, avtor Zoran Benčič, izšel pred kratkim pri Modrijanu, res v redu branje, kar v akcijo.

Risala in pisala: Andreja.


Komentarji
komentiraj >>