O oslici, opičjaku, pisatelju, nagačevalcu ter holokavstu in še čem: o splošnem razočaranju izpod peresa prejemnika nagrade Booker, Yanna Martela.
Yann Martel je leta 2002 prejel nagrado Booker za knjigo Pijevo življenje, pripoved o živalih, s katero je zaslovel. Henry, protagonist njegovega zadnjega romana z naslovom Beatrice in Vergil, ki ga je letos izdala Mladinska knjiga, je takisto pisatelj in je, glej ga zlomka, prav tako zaslovel s knjigo, ki je imela opravka z živalmi. Kasneje Henry skuša napisati pol fiktivno in pol esejistično delo o holokavstu, vendar ga založniki grobo zavrnejo. Doživi blokado, ne more pisati. Z ženo se preselita v mesto x, tam pa spozna nagačevalca živali, ki obseden z nagačenima oslico in opičjakom piše gledališko igro o dotičnih živalih.
Pa začnimo z gledališko igro; beckettovska preprostost postopanja oslice in opičjaka ob nekem drevesu ima manj smisla kot čakanje na Godota. Živalci sicer z uvodnim pogovorom o hruškah pridobita našo simpatijo, vendar se v nadaljevanju njun dialog zdi vedno bolj zgrešen; ni poetičen, niti duhovit, le mučno nesmiseln. Iz namigov v dialogih se dozdeva, da naj bi bila igra alegorija za holokavst. Iz komentarjev nagačevalca se zdi, da mu holokavst predstavlja pripomoček, s katerim želi opisati krutost ljudi do živali. Na koncu pa ugotovimo, da bistvo vsega ni nikakršna filozofska kontemplacija o takšnih ali drugačnih pobojih, marveč to, da Henry po tem, ko ga na koncu knjige nagačevalec iz bralcu neznanega razloga napade, spet pridobi sposobnost pisanja. Hja.
Martel v svojo knjigo, ki vsebuje kar dva narativna okvira, vplete tako postmodernizem kot tudi elemente metafikcije, psihološkega romana, kriminalke, parabole …, iz česar pa se težko izlušči kakršnakoli tema. Morda pa teme sploh ni. Glavni junak nam pravi, da ga skrbi, da ni dovolj fikcije, ki bi upodabljala holokavst. Njegova knjiga o holokavstu doživi polom, polom pa je žal več kot očitno tudi Martelov roman.
Opisi v knjigi so netočni ali pa nerazumljivi, ponavljanje istih samostalnikov in primerjav je prav amatersko, karakter protagonista je šibak, veliko je nepotrebnih razlag; te včasih prav podcenjujejo bralca, ki ga ima Martel očitno tako za pozabljivega kot tudi za nerazgledanega. Tako nam na primer razloži še tako očitno povezavo med poimenovanjem oslice in opičjaka, naslovnima Beatrice in Vergilom, z junakoma Dantejeve Božanske komedije. Sedem strani dolg povzetek neke Flaubertove povesti nam dokončno da vedeti, da je avtor le želel nabrati skupaj malo več kot 200 strani. Da ne govorimo o tem, da se razvlečeni opisi prav pošteno bodejo z eksperimentalno formo romana.
Prav tako so moteče številne reference v knjigi; omeni Danteja pa Orwella, Camusa, Flauberta pa tudi Prima Levija in Anno Frank, česar bi se bilo bolje vzdržati. Tudi konec romana je šibak; dogajanje se na hitro odvije, brez posebnega smisla, zadnje strani pa zapolnijo nekakšne taboriščne igre, ki sta se jih igrala oslica in opičjak, kot je na primer tale: »Povsem jasno je, da je tvoja hčerka mrtva. Če ji stopiš na glavo, boš stal više in dihal boljši zrak. Ali stopiš hčerki na glavo?« Na tem mestu se bralec vpraša, ali ne bi bilo bolje, da bi se Martel v svoji knjigi osredotočil na kakšno od podobnih vprašanj in ne le zbral kupček šok elementov za konec romana.
Henryjeva žena v romanu svojemu možu reče, da se ji igra, ki jo piše nagačevalec, zdi kot nekakšen Medvedek Pu, ki spozna holokavst. Podoben vtis pa je o celotni Martelovi knjigi dobil tudi molj, ki pridaja še, da bi bil Medvedek Pu, ki spozna holokavst, verjetno prijetnejše branje.
Brala je Petra Meterc.
Komentarji