Za začetek nekaj aksiomatike o poantah kriminalk:
- precej je mrtvih
- več ljudi kaj išče, po navadi ne vsi isto in najmanj eden morilca
- dobro naj bi načeloma premagalo zlo in postavilo svet v pravo oscilacijo
- to zadnje se vedno bolj ignorira
Kot drugo lista top treh:
1. Marek Krajewski: Smrt v Breslavu
2. Paul Auster: The New York Trilogy
3. Andrea Camilleri: Primeri inšpektorja Montalbana.
Kot tretje najbolj zahojen krimič vseh časov: Tomaž Kukovica, Maščevanje preteklosti.
Za začetek nekaj aksiomatike o poantah kriminalk:
- precej je mrtvih
- več ljudi kaj išče, po navadi ne vsi isto in najmanj eden morilca
- dobro naj bi načeloma premagalo zlo in postavilo svet v pravo oscilacijo
- to zadnje se vedno bolj ignorira
Kot drugo lista top treh:
1. Marek Krajewski: Smrt v Breslavu
2. Paul Auster: The New York Trilogy
3. Andrea Camilleri: Primeri inšpektorja Montalbana.
Kot tretje najbolj zahojen krimič vseh časov: Tomaž Kukovica, Maščevanje preteklosti.
Kot četrto kratek opis, kako se je zvesti obiskovalec Knjižnice Šiška prejšnjo soboto odločil širiti svoja bralna obzorja:
- Dober dan, a imate kakšen krimič, od, eee, unga, Šekspirja, eee, s pipo?
Mamo. Seveda.
In kot peto, mala uganka na Radiu Študent. Naključni drobci intervjuja z znanim slovenskim avtorjem kriminalk bodo intervenirali tole oddajo. Ziher ne uganete, kdo je …
Žanr je v zadnjih desetletjih v razmerju do tako imenovane resne ali, če hočete, akademske književnosti dobil nenavaden status. Načeloma naj bi ji bil enakovreden, kar pomeni, da naj bi za dobro literaturo ne bilo pomembno, koliko ljudi umre med platnicama, in res se najdejo čudoviti primerki presečnega interesa. Obenem seveda skoraj ni nobene možnosti, da bi knjigo doletela resnejša podpora iz denimo Javne agencije za knjigo, če se v vlogi kje ponuja informacija, da gre za žanr. Drugače je pri evropskih subvencijah, tam so krimiči v milosti, nekako že razumejo, da so besede Friedrich Dürrenmatt in umor lahko napisane v istem stavku in da ta stavek vsaj načeloma lahko ima smisel.
Krimiči so namreč produkcijska veja literature, pri kateri vsaj načeloma obstaja možnost, da se avtor z njo lahko spodobno preživi. Niti ne bi o zaslužkarskih patronih tipa James Patterson ali po drugi strani o omenjenem Dürrenmattu ali Paulu Austerju, za katera povprečni ljubitelji kriminalk najverjetneje niti slišali niso. Dejstvo je, da je to tip “sproščujoče” literature, ki jo ljudje masovno berejo in za katero se vsi strinjamo, da je lahko “načeloma” dobro napisana. Samo da največkrat ni. Pomemben je obrtniški “whodunnit” in to je to.
Ni nenavadno, če se med nominiranci za “resne” literarne nagrade znajde krimič, mariborskemu Avgustu Demšarju je to uspelo s kar tremi njegovimi inšpektorji Vrenki. Ker pa se to največkrat ne zgodi, so angažirani v svetu umorov poskrbeli sami zase in tako je društvo pisateljev kriminalk ustanovilo Gold Dagger Award. Ustanovljena sredi petdesetih let prejšnjega stoletja si je nagrada enega za drugim podajala vse najuspešnejše kriminalne “izvozne” artikle, od Johna Le Carreja (lekareja), Patricie Highsmith (hajsmit), Ruth Rendell, Colina Dexterja, Barbare Vine (vajn) in končno do današnjih ljubljencev Henninga Mankella, Arnaldurja Indridasona in super super Petra Templa, ki je dobil nagrado leta 2007.
Klasičen primerek krimiča gre tako: zgodi se nekaj grdega, potem pa bi to popravil rahlo zateženi inšpektor ali zasebni detektiv s kako zelo značilno značajno ali fizično lastnostjo. Če ta ni dovolj močna in gre samo za alkoholizem, ima poleg mačka ob prvem klicu na pomoč še dodatno počeno rebro ali pa je vsaj do vratu zadolžen zaradi iger na srečo. Torej, takšnih krimičev se ne piše več. Inšpektorji so vedno manj pametni, kriminalci vedno bolj prebrisani in umori vedno bolj krvavi. Good guys in bad guys so vedno bolj pomešani, vsekakor pa nihče več ne pripada samo in zgolj h good guys.
Pojavljajo se junaki krimičev, ki so morilci, le da malo manjši, a kako bi temu rekli, od tistih, ki jih potem preiskujejo. Tak primer je saga o morilskem Dexterju avtorja Jeffa Lindsayja, ki mori zato, ker “mora”, torej ker je bil v otroštvu priča maminemu umoru in je v njeni krvi čakal, da so truplo našli. Ampak, seveda, mori samo pedofile in podobno svojat.
Pišejo se romani, v katerih pravica ne zmaga več nad krivico, čeprav so bili krimiči v vsej literarni desakralizaciji še zadnje pribežališče dobega nad zlim in kot taki botrovali mirnemu bralskemu spanju. Težijo po nekem brezveznem posnemanju realnosti, zadrgnejo grla in vse naokoli puščajo grenkobo in slabo voljo … Najradikalnejši primer izmed vseh poznanih se zdi še vedno tisti znamenitega švedskega dvojca Roslund in Hellström. Roman ima v angleščini naslov The Vault in pove zgodbo deklet, prodanih v prostitucijo, in policistov, ki služijo z njimi. Potem ko se jim uspe rešiti, se njihova zgodba pomete pod predpražnik, dokumenti izginejo pod morsko gladino, na njihovo mesto pa nekje na predzadnji strani romana že pridejo nove nesrečnice.
Podoben podvig, le da z malo manj inscenirane gnusobe in brez podrobnosti človeških spolnih deviacij, je v svojem prvencu izvedel tudi Zoran Benčič s Psi brezčasja. Poznamo morilca, ni kaznovan, ni zadoščenja, junak blodi kot hrček v kletki.
Popolnoma subjektivno in bralsko egoistično pa sledi pregled nekaj krimi dogajanja pri nas in bližnji okolici v zadnjih nekaj letih. In se vračamo k top listi: kvartetu romanov Mareka Krajewskega o mestu Breslau, trilogiji Paula Austerja o New Yorku in sagi Andrea Camillerija o Siciliji.
Krajewski je Poljak in Poljaki so Slovani, poleg tega stanujejo precej vzhodno od nas, torej so že toliko ubrisani, da je o brati njihovih behaviorističnih prigodah samo po sebi veliko veselje. Krajewski poljsko dušo iz časa tik pred drugo svetovno voljno dodobra izkoristi predvsem v njenih “čutnih, trebušnih zadevah” in mesto in njegove prebivalce dobesedno sleče, sezuje, skuha in požre v njihovih slabo skritih fantazijah, obujenih skrivnih obredih in nacijih, ki so začeli prežemati mesto, ne pa tudi njegovega duha. Mesto je zelo pomembno za dogodke v romanu, skoraj je karakter sam zase; ob “junaku” Eberhardu Mocku, preambicioznem a prostodušnem ljubitelju mesenih žensk dvomljivega slovesa pač zdržijo le najkarizmatičnejši urbani kraji z najočarljivejšimi čudaštvi, ki se bralcu v dobrem tempu odkrivajo na pričakovanih in nepričakovanih mestih. Najbolje pa je v tem delu znabiti vendarle bogastvo referenčnega okvira, ki niti za hip ne popušča traparijam kot so gola naključja ali newageovske slutnje. Ljudje so pokvarjeni, že res, a zelo veliko vedo. In nekateri imajo škorpijone.
The Glass City, prvi del Newyorške trilogije Paula Austerja, je krimič brez zločina. Daniel Quinn, protagonist, je popolno nasprotje vzhodnoevropskega Mocka, ker za razliko od prežitka dobre hrane živi od prežitka premišljevanja. Da ne omenjamo Paula Austerja pisatelja knjige, Paula Austerja pisatelja v knjigi, Paula Austerja detektiva, nekega Petra, ki se podvaja v svoj podmlajeni jaz, skratka, genialno.
Metadetektivka ali antidetektivka rečejo takšnemu romanu, krimič o krimičih, ki vsa klasična pravila zgradbe krimiča sicer upošteva, a jih kombinira s skrivnostnimi elementi literarnega postmodernizma in naključne literarne ekstravagance. Ambicioznost v združevanju raznorodnih literarnih veščin je razbrati tudi že v naslovu tretjega dela trilogije, The Locked Room, “primer zaklenjene sobe” je bil namreč zelo popularen v začetkih kriminalnega žanra. Ti segajo k Edgarju Allanu Poeju in njegovim trem zgodbam o detektivu Augustu Dupenu, tja v sredino devetnajstega stoletja, mimogrede.
Tretji s top liste je očarljivi siciljanski inšpektor Montalbano. Človek si ga zaželi imeti za strica. Njegov avtor, gospod Andrea Camilleri je južnoevropski primer onkrajlužnega Jamesa Pattersona, ljudje so dobesedno ponoreli za njegovimi kriminalkami, res pa je, da je bil med bralci priljubljen tudi že prej, ko je bil “zgolj pisatelj” in še ne “pisec krimičev”. Pri Montalbanu je najboljše to, da je v vsej potencialni sicilijanski domiselnosti, kako kak zločin izvirno izpeljati, kot inšpektor popolnoma dolgočasen in nepretenciozen.
Za zločin se na Siciliji seveda začne šteti šele kak umorček in seveda mora biti zraven mafija, ampak to je nekaj tako vsakdanjega kot mlade hobotnice v vinu, ki jih Montalbanu pripravlja njegova gospodinja. Glede zločinov ne dela nobene drame in si predvsem prizadeva za neko pametno razmerje v redu življenjskih prijaznosti za tiste, ki so še živi. Res je, da avtor Camilleri dela zločine brez krvi, torej odreka se podrobnim opisom, ki bi obračali želodec in tudi če kdaj obstaja utemeljen sum, da je teklo precej krvi, to zna galantno izpeljati brez nepotrebnih realističnih opisov. Fino pri Montalbanu je, da vedno tako mimogrede poskrbi, da je svet v ravnotežju, in kaj je kdo naredil proti pravilom, ni vedno zadnje merilo njegovih akcij.
Za domače računalnike:
Uredniške govorice se vedo zabavati nad prihodom Tomaža Kukovice v uredništvo, citiramo: Tuki not je vse – umor, seks, Tito, Drnovšek, mamila … vse, kar bralec rab in hoče. Ne pa da se zajebavamo z nekimi Cankarji …
Prav. Dajte sem.
In se bere: mlajši ženski so pred leti v nepojasnjenih okoliščinah umrli starši. Prepričana, da ve, kdo je zakrivil njuno smrt, se ob naključnem srečanju z morilcem odloči za maščevanje. To stori tako, da se z njim spusti v precej intenzivno spolno razmerje, ki naj rezultira v odpoved srca staremu prascu ravno nekje med njenimi akrobacijami in njegovim vrhuncem. Tako. Njene duhovne globine so mirnejše in njeno dostojanstvo povrnjeno, meni Tomaž Kukovica v povedih povprečne dolžine 5,7 besede. Povedanemu res ni več kaj dodati, razen morda tega, da je gospod Kukovica bil ali je morda še, sekretar na Ministrstvu za kulturo.
Slovenski krimi sceni sicer nikoli ni šlo za nohte, zadnja leta pa naravnost prosperira. Avgust Demšar v knjižnicah dela bralne vrste s svojim inšpektorjem Vrenkom in njegovim rahlo trdoglavim pomočnikom Breznikom. Trenutno je v pričakovanju šesti del cikličnega romana, kar trije pa so bili nominirani za nagrado kresnik. Letos je izšel darkerski crime prvenec Roka Benčiča, romani Toneta Freliha z inšpektorjem Cenetom Dornikom pa se bodo menda zaključili s tretjim. Če pobrskamo malo nazaj, seveda ne gre pozabiti precej ubrisane Cimre avtorice Maje Novak, to je verjetno eden najbolje napisanih krimičev iz domačih logov.
Slovenskim romanom tega žanra botruje nek naiven realizem, za katerega ni jasno, zakaj mora tako nujno biti vedno zraven, jasno pa je, od kod se je vzel. Ti krimiči so pisani obrtniško in, prosim, to je lahko včasih kvaliteta. Podobno kot Montalbano so slovenski inšpektorji in njihovi avtorji na lovu za pravico, zadovoljni so, če jim uspe pokazati, da se krivica in zločin nikoli ne splačata. Ne delujejo v svetu, v katerem živijo, ampak v svetu, v katerem bi radi živeli.
Kar se pogreša pri izdelkih slovenskih krimi avtorjev, je avtorski zapis, ki bi presegel deskripcijo in posegel “v” samo dogajanje. Opisujejo, ne spustijo pa se v zgodbo. Kaj je s tem mišljeno, si preberite v Taščici norveškega avtorja Jo Nesba: po nazoru se z lahkoto primerja s plodovi slovenskega uma, izvedena pa je tudi v pisateljski, ne le deskriptivni akciji.
V zadnjem pomladnem rtf-ju je bilo obljubljeno nekaj o tem, kako pripraviti Ingrid Bergmann, da se dvema frajerjema smejoča pridruži na večerji in potem celo časti zapitek. Obljuba ostaja. Morda prihodnjič, če nas ne premami kaj sodobnejšega in malo manj blond.
Komentarji
komentiraj >>