Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
14. Festival slovenskega filma in Solaris (1581 bralcev)
Ponedeljek, 26. 9. 2011
Nina in Andrej



Prav lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, v kateri bomo uvodoma predstavili »14. Festival slovenskega filma«, ki se bo odvijal med 29.9. in 1.10. v Portorožu. V drugem delu oddaje pa je Andrej Tomažin za vas pripravil daljši prispevek o prepletanju literature in filma na »Solarisu« kot študiji primera.

V celoti!
Prav lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde, v kateri bomo uvodoma predstavili »14. Festival slovenskega filma«. Ta se bo med devetindvajsetim septembrom in prvim oktobrom odvijal v Portorožu. V drugem delu oddaje je Andrej Tomažin za vas pripravil daljši prispevek o prepletanju literature in filma na »Solarisu« kot študiji primera.

Že štirinajstič zapored si boste v »Avditoriju Portorož« lahko ogledali domačo bero letošnje filmske produkcije – tako tisto, ki izhaja iz bolj institucionalnih okvirov, kot tisto, ki bi ji lahko nadeli oznako grassroot. Na letošnji festival se je prijavilo ogromno ustvarjalk in ustvarjalcev oziroma 130 filmov, pri čemer pa si bo na festivalu mogoče ogledati 67 filmov: 17 celovečercev, 8 srednjemetražnih filmov, 17 kratkih in 25 študentskih filmov. Več o vsebinah posameznih filmov in o urniku pa na spletni strani festivala, torej na www.fsf.si.

Po besedah direktorice festivala Marije Marđonović se je letos na festival prijavilo enkrat več filmov kot lani, zato je imel selektor festivala, programski direktor Gorazd Trušnovec, med drugim tudi glavni in odgovorni urednik Ekrana – revije za film in televizijo, letos še posebno težko delo:















V nadaljevanju tiskovne konference je Jožko Rutar, direktor »Slovenskega filmskega centra« selektorju dejal, da bodo zaupane težave pri pripravi naslednje festivalske edicije skušali upoštevati in jih tako tudi odpraviti.

Kaj pa bolj pozitivne plati festivala kot specifične kulturno-družbene forme, ki v strnjenjem časovnem okviru, na zgoščenem kosu prostora posreduje sedeminšestdeset različnih označevalnih filmskih sistemov, pri čemer naj bila po selektorjevih beseda letos zelo dobra, če ne že najboljša bera predvajanih filmov:















Preden pa se s prispevkom o prihajajočem »Festivalu slovenskega filma« od vas poslovimo, naj še povemo, da je letošnji dobitnik nagrade »Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filma« Ljubo Struna. Nagrado, ki jo je leta 1995 ustanovilo »Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev (DSFU)«, je tako v soglasni odločitvi komisije v sestavi predsednice Maje Weiss, Filipa Robarja Dorina, Mihe Hočevarja, Dunje Klemenc in Denisa Valiča prejel danes 81-letni Ljubo Struna, ki je vse svoje življenje posvetil filmu. Njegovo delovanje je bilo v okviru domače filmske produkcije vsestransko, saj je nastopal v vlogah organizatorja, pomočnika direktorja, direktorja filma, fotografa, asistenta kamere, snemalca itd., podpisal pa se je pod 39 domačih celovečernih igranih filmov, 35 tujih celovečercev, pod 207 dokumentarcev in kratkih igranih filmov. Sodeloval je s številnimi režiserji, med drugim tudi z Wolfagangom Petersenom in Gilliom Pontercorvom.

Ostali nagrajenci »Festivala slovenskega filma« bodo znani prvega oktobra. Sicer pa bomo o »Festivalu slovenskega filma« še poročali v naslednji Temni zvezdi.

---

Zdaj pa prisluhnimo prispevku Andreja Tomažina.

Povezava med literaturo in filmom, med literarnim tekstom in scenarijem, da ne rečem med literarnim in filmskim kodom, je plodna, vsaj kar se tiče razpravljanj in študij, ki to povezavo raziskujejo in jo poskušajo teoretično bodisi utemeljiti bodisi pokazati na njene možnosti in rešitve.

Ob devetdesetletnici rojstva Stanislava Lema, pisca znanstvene fantastike in zvrsti onkraj, so v »Kinodvoru« organizirali pogovor o knjigi in dveh filmskih adaptacijah romana »Solaris«, ki ga je, ob gostih Niku Ježu in Tatjani Jamnik, vodil Denis Valič.

Na začetku pričujočega prispevka se bomo ustavili pri samem žanru znanstvene fantastike, nato zožili naš pogled in pogledali nekaj zanimivosti o Stanislavu Lemu in na koncu prišli do romana »Solaris«. Zatem pa se bomo posvetili še filmoma z istim naslovom »Solaris« režiserjev Andreja Tarkovskega in Stevena Soderbergha.





























Zdaj, ko smo, dragi poslušalci, dobili nekaj informacij o literarnem ustvarjanju Stanislava Lema, se obrnimo v smeri filmskih adaptacij romana »Solaris«, katerega prevod smo dobili ravno v tem letu.
Leta 1972 je Andrej Tarkovski posnel film »Solaris«, ki so ga mnogi kritiki – predvsem zahodnoevropski – kaj kmalu označili kot poizkus stvaritve protipola Kubrickovi »Odiseji 2001«, ki je bila posneta nekaj let prej. Po drugi strani pa se je z njim tudi ruska stran lahko kitila s svojo »sci-fi epopejo«. Takšna povezava se ob pogledu na oba filma hitro razblini, saj je različnost – tako v snemalni tehniki kot v vsebinskih poudarkih, da omenim samo dva vidika filmske govorice – izjemno velika.

Po drugi strani pa je takšna tudi povezava med Soderberghovo verzijo iz leta 2002 in verzijo Tarkovskega. Soderbergh v svojem filmu naslavlja predvsem gledalce, ki jih zanima ljubezenska zgodba, najsi bo ta postavljena na Zemljo ali v vesolje, in je tako svet v vesolju preprosta kopija tistega že videnega na samem planetu Zemlja.

Verzija Andreja Tarkovskega, skoraj dvakrat daljša, pa svoje poudarke postavi povsem drugam. Čeprav je označena z etiketo sci-fi [saj-faj], je v njem najti bore malo takšnega, kar bi tipičnega gledalca sci-fija, takega, ki se pripravi na podobe »Terminatorja«, »Aliena« in podobnih grozodejstev, priklenilo na sedeže kinodvorane.

Kris Kelvin, psiholog, ki se odpravi na vesoljsko postajo »Solaris«, na njej začne opazovati čudne pojave, na Zemlji – kar so pač lahko izvedeli preko radijskih zvez - označene kot halucinacije. Te svoj vrhunec dosežejo ob prihodu Gostje s podobo njegove preminule žene Hari. Gostja poseduje njeno vsakršno najmanjšo fizično podrobnost in psihični karakter, a je popolnoma brez spomina. Kontakt, ki so ga želeli znanstveniki s postaje s sondiranjem in skeniranjem površja vzpostaviti s planetom, je inteligentno bitje tega planeta vrnilo z lastno poizvedbo o opazovalcih. Začelo jim je brati misli.

O dogajanju na vesoljski postaji »Solaris« pa je več povedal Niko Jež:















Če se vrnemo na samo zgodbo in tri znanstvenike na vesoljski postaji »Solaris«, je morda najbolj poveden citat doktorja Snouta, enega izmed njih, ki pravi naslednje:

Mi sploh ne želimo osvojiti vesolja. Želimo brezmejno razširiti Zemljo. Ne želimo drugih svetov; želimo zrcalo. Vidimo stik, a ga ne bomo zmogli vzpostaviti. Smo v smešni poziciji človeka, ki stremi k cilju, katerega se boji in si ga ne želi. Človek potrebuje človeka!

Problematičnost misli vseh treh, tako Kelvina, ki gleda na dogodke z religioznega stališča, kot Sartoriusa in Snouta, ki svoj ustroj podrejata znanstveni ali filozofski paradigmi, je v njihovi očitni antropocentričnosti. Zaradi nje je vsakršen stik z nedoumljivo zunanjo inteligenco otežen, če ne že nemogoč.

O mejah lastnega spoznanja in kritiki obeh adaptacij romana s strani avtorja samega pa je več povedala Tatjana Jamnik, prevajalka romana »Solaris«:
















S tem pa zaključujemo predstavitev »Solarisa«, tako romana kot filmov.

Današnjo oddajo sva pripravila Nina Cvar in Andrej Tomažin, za tehnično realizacijo je poskrbela Sanja. Hvala, da ste bili z nami, se vnovič slišimo čez 14 dni.


Komentarji
komentiraj >>