Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ženske niso piške. (2761 bralcev)
Sobota, 24. 9. 2011
IdaH



Drage feministke in feministi! V septembrski ediciji oddaje Sektor Ž bomo podčrtale izpuščena imena resnih strokovnjakinj, ki jih na akademskih okroglih miz, javnih posvetih in govorih govorci pogosto predelajo v nekakšno prikupno Matejo, Polono, Semiro, Janjo in tako naprej. Na hitro se bomo zapičile v šovinistični govor Romana Vodeba in nazadnje pregledale nekaj akcij in dogodkov iz feminističnih logov.

Drage feministke in feministi, pozdravljeni v septembrski ediciji oddaje Sektor Ž. Včeraj mi je v ušesa skočila ponovna in že tolikokratna udomačitev in redukcija ženske ekspertize na njen na videz ljubkovalni, a dejansko poniževalni nivo. Naj razložim. Ob odprtju 29. grafični bienale, po otvoritvenem govoru direktorice mednarodnega grafičnega likovnega centra Nevenke Šivavec, po edinem govoru, ki je bil izpeljan profesionalno in vsebinsko dosledno, so sledili trije pamfletistični zvarki. Med njimi tudi govor dragega župana Zorana, ki je svoje sogovorce nagovoril dr. ta in ta, minister Žekš, in draga direktorica Nevenka. Štorija nam je znana iz akademskih okroglih miz, javnih posvetov, na katerih govorci predelajo resno strokovnjakinjo v nekakšno prikupno Matejo, Polono, Semiro, Janjo in tako naprej.

Pri ženskih imenih se mi je zataknilo tudi ob razstavi Risba v stripu na Slovenskem v Mestni galeriji, ki vključuje izbor skoraj vseh stripovskih avtorjev, natančneje 84 avtoric in avtorjev. Po seznamu imen nisem iskala ženskih kvot, ker poznam situacijo pri glavnem producentu stripovske umetnosti Stripburgerju, ki se že od samega začetka trudi enakovredno prepoznavati specifične kreativne eksperimente ženskih avtoric.

Leta 2007 so na primer na pobudo Mesta žensk pri Stripburgerju izdali tematski blok, namenjen mednarodnim stripovskim ustvarjalkam, redno pa izdajajo tudi samostojne in skupinske publikacije ženskih avtoric.

Tedaj me v galeriji ni zmotilo nič konkretnega na razstavi, temveč pripomba ženske turistke, ki pa je sicer na moje veselje iskala te kvote. Najbrž jih je iskala tudi zato, ker je zelo dobro znano, da so bile v zgodovini stripovskega medija avtorice dejansko postavljene na stranski tir, bolje rečeno v zakulisje stripovske industrije, kjer so lahko barvale in dopolnjevale stripe moških kolegov. Rekla je: „Aber es gibt kein frauen auf der liste.“ Morala sem se ji pridušati v moji polomljeni nemščini, „doch es gibt viel frauen“. No, morda ne ravno mnogo, ampak želela sem reči, vedno več. Sreča je tako nanesla, da je rekla. Ja, Saša je na primer moški. Pri čemer sem jo morala popraviti, da je Saša v Slovenščini žensko ime. Govorim o Saši Kerkoš, da ne bo pomote.

V analizi zgodovine stripovskega medija A Century of Women Cartoonists stripovska ustvarjalka, teoretičarka in avtorica knjige Trina Robbins ugotavlja, da so avtorji mainstream stripov še vedno v glavnem moški, več ženskih ustvarjalk pa deluje na področju alternativnega avtorskega stripa kot ugotavlja v svojem tekstu o ženskah v stripu tudi Špela Štandeker. Spet se pojavi področje, kjer ženske imajo možnost enakovrednega publiciranja, a le v primeru, kadar je to delo manj plačano, in ne ekvivalentno slavnim in bogatim.

Emancipacija stripovskih avtoric je bila še posebej naporna, ker jih ni omejevala le splošno razširjena diskriminacijo žensk pri vključevanju v javno življenje, temveč tudi razumevanje stripa kot grafično vizualne pripovedi, ki naj bi inherentno vsebovala moški način pripovedovanja in humor – karkoli naj bi že to tedaj pomenilo. Strip je podoben kot izključevanje žensk iz akademskega kiparstva, kjer so ženske dobile možnost enake participacije šele v zadnjih dvajsetih letih, ko je končno padel fiziološki izgovor, da mora biti kipar tudi silak. Podobno se zgodi pri podajanju pripovedi v stripu. V popularnem stripu je dolgo veljal določen tip herojstva, v katerem je bila ženska upodobljena zgolj kot krhko fatalno bitje. Ali pa tip humornih dovtipov, kjer so žensko bile prav tako popolnoma objektivizirane. Drugačen način pripovedi in upodabljanja ženskih likov, so prve uvedle v underground založništvu avtorice v času drugega vala feminizma in razmerje med temi meta narativi se od tedaj počasi izboljšuje. Pri čemer igrata odločilno vlogo ravno spodbujanje in objavljanje avtorskega stripa.

Konec avgusta je bil v Delu objavljen intervju s tako imenovanim novim Rugljem Romanom Vodebom, ki na podlagi simplistične bipolarne interpretacije Freudove teorije opleta z močno terminologijo, ki jo mestoma začini s pogovornim humorjem, v katerem so ženske babe, možače, moškinje, kure in tako dalje.

Seveda nobena od teh njegovih opazk ne leti na tiste osebe, ki jih intervjuvanec opiše kot zdrave in normalne. Načeloma ne maram opletati z opazkami glede fašistoidnih in nacističnih vzgibov posameznikov, a v primeru Vodeba je želja po zdravosti, naravnosti in normalnosti postavljena daleč preko hotenja povprečnega katoličana in vsebuje nacistične tendence, ki so lepo, civilizirano in konformistično zapakirane v diskurz tolerantnosti do trans-identitet, ki jih postavlja strogo izven normativnih okvirov.

Preproščino njegovega izrekanja, ki jo pravzaprav ni možno obravnavati v resnem teoretskem okolju, se kaže v enostavnih razlagah kot je na primer, da citiram: „obstajata dve vrsti heteroseksualnih žensk: feminilne in klasično telesno narcistične ter po moških zgledujoče se ženske.“ Konec citata. To trditev poskuša avtor zapakirati v freudovski diskurz, a to mu ne uspe, ker je za izhodišče vzel preveč banalno redukcijo, ki ni sposobna misliti kompleksneje kot črno in belo. Očitno ni sposoben misliti logično in matematično ali si zamisliti tretjo opcijo, pa tudi četrto, peto, šesto in tako do štirih milijard. Vodeb je populist, ki si bo z gostilniškim diskurzom najverjetneje prislužil mnogo medijske pozornosti, zato njegovo izrekanje verjetno in na žalost ne bo povsem brez posledic.

V zadnjem mesecu so Danijela Dugandžić Živanović, Dunja Kukovec, Katja Kobolt in Jelena Petrović objavile apel za sodelovanje pri tako imenovanem The Bring In Take Out - Living Archive, ki vabi javnost, da sodeluje pri izmenjavi znanja, izkušenj, idej in prepričanj v zvezi z zgodovino in prisotnostjo feminističnih umetniških praks v post jugoslovanskem prostoru.

Po besedah Dunje Kukovec je njihov namen, da bi zasnovale bolj horizontalen zgodovinski diskurz, ki je tudi na področju feministične umetnosti strukturiran strogo hierarhično na institucionalno priznane umetnice, ki dobivajo prostor za samostojne razstave v velikih muzejih, do tistih popolnoma spregledanih avtoric, ki pa si po kvaliteti dela zaslužijo večjo pozornost.

Namen projekta je, da bi omogočile drugačno branje zgodovine, ki omogoča neposredni in živi arhiv in ne mrtvih muzealnih kosov. Zainteresirana publika lahko izpolni spletni vprašalnih, ki vsebuje zelo splošna, a intrigantna vprašanja kot so na primer: kaj je zate feminizem, kako se feminizem danes pojavlja v umetniški produkciji, teoriji in pri kuriranju, ali vidiš razliko med feministično umetniško prakso in umetniško prakso, ki se ukvarja s spolom in tako naprej. Projekt podpirajo MINA, Ljubljana; Center za ženske studie, Zagreb in Rdeče zore, Ljubljana.

Draga poslušalka, poslušalec. Nazadnje naj vaju povabim na predstavitev zbornika Rdečke razsajajo! in na zabavo v podporo Rdečim zoram, ki bo potekala danes od 20. ure v Klubu Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q) in Klubu Monokel (ŠKUC-LL) na Metelkovi. Zbornik intervjujev je uredila Tea Hvala, ki bo vodila tudi pogovor ob predstavitvi publikacije. Pri predstavitvi bodo sodelovale tudi Nataša Serec, Lidija Radojević, Vesna Vravnik in Danaja Grešak. Zbornik ob deseti obletnici delovanja Rdečih zor obravnava svoj prispevek k vidnosti feministične in kvirovske javnosti v Sloveniji.

Ob koncu dogodka bosta na ogled še dve novejši publikaciji, ki sta namenjene postjugoslovanskim feminizmom: zbornik Feminizam: politika jednakosti za sve iz leta 2011 in prva številka spletne revije Uzbuna. Bliža se tudi festivalsko obdobje Mesta žensk, ki bo letos potekal od 5. do 15. oktober. Toplo vabljene! Toliko za danes iz feminističnih logov. Ida H.

Oddaja v celoti:



Komentarji
komentiraj >>

Re: Ženske niso piške.
roman vodeb [21/12/2011]

Ste se me spet sposodile. Samo še bolj si boste zadrgnile zanko okrog vratu.
odgovori >>

    Re: Ženske niso piške.
    LukaZ [21/12/2011]
    uff gospod Roman tale vaš odgovor pove vse o vas ... pa da ne bo pomote sem vašega spola, čeprav ne dvomim, da sem si pri vas že prislužil 'strokovno' definicijo in se ujel v vašo zanko ...
    odgovori >>

    Re: Ženske niso piške.
    slovničarski domobran [21/12/2011]
    roman vodeb! "ste se me?" kakšna uporaba slovenščine je za bogpomagaj to?
    odgovori >>