Četrtek, 29. 9. 2011
Peter Recer
Duet Moon Duo na drugi plošči v svoj zamazan in lebdeč zvok sprejmeta malenkost več sončnih žarkov. V repetitivno in gomazečo glasbeno sliko se za ščepec vtihotapi pop všečnost. Zaradi slednjega Mazes deluje kot plošča z nekoliko lažjim zvokom, a s tem le širi svojo podobo. Pod površjem namreč obstaja nevaren psihedeličen vrtinec.
* Mazes je druga plošča kalifornijskega dueta, ki ga tvorita kitarist Erik „Ripley“ Johnson, poznamo ga kot člana zasedbe Wooden Shjips, in Sanae Yamada na klaviaturah. Glede na to, da polovico zasedbe sestavlja pomemben član zasedbe Wooden Shjips, je logično sklepati, da se tudi Moon Duo potikata po psihedeličnih krajinah. Prepletajoč zvok, ki v ritmu utripa in tako ustvarja kotalečo se glasbeno gmoto, obenem pa deluje izredno umazano, je zaznamoval originalno skupino Wooden Shjips. Podoben pristop ponuja tudi duet Moon Duo, kljub temu da ritem mašina ponuja bolj čvrsto določeno glasbeno podlago. Še posebej njun prvenec Escape se je bistveno naslanjal na matično zasedbo Erika „Ripleya“ Johnsona v svojih dolgih pesmih, kjer so kitare prepojene s fuzz efektom in ponavljajočim se dronerskim ritmom.
Le dobro leto po izdanem prvencu se Moon Duo ponovno vračata s studijsko ploščo, ki pa nosi več lastnega karakterja in se očitneje distancira od naveze z Wooden Shjips. Še vedno obstajata lo-fi zvok in značilna kalifornijska psihedelija, a imata bistveno svetlejši in lahkotnejši predznak. Če smo se pri plošči Escape utapljali v globokem ponavljanju, nas Mazes s svojo igrivostjo pušča budne in tudi razigrane. Za primer vzemimo recimo naslovno pesem Mazes, kjer klaviature igrajo prijetno pop melodijo, prav tako pri pesmi When You Cut, kjer se razigranost stopnjuje s ploskanjem z dlanmi. Ob tem je pa treba pripomniti, da ni igrivost edini značaj plošče Moon Duo. Še vedno slišimo repetitiven ritem, ki hipnotizira poslušalca, in dolge, z žarenjem nasičene kitarske solaže, kot na primer pri pesmi Fallout, pri prej omenjeni When You Cut ali pa pri zaključni pesmi Goners. Obenem pa slišimo tudi gomazeče kitare, poznane s prvenca Escape, kot na primer pri začetni pesmi Seer in tudi že omenjeni pesmi Goners.
Kljub bogatem zvoku, ki ga goji dvojec, pa Moon Duo zaznamuje tudi preprosta in enolična ritmika. A monotonost pri ritmiki ne zaustavlja kreativnega naleta. Namesto tega osredotočena ritmika ponuja neko okostje pesmi, obenem pa spominja na kultni duet Suicide, tako kot na primer pri pesmi Run Around. Kalifornijski dvojec na plošči Mazes dosega paleto zvokov, ki so si raznoliki, a obenem prepletajoče zlepljeni v celoto. Pop vzorci se dopolnjujejo s kompleksnejšim utripom kitarskega ponavljajočega valovanja. Tako plošča Mazes združuje glasbene sloge, ki so si v svojem bistvu nasprotni, kljub temu pa Moon Duo z lahkoto prepletata lahkotnejši in težji zvok, ob tem pa ne izgubljata rdeče niti. Ob tem pa je treba dodati, da s tem nadgrajujeta svoj izraz in lahko bi se reklo, da duet s svojo drugo ploščo postaja samozavestnejši in zvočno bistveno bolj osredotočen. Po studijskem prvencu ponujata ploščo, ki se ločuje od smeri, poznane skozi zasedbo Wooden Shjips.
Na prvencu Escape pesmi niso imele dokončno grajene podobe. V sebi so puščale veliko prostora za njihovo nadgrajevanje in to je bilo tudi središče studijskega prvenca. Počasno nadgrajevanje in plastenje zvoka je poslušalca peljalo v neznano. Na plošči Mazes pa Moon Duo uporabita bolj osredotočen pristop. Pesmi so bistveno bolj dograjene in puščajo manj prostora podajanju v neznano. Pop vzorci strukturo pesmi še bolj poudarjajo, dajejo jim bolj prepoznaven obraz, obenem pa se ohranjata lebdenje zvoka in raziskovanje zvočnih krajin skozi razžarjene kitarske zvoke.
pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>