Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Plaža (1223 bralcev)
Torek, 27. 9. 2011
Andreja



... peščena, skalnata, rečna, mestna, umazana, s stopinjami v pesku. V kratkih zgodbah. Nekatere so odlične.

Petindvajset kratkih zgodb večinoma zelo poznanih avtorjev druži precej banalen, a neverjetno učinkovit koncept sorodnega kraja dogajanja – plaža. Ne ista plaža, seveda, temveč ideja združevanja oziroma razmejevanja kopnega od vode. Ta je lahko tudi sladka in rečna, čeprav je po večini morska in topla in valovi na drobni pesek.

Penguinov zajeten špeh je drugo uredniško delo Roberta Drewa, avstralskega pisca romanov in kratkih zgodb, ki pa je v resnici najbolj poznan po avtobiografsko zasnovani knjigi The Shark Net – nič evropskih subvencij zate, dragi mož! Plažnim zgodbam iz leta 1993 je štiri leta kasneje sledil še njegov izbor mestnih zgodb, tem pa dva dela avstralskih.

Rangira kot rečeno najvišje: eminentni pisci zelo različnih ozadij in literarnih praks so tako rekoč zmešani v enem loncu. Neke radikalne notranje strukture v razporeditvi zgodb ni videti, in posledično je vse skupaj precej radikalna bralska izkušnja. Stilistično si mojstri namreč sledijo s takšnim tempom in toliko nekontrolirano, da nastane cel literarni rokenrol.

Zgodbam to nikakor ne škodi, pripovedi in stili se drgnejo eden ob drugega, prevprašujejo pripovedne prakse na najbolj nedolžno subtilen način in obenem brutalno razgalijo vsako najmanjšo napako ali spodrsljaj. Ne da je teh veliko. Brani v drugačnih kontekstih bi morda niti ne bili opaženi. Ob drugem branju se je izkazalo za plodno skakanje med avtorji in sestavljanje v drugačno stilno zaporedje od zvezanega. Ne da ravno nastane druga knjiga, postavi pa zgodbe v drugačno luč. Poleg tega jih je večina vredna ponovne pozornosti.

Alain Robbe-Grillet piše zgodbo o treh otrocih, ki hodijo po peščeni plaži in puščajo stopinje. Držijo se za roke, nekaj ptičev je, pena na vodi in skalna stena v bližini. In potem se v daljavi oglasi zvon.

Odlična je zgodba Gabriela Garcie Marqueza o najlepšem utopljencu na svetu. Najstarejša ženska v vasi, Uršula torej, ki je utopljenca gledala z manj strasti kot sovaščanke in z več sočutja, je ugotovila: Po obrazu sodeč mu je ime Esteban. Imenu in očarljivemu licu primerno so ga tudi pokopali, z najrazkošnejšim in najlepše okrašenim sprevodom. Glas o lepem Estebanu se je razširil daleč naokoli na sosednje vasi in ljudje so trumoma prihajali, da bi videli na svoje oči, da bi uzrli lepega Estebana.

Paul Bowles piše zgodbo o Cold pointu, kraju, kamor se preselita oče in sin in zgradita poseben odnos. Rt s hišo in plažo je odličen setting za njuno prijateljstvo in posebno povezanost, ki pa sčasoma dobi nekaj grenkobe, ko oče z zavistjo opazuje, da je najstniški sin začel pohajkovati okoli brez njega. Naj ga bolje pazi, mu grozijo ljudje v bližnjem mestu, ker nadleguje fante.

Najbolj lirična od vseh pripovedi je v zgodbi Iana McEwana z naslovom Zadnji poletni dan. »London je grozljiva skrivnost, ki jo poskušam reki prikriti. Ne ve še zanj, ko se vije mimo naše hiše,« pravi deček, ki poletne dni preživlja ob rokodelskih opravilih na svojem veslaškem čolnu.

Michael Tournier, John Updike, David Malouf, Nadine Gordimer, Italo Calvino, Graham Swift, Tim Winton, Helen Garner in urednik sam, Robert Drewe so še imena med objavljenimi avtorji.
Pišejo o človeku, ki nikoli ni ujel nobene ribe, o fantu, ki je iskal školjke in se je nanj obesila jokajoča ženska, pa ni vedel povsem dobro, kaj naj bi s tem, ne manjka pa seveda obvezni delež zafuranih družinskih in partnerskih odnosov.

Knjiga je v resnici prima branje. Ugotavlja pa se vedno bolj, da jo je nemogoče pošteno recenzirati. Naj gre v slast.


Komentarji
komentiraj >>