Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 177: Ivan Ladislav Galeta / Noemi Veberič Levovnik (1915 bralcev)
Sreda, 28. 9. 2011
mcolner



V prihajajočem nadaljevanju oddaje Art-Area, ki se bo zgodilo v sredo on standardni 20. uri, se bomo posvetili reflektiranju dveh razstav v domačem prostoru in bližnji okolici. Prisluhnite torej:
- intervjuju z Ivanom Ladislavom Galeto, ki se v zagrebškem Muzeju suvremene umjetnosti predstavlja z veliko retrospektivno razstavo 'Krajolik nulte točke' (pogovarja se Miha)
- refleksija razstave mlade domače avtorice Noemi Veberič Levovnik v Bežigrajski galeriji (komentira Andrej)

Več v nadaljevan
V 177. nadaljevanju Art-Aree, oddaje o sodobnih vizualnih in sorodnih umetnostih, se bomo tokrat posvetili dvema razstavama. V zagrebškem Muzeju suvremene umjetnosti se je nedavno odprla velika pregledna razstava Ivana Ladislava Galete, enega ključnih jugoslovanskih in hrvaških avtorjev v polju specifičnih oblik medijske umetnosti. Projekt z naslovom 'Krajolik nulte točke' predstavlja več kot 40-letno ustvarjalno pot tega umetnika in jo nadgrajuje z novejšimi, za razstavo posebej pripravljenimi ali predelanimi deli. Skozi pogovor je avtor razmišljal o lastnem ustvarjanju ter dilemah in izzivih, ki se odslikavajo skozi njegov obširni opus.

V nadaljevanju bo na vrsti poetična refleksija razstave mlade domače umetnice Noemi Veberič Levovnik, ki se v Bežigrajski galeriji 2 predstavlja s projektom 'Moje sobe brezčasja'. Njena prostorska postavitev v duhu psiho-analitskih pristopov raziskuje stvarno in imaginarno na način introspekcije lastne preteklosti in sedanjosti.




V petek se je v prostornem razstavišču Muzeja suvremene umjetnosti v Zagrebu odprla retrospektivna razstava enega ključnih protagonistov tako imenovane medijske umetnosti na prostoru nekdanje Jugoslavije in današnji Hrvaški. Ivan Ladislav Galeta je svoj debitantski kratki film 'Metanoia', posnet na 8-milimetrskem traku, objavil pri svojih 21. letih, leta 1968. Njegova nadaljnja avtorska raziskovanja gibljive slike, bodisi filma bodisi videa, so se odvijala na podlagi dolgotrajnih miselnih procesov, ki so kot takšni postali umetniška dela. A gibljiva slika je zgolj eden od izraznih načinov avtorja, ki se v svojem umetniškem izrazu poslužuje najrazličnejših medijev, miselnih pristopov in materialov.

Razstava 'Krajolik nulte točke' s podnaslovom 'Eksperimenti i istraživanja' tako namiguje na bistvo Galetinega ustvarjanja: iskanja točke nič, preizpraševanja medprostorov med stvarnostjo in iluzijo, umetnostjo in neumetnostjo. Življenjski nazori avtorja tako postanejo nerazdružljivi elementi umetniških del, ki jih je s stališča umetnostnega zgodovinopisja izjemno težko sistematizirati v obstoječe žanrske predalčke. Postavitev ponuja tako pregledno predstavitev produkcije preteklih 40. let kot tudi za razstavo posebej pripravljena dela. Začetek razstave tako zaznamuje interaktivno nihalo, ki po intervenciji obiskovalcev ustvarja simetrične podobe v kopici fino mletega pepela. Vsak poteg in nagib ustvari sled, ki nikdar ni identična prejšnjim. Ta geometrijska struktura, nekakšen intuitivni hologram, ustvarjen s preprostim upoštevanjem fizikalnih zakonov, se izkazuje kot srž umetnikove poetike, saj se v različnih miselnih inkarnacijah pojavlja v različnih kontekstih in obdobjih.

Ivan Ladislav Galeta razstave ne dojema kot zaključene celote, ampak kot odprto platformo brez dokončne oblike. Prvi dan razstave je bil v muzeju cel dan na voljo zvedavim obiskovalcem, kjer nam je svoja razmišljanja ponazarjal neposredno, tako verbalno kot grafično. Prihaja torej posnetek obširnega pogovora z Ivanom Ladislavom Galeto: (Miha Colner)




















Včasih je likovna kritika primorana iskati posebne strategije. Kaj reči o umetniku, ki »že videno« proizvaja v toliki meri in takšno mero samozavesnosti, da tudi sama kritika ne ve kako bi se lotila problema. V današnji odaji sem se odločil za razstavo ‘Moje sobe brezčasja’, umetnice Noemi Veberič Levovnik, ki se je danes zaključila v Bežigrajski galeriji 2. Parodija se je zdela edina smiselna strategija. Na »umetnost« z »umetnostjo«. Klin se s klinom zbija.


Skrita med nebotičniki groznimi,
ena majhna sob’ca fantazmagoričnega otroštva.
Nostalgični videz lutk,
zasužnjen v suhoparnosti odraslega sveta.

Za nekatere se likovni pouk konča v osnovni šoli,
za druge je to šele začetek dolge poti.
Ki se nenehno ponavlja v nedogled neodraslega.
In nedoraslega … V tebi!

Pohištvo v vlogi personifikacije ljudstva.
Videi tu in tam … samo iskati je treba.
Ne se ustrašit.
Tvoja soba, moja soba.
Naša soba.

Najdi tisto najbolj otročje v sebi
in podaj se gledalec na mojo pot,
bodi moj zvesti sopotnik, v dobrem in slabem.
Ni na svetu psihološke nevihte,
ki je ne bi, meni ob strani,
prejadral v lagodju lahorja.

Umetnik ima Muze, gledalec umetnika.
Muze lebdijo nad realnostjo podob,
s tem se v umetnini sklene začarani krog
globoke estetske izkušnje.
Muze tako živijo srečne.

Glejte videe, igrajte se z igračami,
vstopite v luknje in temne prostore,
kino je samo odraz življenjske scene.
Kino je življenje, življenje je kino.
Podajmo se v tavtološko past občutkov!

Platforma za reprodukcijo otroških travm,
a tudi srečnih momentov nedolžne naivnosti.
Diši po psihoanalizi.
Na uspešen tretman, prosim lepo!

Samoozdravitev preko muzejskih podob.
Kdo še ne verjame, da podobe zdravijo psiho?
Zaklenjeni v sublimnost avre,
jadramo proti čutnem horizontu.

Skromna umetnikova propaganda,
skrita med objekti vsakdanjega poželjenja.
Samo! Ali ni propaganda tudi del umetnikovega -
čutenja?

Kako okrutno zveni ta poganska beseda - propaganda!
Kot da bi umetnina sama bila varna pred njenimi kremplji.
Umetnik je čutni subjekt, ki čuti, da bi čutil.
Zato nam v procesu čutenja
vedno razgali svojo notranjost.

Plebejci! Pustite umetniku, da realizira svoje vzvišeno
poslanstvo. Pustite ga, da se ukvarja s svojim otroštvom.
Ali niso ravno takrat, v otroštvu,
umetnika obiskale Muze?
Njegov peskovnik je peskovnik Muz!

Brezčasnost institucij lepega je v tem,
da povzročajo občutek, ki ga odneseš s seboj.
Ultimativno umetnikovo strast
pa nosiš vedno in vedno v svojem srcu.

Razstava je razstavljanje, mar ne?
Zakaj moramo vedno pozabljati na celoto,
ki nam kriči iz hegemonije detajlov.
Sublimnost ni tako nedorečeno stanje, kot si to
nehvaležneži predstavljajo.

Sublimnost je umetnikova himna. Posebnost njegovih
čutenj je obenem kavcija za nedorečenost.
Mogoče ste vi, nehvaležneži,
ki v sublimnem ne vidite Lepo,
nič drugega kot zagrenjen odraz čistosti.

Boj z otroštvom je boj za identiteto,
zato nikoli ne podcenjujte nedolžnosti.
V svetu korumpirane in lahkotne refleksije
še en otroški pogled pomeni novo čutno oazo.
Pridi v mojo luko, nesrečnež, ki si preletel svoje
otroštvo, brez da bi se naučil čutiti!
(Andrej Pezelj)



Toliko za danes v oddaji Art-Area. Naslednja edicija se bo zgodila v sredo, 12. oktobra, ob isti uri na isti frekvenci Radia Študent. Tokratno oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Andrej Pezelj.


Komentarji
komentiraj >>