Začelo se je novo, končalo se je še eno. Pijavke, kot jih omenjajo v tekočih medijskih objavah, se vračajo in prihajajo na fakultete, kjer bodo po vsej verjetnosti pridobile neomejene količine neuporabnih znanj, ki jim ne bodo pomagala pri ustvarjanju karier. Novih pijavk je dobrih 14.000, skupaj s starimi pa njihovo število presega 100.000. Ob tem bosta država in gospodarstvo klicala k manjši porabi, študentje pa bodo obtoženi brezvestnega zažiranja v javna sredstva. Jedo namreč na bone, torej grizejo državni denar, na žurih, ki bi jih naj izdatno financiral ŠOU, samo pijejo, ko pa se organizirajo protesti, mečejo granitne kocke.

Ob tem se v bolj aktivističnih krogih pojavljajo nenehni očitki o preveliki apatičnosti ter apolitičnosti širše študentske populacije, ki se večino časa ukvarja predvsem s tem, da preživi. Torej dela preko okrnjene ponudbe študentskih servisov za fičnike, s katerimi je potem preplačano podnajemniško stanovanje. Če študira, študira po liniji najmanjšega odpora, zgolj zato, da bo dobil papir, zapackan z bolonjsko omako, ki otežuje in odlaga vstop na trg dela. Ker živimo v državi, kjer je delo vrednota, življenje pa v tretjem planu ekonomskih odnosov. Ker verjamemo, da bo trg rešil vse težave in zagate. Ker ne počnemo drugega, kot da se čohljamo po osramju in čakamo, da bomo dobili kakšen fičnik od države, za katero delajo davkoplačevalci. Slednji se počutijo edine, ki karkoli prispevajo v skupno in skupnost ter so zaradi tega brezmejno izkoriščani. Ker vedo, da študentje ne študirajo in so splošno nesposobni, definitivno pa bolj kot oni sami.

V tistih časih namreč ni študiralo toliko ljudi in se zažiralo v socialno tkivo države. V tistih časih si pri 16 lahko odšel v tovarno in tam ostal nadaljnjih 40 let. Vsak dan, 8 ur. Danes jim je nerazumno, da bi bila komurkoli omogočena eksistenca samo zato, ker je. Nerazumno jim je, da vsem ne odgovarja preždeti na istem delovnem mestu, pa če imajo kaj delati ali ne. Nerazumno jim je delo misliti izven delovnih mest. Nerazumno jim je študiranje misliti izven fakultet.

Mislijo pa državniki, ti se gredo inovativne sheme štipendiranja na doktorskem študiju. Rok trajanja je 3 leta, financirajo pa se predvsem preko evropskih sredstev. Zamujal je najprej razpis, nato pa še izplačila. Študentje so se tako morali odpovedati prejšnjim štipendijam, zmanjševali so se jim prihranki, leto so morali prebrcati z okrnjenimi sredstvi, štipendije in sredstva za pokrivanje šolnin pa so dobili - tisti »srečni« - konec avgusta, tisti manj srečni šele septembra. Čas, ki jim je bil namenjen za prijavo, je bil 14 dni. Čas, da je država pripravila izplačila, je bil 8 mesecev. Da, lahko jim rečemo nedonošene štipendije in da, lahko ji rečemo nedonošena država. Seveda se ob tem in ob družbi znanja, o kateri tako radi govorimo, pojavi vprašanje, kaj bo potem, ko bodo presahnila evropska sredstva?

Poleg materialno-štipendijskih problemov še vedno ostaja nerešeno prostorsko vprašanje akademij. Bodoči glasbeniki, igralci, slikarji, oblikovalci, kiparji, vizualni umetniki in drugi se še vedno tlačijo v premajhnih in neuglednih prostorih. Tako Mestna občina Ljubljana kot Univerza jim pri njihovih problemih nista ravno v pomoč. Vse se ve. Ve se že dolgo, vendar interesa za tovrstne zadeve ni. Gradijo se raje projekti, kot so Situla, Bežigrajska vrata ter nove megalomanije, ki naj bi služile zgolj in samo privatnim interesom. In Ljubljana, kot najlepše mesto, še vedno nosi madež akademij, ki postaja vedno bolj zasušen in ga je vedno težje sprati.

Ob vsem tem se nam še izrisuje slika predčasnih volitev in brez-opcijska izbira. Vsi, to se je do sedaj že potrdilo, sledijo privatnim in lastnim interesom, redki sledijo interesom delavca, študenta, pometača, brezposelnega. Še vedno se kažejo ne popolnoma ustavljene tendence po nadaljnjih privatizacijah (ali pa vsaj krčenju javnih sredstev) tudi visokega šolstva in vsega, kar prinaša s sabo. In kje smo tu mi?

Lahko cinično pišemo, razmišljamo in ostajamo na vzvišeni poziciji vsevednosti. Lahko pa se spustimo na ulice in skupaj ugotovimo, da nas vse pestijo podobni problemi, da pri tem nismo osamljeni ter da lahko skupaj dosežemo več. Če nam hočejo prodati, da smo sami krivi za svojo mizerijo, jim povejmo, da znamo sami poskrbeti za svoje usode. Če nam pravijo, da ni denarja za javno šolstvo, javno zdravstvo in socialne storitve, jih vprašajmo, zakaj je denar za banke in ostale privatne projekte.

Verjetno je čas, da vsak pri sebi ugotovi, zakaj ga stvari motijo. Verjetno je tudi čas, da moteče stvari ne ostanejo v šank-debatah ali za štirimi stenami. Verjetno je čas, da skupaj povemo, kaj nas moti in kaj hočemo. Danes, dovolimo si to predpostavko, pa je definitivno čas, ko nas moti veliko stvari in prav je, da to povemo skupaj in ravno za to, za to ni več dosti časa.

Ob začetkih in koncih je ždel Franci Iskra.