Ponedeljek, 10. 10. 2011
Zora, Nina in Andrej
V prvi oktobrski Temni zvezdi:
- 14. Festival slovenskega filma (Zora Žbontar),
- 2. Fužinski filmski festival (Andrej Tomažin),
- Ropar in novičke (Nina Cvar)
Napoved in filozofija 2. Fužinskega filmskega festivala pod vodstvom Diega Menendesa:
"Ker je jasno in razvidno, kako filmski festivali takšne ali drugačne tematike funkcionirajo znotraj umetniških krogov take ali drugačne tematike smo se odločili, da naj bi ta filmski festival bil namenjen VSEM. Predvsem tistim, ki smo/so pahnjeni na socialni rob preživetja. Festival naj bi govoril tudi o ljudeh, ki so prestali zelo težke življenjske izkušnje v svoji smeri, ampak so še vedno tu, borijo se ne tak ali drugačen način."
---
Lepo pozdravljeni v novi ediciji Temne zvezde. V uvodnem delu boste lahko prisluhnili prispevku Zore Žbontar, ki je za vas pripravila podrobno poročilo in komentar o nedavno končanem »14. Festivalu slovenskega filma«. V nadaljevanju se je Andrej Tomažin razpisal o petkovem »2. Festivalu fužinskega filma«, v zadnjem delu današnje oddaje pa bo sledila recenzija filma »Ropar« Benjamina Heisenberga, tej pa kratek pregled filmskih novičk.
Prisluhnimo zdaj prispevku Zore Žbontar.
---
Temna, hladna kinodvorana portoroškega avditorija je od 29. septembra do 1. oktobra zamenjala sončno zunanjost in posrkala gledalce v svojo resničnost. Številčnost filmske produkcije, ki smo si jo lahko ogledali, priča, da slovenski film išče vse možne načine za svojo realizacijo. Če bi lahko rekli, da v tehničnem smislu slovenskim filmom ne moremo več veliko očitati, imamo včasih občutek, da se zalomi nekje pri vsebini.
Vsako leto z veseljem pozdravljamo kratke filme, ki so bogato zastopani na »Festivalu slovenskega filma«. Zlasti študentski so zanimivi, ker prikažejo izvirnost znotraj študijske forme dokumentarnega oz. igranega kratkega filma, ki ga morajo študentje posneti v drugem in tretjem letniku študija režije na »AGRFT«. Dokumentarci si za svoj predmet obdelave pogosto zadajo nenavadne teme in postavijo pod drobnogled zanimive osebnosti. Njihova svežina je premostila spore starih režiserskih mačkov, ki so tleli v ozračju.
Nagrajeni študentski kratki film v režiji Dominika Menceja na izčiščen način obrne pogled na življenje smeti, s čimer preusmeri pozornost na potrošnjo. Podobni viziji odpadkov lahko sledimo pri delu Public Sculpture, knjigi umetnika Tadeja Pogačarja, ki v sebi združuje tako kritiko kot estetiko potrošenega materiala.
Izviren način za predstavitev sodobne arhitekture pokaže preprost, a učinkovit kratki film Hiša na Jurčkovi v režiji Matjaža Ivanišina, ki nas preseneti s svojim zavestno naivnim pristopom. Film razbremeni gledalca pred pretenciozno režiserjevo potrebo po nasilnem lepljenju pomenov. Roy Anderssonova izčiščenost kadrov in situacijska bizarnost se odsevata v gruči poslovnih mož, ki to niso več, saj se igrajo skrivalnice. Anderssonovo temačno napoved časov tu zamenja optimizem filma Schulze Gets the Blues režiserja Michaela Schorra, ki je po poetiki prav tako blizu Ivanišinovi. Spomnimo se njegovega dokumentarnega filma »Šentilj-Spielfeld«, kjer je v ospredju kadriranje izpraznjenih in pozabljenih prostorov.
Za nadrealistično izkušnjo je poskrbel kratki film Dead Duck režiserja Diega Menendesa, ki ga je publika navdušeno sprejela. Obžalujemo le, da film ne ostane na ravni te izkušnje, temveč sekvence mestoma uhajajo na raven vsakdanjosti in v tem kontekstu izpadejo banalne na neučinkovit način. A vsekakor podpiramo tovrstne pristope, saj služijo kot prijetna osvežitev festivala. Nekaj nadrealističnega priokusa v Tarantinovi postmodernistični maniri prelistavanja po filmski preteklosti smo opazili pri delih Petra Bizjaka.
Nagrajeni kratki film Mihe Mazzinija Obisk nas z minimalistično pripovedjo in odlično igralsko zasedbo - v vlogi umirajočega očeta je Tone Partljič, „žleht“ sina pa odigra Jernej Šugman - preseneti z zaključnim zasukom in uvidom v pokvarjenost človeškega značaja.
Neopažen ni ostal Hočevarjev kratki film Oči, a lahko jaz šofiram? Slednjega odlikuje luciden vpogled v stanje odtujenih družbenih odnosov, kar je posledica že neštetokrat kritizirane potrošniške družbe. Nadvse izvirno je mehanično ponavljanje gest in gibov igralcev, obžalujemo le, da scenarij ne predstavlja izziva gledalcu.
Omenjeni izziv smo mestoma pogrešali pri sicer odlično sprejetem filmskem prvencu Izlet Nejca Gazvode, ki je obveljal za največkrat nagrajeni film festivala. Manjkali so nam nenavadni prebliski, ki bi pripeljali do nepričakovanega razvoja dogodkov in likov. Vzroke, od kod izvira nezadovoljstvo junakov, s katerimi se identificira izgubljena generacija, film išče v determinizmu sistema, kar na neki način zavre razvoj junakov v celoti.
Nadvse prepričljiv je avtorjev uvid sistemskega problema, v katerega so pahnjeni junaki. Zanje je problematično, da so odraščali v obilju vsega, brez izkušnje pomanjkanja, kar jih v nekem smislu dela za neizmerno krhke. To dobro pokaže sam začetek filma, ki se v norčavi vrtoglavici odvrti v nakupovalnem središču. Začetni optimizem se tekom filma posledično prevesi v objestno nemoč likov. Ta se izraža v jezi, sovražnem govoru in - tako kot na resničnih ulicah - v agresivnem razbijanju avtomobilov.
A navsezadnje film gledamo skozi odnose, ki izvirajo iz laži, nestrpnosti in stereotipov ter tako izgubijo prepričljivost. Pripoved o treh prijateljih se njihovi osebni preteklosti nikoli zares ne posveti, čeprav iz nje izhaja. Tako je vprašljiv prav iskren zapis položaja mladih junakov, ki raziskujejo načine, kako prebroditi krizo, v katero tone svet.
Bolj tvegano se je lotil svojega filma Archeo Jan Cvitkovič, ki je prejel nagrado za najboljši celovečerni film. Tako že drugo leto zapored slavi film brez besed, ki nas je navdušil na drugačen način kot lanskoletni nagrajenec Circus Fantasticus. A vseeno lahko potegnemo določene vzporednice med njima. Pri obeh filmih gre za nedefiniran čas in prostor dogajanja, saj oba kopljeta in iščeta univerzalne človeške vzgibe, potrebe in gone po preživetju. Pogumno odvržeta pričakovani filmski zaplet in na tak način naredita prostor za čisto filmsko poetiko.
Archeo odlikuje nevsiljiv zvok, ki odlično dopolnjuje film, ki se dotika podzavestnih podob, ki jih zgolj intuitivno slutimo. Na celotnem festivalu gre izpostaviti vsiljivost filmske glasbe. Kot bi ta pogostokrat želela živeti svoje življenje, saj je bila pri mnogih filmih odtujena od zgodbe same, kar je gledalca prej utrudilo kot motiviralo.
Izpostaviti velja tudi celovečerni igrani film Kruha in iger v režiji Klemena Dvornika, ki obuja čas iz leta 1987. Gre za nadvse posrečeno simbiozo socialističnega TV-programa in družine z odlično igralsko zasedbo ter učinkovitim humorjem, s čimer si je z vsemi častmi prislužil nagrado občinstva.
V isti čas se vračata film Stanje šoka v režiji Andreja Košaka, o spremembi političnega režima pa je spregovoril film Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine režiserja Mirana Zupaniča. Pri slednjem smo pogrešali več pronicljivih dialogov med glavnima akterjema, razžaljenim delavcem na čakanju in direktorjem podjetja. Gre za spopad dveh produkcijskih načinov, ki se prepletata z dvema intimnima življenjskima zgodbama. A na koncu koncev bi lahko prosto po delavcu Bigcu vselej zaključili: „Država te vedno zajebe.“
Pretresljivo nas je presunil dokumentarni film Metoda Pevca, ki se zlasti v drugi polovici prevesi v razblinjanje mita o Aleksandrinkah kot lepih in bogatih ženskah z razkošnim življenjem. Pripovedi primorskih žena, ki so odhajale v Egipt kot dojilje, varuške in sobarice, dopolnjujejo bridke zgodbe njihovih otrok ter trpka žalost ob izgubi njihovih mater. Pripovedi sledimo skozi spoštljiv in nevsiljiv režiserjev zorni kot.
Z zavedanjem našega ozkega zornega kota pregleda pričujočega festivala se poslavljamo z mislijo o svetli prihodnosti slovenskega filma. Za vas Zora Žbontar.
---
Zdaj pa sledi prispevek Andreja Tomažina o petkovem »2. Festivalu fužinskega filma«.
Obrobni festivali - s tem mislimo predvsem na njihovo nerazpoznavnost s strani večjih medijev – nemalokrat postrežejo z zanimivimi temami in še zanimivejšimi filmi. Ta petek se je v sejni dvorani knjižnice Jožeta Mazovca na Fužinah spet odvrtel Fužinski filmski festival, ki ga je že v drugo organiziral fužinski filmski zanesenjak Diego Menendes. Prejšnje leto - na prvi ediciji dotičnega festivala - so bili stoli precej bolj prazni, tokrat pa je ljudstvo Fužin poziv po edukaciji skozi tovrstne dogodke sprejelo in pridrvelo v velikem številu. Kot se spodobi za vsakršen filmski festival, so ga obiskali tako filmski ustvarjalci z vseh vetrov kot domorodni Fužinčani, ki jim je festival – ta in vsi prihajajoči - pravzaprav tudi namenjen. Kot je v nekem pogovoru dejal Diego, poskuša z dogodkom oživeti možgane fužinskega delavskega življa in ga rešiti večne priklenjenosti na televizijske zaslone, ki visijo na pravkar prebeljenih stenah.
V pričakovanju že druge edicije notoričnega festivala, ki je prejšnje leto prikazoval zgolj Menendesove filme, je tudi nebo nad zemljo sprožilo vrsto ofenziv. Prišla sta tako mraz kot dež in veter ter z lekcijo, vredno vsakega božjega znaka, ki ga mora videti tudi slepec, odgnala poletni začetek oktobra v globine spomina.
Kljub nekaterim tehničnim težavam se je festival začel z močnim filmom velenjskega režiserja Jake Šuligoja αβ GAMAD [alfabeta gamad]. V nekaj minutah prikaže resnično zgodbo umora mladostnika v blokovskem naselju, vse skupaj v konkretni navezavi na francoski film La Haine [la en] s konca prejšnjega stoletja. Njuna podobnost je tako v črno-beli tehniki kot v (neo)realističnem podajanju zgodb marginalnega izvenmestja. Režiserjev največji adut je skrit v izbranih podrobnostih, denimo v praznih pogledih mladeničevih staršev, in v narativni strukturi, kjer - razen preočitnega vpliva drog in alkohola na dejanje - vse stoji trdno na svojem mestu in kratki film suvereno pripelje do njegovega konca.
Bizjakov Bititsch je novodobna adaptacija Jurčičeve Telečje pečenke, le da tokrat ni kuharičin pepel tisti, ki ubogega Bitiča odvrne od hrane, temveč je to temna polt novega dostavljalca pic. Film odlikuje hermetično-nadrealističen humor, ki se začne z uvodnim prizorom slepca na kolesu, in se vedno znova vrača. Problematika ideoloških zavor je precej dobro prepletena s prej omenjenim humorjem, obenem pa filmu z odsotnostjo govora – igralci govorijo samo ime svoje vloge, a so parajezikovni znaki tisti, ki namigujejo na pomen – uspe ustvariti določeno privlačnost.
Brecljeve Slive so zrele so dokumentarni opis njegovega bojevanja s policisti, Menendesova Parada Maškarada pa je hibridna mešanica dokumentarnega gradiva z Grossmanovega filmskega festivala in zgodbe, ki se konča – v maniri grozljivk - z odtrgano glavo stare bakice na klopci pred blokom. Tvist je izjemen, efekti korektni, a to je, kakor si zamišljamo, tudi edino pomembno v dotičnem filmu.
Absent Juša Premrova in Aleksandra Pejića je predstavljal največji dolgčas »2. Fužinskega filmskega festivala«. S svojo naivno kamero in vsebinsko zasnovo predstavlja filmski izdelek edinole vajo v montaži, vajo v kadriranju in izpostavljanju pomembnega, kaj više od tega pa pisec tegale teksta tudi z izbiro lepših besed ne bi zmogel priskakljati.
Štiri ponazoritve tega, kako lahko nova misel preseneti človeka, ki ni bil pripravljen nanjo Mitje Lekšeta je adaptacija absurdističnega teksta Danila Harmsa. Z reproduciranjem tehnike iz dobe samega začetka filma, kvadratnim zaslonom, majhnim frejmrejtom, črno-belo tehniko in tovrstno montažo sicer pridobi gledalca za nekaj trenutkov, a ga kmalu v svoji naivnosti tudi izgubi.
KUD Cerkno je posnel tehnično izredno dovršen Kadu [kadú]; z narečno govorico in problemi starejših prebivalcev ruralnega okolja pa je zaoral v polje filmskih vsebin, ki le redko pridejo do izraza na filmskem platnu. Hkratnost fikcije - vidne skozi obraze tridesetletnikov, ki igrajo starce – in poskusa vzpostavitve realne družbene konstrukcije skozi dialoge filmu da dodatno vrednost v zanimivi kosti za teoretsko glodanje. Tisto, kar po navadi želi ostati skrito, kar se prilagaja realni situaciji – paradigmatski primer je denimo, da v filmu o srednjeveški Evropi nastopajo belci – tukaj preveč očitno izstopa. Tehnika, ki so se je avtorji najbrž poslužili, ker so imeli na voljo zgolj mlade igralce, je povod za gledalčevo spraševanju o mediju samem. Je njegova vloga vezana zgolj na simbolno kopiranje vlog, ki se v nekaterih filmih dobro vklapljajo v realno stanje, v drugih – tukaj se domislimo samo Paradžanova in njegove ladje – pa se te realnosti osvobodi in postane realnost fikcije v bistvu realnost s svojimi lastnostmi, zgolj podobnimi tistim, ki se gledalcu zdijo opazne v realnem svetu?
Okrogla miza, na kateri so sodelovali mladi režiser Vito Pešič, standup komik Dušan Tomić, pisatelj in režiser Goran Vojnović ter »igralec v neodvisnih filmih« Prle, je s svojo plejado likov od visoko uveljavljenega in lepo govorečega Vojnovića pa vse do neznanega in redkobesednega Prleta prikazala razpon fužinskih akterjev, fužinskih prebivalcev. S svojimi temami se je dotaknila nekaterih problemov, ki pa so se izkristalizirali šele proti koncu maratonskega, utrudljivega in ne nazadnje zelo humornega pogovora. Družbeno delovanje v zaprtem okolju, v okolju brez vidne prihodnosti, družbeno delovanje s pomočjo umetnosti so bile tiste teme, ki so tedaj vzniknile, obenem pa napovedale in razkrile glavne namene Fužinskega filmskega festivala v prihodnje.
Tako, to je bil prispevek Andreja Tomažina, zdaj pa sledi recenzija filma »Ropar«, če bo dovolj časa, pa še novičarski kažipot. V primeru, da zanj ne bo na voljo dovolj radijskih minut, vas bodo novice čakale na spletni strani v kategoriji »Temna zvezda«.
---
Do šestnajstega oktobra si v »Cankarjevem domu« lahko ogledate film »Ropar« Benjamina Heisenberga, ki ga sicer umeščamo v drugo generacijo t. i. berlinske šole. Film, posnet po romanu Martina Prinza, Heisenberg ekranizira skozi zanimivo ravnovesje kodificirane žanrske platforme roparskega filma na eni in izrazite avtorske note na drugi strani, ki pa jo v marsičem podpisuje prav stilistični in vsebinski pečat omenjene šole.
Le-tega lahko prepoznamo po dolgih kadrih v splošnem planu, minimalizmu, narativni elipsi in specifično vzpostavljeni atmosferi, v katero je vtkana nekakšna hladna distancirana distanca. Prej kot na gibanju naracije je poudarek na obravnavanih likih, ki so tudi sicer tisti, ki v tovrsten tip filmskega označevalnega sistema vnašajo dinamiko. Sledeč temu niti ni tako zelo presenetljivo, da kritiška vednost filme pričujoče filmske šole pogosto označuje za implicitno psihološke filme.
Vse navedene karakteristike lahko zelo jasno prepoznamo tudi v "Roparju", katerega fabula se navdihuje v resnični osebi, v maratoncu Johanu Kastenbergerju, ki je v osemdesetih letih minulega stoletja ropal avstrijske banke.
Minimalistična zgodba z raje manj kot z več dialogi, se pred gledalcem odvrti suvereno, z močnim končnim afektom, ki se ponaša z eno od temeljnih definicij filmskega dispozitiva - s tisto navedbo, po kateri bistvo filma ni v tistem, kar vidimo, temveč v tistem, česar ne vidimo.
Prav ta skritost nevidnega, ki se reproducira v elipsi, vzpostavljene s strani vnuka kvantnega fizika Wernerja Heisenberga, pa je tista, ki vseskozi podčrtuje pričujoči film.
Nevidnost, ki je komplementarna enigmatičnosti osrednjega lika, delujočega kot človeški stroj, kot avtomat, ki se ne more zaustaviti, postopoma, kader za kadrom napolni gledalčev pomenski rezervoar. Pri tem pa se identifikacija z osrednjim likom ne dogaja skozi prijeme klasičnega hollywoodskega pripovednega filma, ki, kot je izpostavila Laura Mulvey, temelji na skopofiliji, strukturirani skozi njen narcisistični aspekt, marveč se slednja izgrajuje skozi fokus na sam proces, na samo obliko življenja kompulzivnega tekaštva osrednjega protagonista. Da bi vizualizirali usodo danega simptoma, se ustvarjalci filma poslužujejo skorajda dokumentarističnih reprezentacij, realiziranih v zanimivem sežetku realizma in fikcije, ki aludira na kultne kriminalke Jeana-Pierra Melvilla.
Tovrsten reprezentacijski prijem omogoča oblikovanje večplastnega, subtilnega alegoričnega mehanizma, ki ga lahko razumemo skozi prepletanje dveh ravni: skozi razsežnost individualnega in skozi razsežnost širše družbeno-politične, ekonomske dimenzije.
Kompluzivno ropanje bank in kompulzivno tekanje, ki se odvija ne glede na situacijske zapornice, ki sicer nenehno skušajo prekinjati z inercijo ritma ponavljanja, deluje kot vizualiziran simptom družbe, katere podstat je distinktiven način produkcije, v katerega je vgrajen mehanizem t.i. presežne vrednosti. Sledeč temu pa nemoč postanka, nemoč upora naslovnega lika deluje kot epifanija, a hkrati kot trpek izraz vztrajanja na simptomu.
Morda pa gre prav zaradi tega zaključni prizor jemati kot tiho osvoboditev, ki pa se kot taka izteče v kritični komentar aktualnega stanja stvari.
*
Prisluhnimo zdaj režiserju filma Benjaminu Heisenbergu. V posnetku boste lahko slišali, kako je prišlo do nastanka pričujočega projekta:
V filmu igra pomembno vlogo tudi glasbena podlaga. Več o tem vidiku Heisenberg, ki se v svojem odgovru dotakne tudi specifičnega odnosa gledalca, ki ga ta vzpostavi z osrednjim likom:
To je bil torej Benjamin Heisenberg, zvočni posnetki njegovega intervjuja so bili vzeti s spletnega agregata »youtube. Film ste si sicer lahko ogledali na lanskem »Liffu«, če pohitite, pa vas čaka v »Cankarjem domu«.
Nadaljujemo pa še z drugimi filmskimi novičkami. Do petka, enaindvajsetega oktobra, si v »Kinodvoru« lahko ogledate »Neke druge zgodbe«; omnibus petih avtoric, izpovedan skozi pozicijo ženskega gledišča, izraslega iz lokalnih družbeno-političnih okolij držav, ki so (razen Črne gore in Kosova, ki sta se osamosvojila, ko je projekt že zaživel) nekoč sestavljale Jugoslavijo. Projekcija filma se odvija v okviru filmskega programa »Mesto žensk«, 17. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti, ki poteka med petim in petnajstim oktobrom.
V okviru festivalskega filmskega programa si lahko ogledate tudi retrospektivo filmskih del Marguerite Duras, pa še filme naslednjih naslovov: »Povej svojo zgodbo, ptičica (Tell Your Story, Little Bird)« avtorice Arab Lotfi, dokumentarni film »Leninovi otroci« Nadie El Fani. Naslednji dan, to je v četrtek, trinajstega oktobra, vas v »Kinoteki« pričakuje dokumentarni film »Prepovedano« avtorice Amal Ramsis. Avtorica, s katero bo po filmski projekciji sledil tudi pogovor, se je snemanja lotila leta 2010 z intenco, da bi si skušala odgovoriti na vprašanje, zakaj in kako živi v družbi, v kakršni živi. A po nekaj dnevih, ko je Amal Ramsis dokončala snemanje filma, Mubarakova vlada pade. Ostalo je zgodovina, ki pa se vse bolj in bolj manifestira v prebujajoči se globalni multitudi.
V istem večeru si boste lahko ogledali še dokumentarni film »Kraljestvo žensk« avtorice Dahne Abourahme, pester filmski večer se bo zaključil s še enim dokumentarnim filmom, z »Izgubljeno domovino« avtorice Nade Doumani, s portretom Iraka skozi izpovedi iraških intelektualcev in umetnikov.
»Film'šteka« za novo sezono IŠČE ENTUZIASTE, KI BI NADALJE VODILI FILM’ŠTEKINE PROJEKCIJE! Vsi zainteresirani se javite na ‘štekin email naslov, kjer boste dobili tudi dodatne informacije: filmsteka@gmail.com.
Škratova filmska šola vas vabi, da izkoristite še zadnje dneve in do petka, štirinajstega oktobra, na info@fimuthe.org pošljete prispevke različnega žanra za novi zbornik Škratove filmske šole! V nedeljo, šestnajstega oktobra, si boste v »Menzi pri koritu« v okviru serialke »Doku Elza lahko ogledali »Aleksandrike« Metoda Pevca. Štart ob deveti uri zvečer.
Današnjo oddajo smo pripravili Zora Žbontar, Andrej Tomažin in Nina Cvar, za tehnično realizacijo pa je poskrbel Sanja. Hvala, da ste bili z nami, se znova slišimo čez štirinajst dni.
Komentarji
komentiraj >> Re: Festivalski in recenzentski dokumenti: 14. FSF, 2. FFF in Ropar
Meze [22/10/2011]
Kdaj pa je bil prvi filmski fužinski filmsi? Se ne spomnem, da bi blo kej kej omenjeno. Anybody?
odgovori >>
Re: Festivalski in recenzentski dokumenti: 14. FSF, 2. FFF in Ropar
vizualka [22/10/2011]
Zdravo, prvi festival je bil lani, več pa na linku:
http://vimeo.com/album/1537879
LP Ninaodgovori >>