Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
OKUPIRAJMO KAPITALIZEM (1821 bralcev)
Torek, 11. 10. 2011
Matej Š.



Aktivisti civilne iniciative Occupy Wall Street že več kot tri tedne vztrajajo v parku Zuccotti na Manhattnu, v neposredni bližini samega centra svetovne finančne dejavnosti. Z vztrajnostjo je protestnikom zaenkrat uspelo pritegniti pozornost širše ameriške in tudi svetovne javnosti. Ta pa sama po sebi ne bo dovolj, da bi njihov glas in sporočilo dosegla otipljivejše učinke na prihodnji razvoj občutljivih tem, ki jih naslavljajo.

Aktivisti civilne iniciative Occupy Wall Street že več kot tri tedne vztrajajo v parku Zuccotti na Manhattnu, v neposredni bližini samega centra svetovne finančne dejavnosti. Njihova vztrajnost je dosegla odmev tudi v številnih drugih ameriških mestih: Chicagu, Bostonu, San Franciscu, Washingtonu, Los Angelesu in širom po svetu, kjer se za prihajajočo soboto napovedujejo manifestacije pod naslovom »Globalni dan akcije«.

Z vztrajnostjo je protestnikom zaenkrat uspelo pritegniti pozornost širše ameriške in tudi svetovne javnosti. Ta pa sama po sebi ne bo dovolj, da bi njihov glas in sporočilo dosegla otipljivejše učinke na prihodnji razvoj občutljivih tem, ki jih naslavljajo. Sporočilo gibanja mora dobiti predvsem bolj konkretne in konsistentne oblike, česar evidentno še vedno primanjkuje. Brez jasnega skupnega stališča in izraženih zahtev namreč tvega predvsem izgubo širše legitimnosti in okupiranje s strani etabliranih političnih struktur, ki bodo znale družbeni aktivizem in nezadovoljstvo širokih množic kanalizirati v lastno prid.

Protestiranje proti korporativnemu pohlepu elit z Wall Streeta je eno osrednjih vodil gibanja od samega začetka, v svojem bistvu pa precej nejasno in neartikulirano. Zakaj bi vendar protestirali proti značajski lastnosti določene skupine ljudi, ki večini sicer poraja negativne konotacije, številnim pa morda niti ne tako zelo?! Razočaranje nad vedno večjim prepadom, ki zija med bogatimi in revnimi, ter ogromno družbeno neenakostjo je samo po sebi razumljivo, vendar malce brezizrazno, če ni dodatno podprto z določenimi zahtevami.

Protestniki, aktivisti in podporniki gibanja Occupy Wall Street iz različnih družbenih sfer niso dolžni sami predlagati svojih alternativ ali rešitev za obstoječe stanje, k čemur jih v napadalnem tonu pozivajo predvsem tisti, ki njihovemu izražanju nezadovoljstva odkrito nasprotujejo. Za kaj takega niso niti kompetentni niti poklicani, pač pa bi morali glavne akterje obstoječega stanja pozvati na odgovornost. Stanje, v katerem se nahajamo, je katastrofalno, storjene so bile evidentne napake in malverzacije in zato mora nekdo prevzeti odgovornost.

Izhodiščna točka protestov je popolnoma primerna. Wall Street je simbolni in dejanski center globalne finančne industrije, iz katerega so se leta 2008 začele podirati domine svetovne krize, ki še vedno traja. Finančna industrija je na krilih neoliberalne deregulacije, ki ima svoje korenine v 70. letih prejšnjega stoletja in je svoj vrh dosegla na prehodu v novi milenij, prevzela absolutni primat tako nad ameriško kot tudi svetovno ekonomijo. Pri tem pa je popolnoma ušla izpod nadzora. Wall Street je bil vse do izbruha krize na čelu globalne finančne mrzlice, ki je s številnimi novimi finančnimi mehanizmi poganjala popolnoma ločen kapitalistični univerzum, ki ni imel veliko skupnega z dejanskim stanjem. Ko so se leta 2007 začeli kazati resni obrisi krize, je bila vrednost finančne ekonomije precej večja kot vrednost celotnega realnega sektorja. Če to ponazorimo s konkretnim primerom: vrednost investicij v izvedene finančne instrumente je bila v obdobju tik pred krizo kar osemkrat višja kot skupna vrednost bruto družbenih proizvodov vseh držav sveta.

Ko je balon spektakularno počil, je finančni sektor aktiviral svoje zavezništvo z visoko politiko in si zagotovil preživetje, v prvi vrsti na račun davkoplačevalskega denarja. Politična kasta se v glavnem ni obotavljala pri megalomanskih infuzijah kapitala v opešan motor finančne industrije, s čimer so povsod zazevale proračunske luknje. Te se v glavnem skušajo krčiti na račun zniževanja porabe, kar ponovno najbolj občutijo davkoplačevalci. Gospodarska rast zaradi zmanjšanja spodbud in povpraševanja ostaja nizka, krog pa je sklenjen z rekordnimi stopnjami nezaposlenosti.

Najbolj simptomatično je, da glavni akterji te katastrofe znotraj finančne industrije ostajajo nedotakljivi in se kljubovalno oklepajo svojih privilegijev. Številni pozivi k vnovičnim strožjim regulativnim okvirom ali k večji solidarnosti pri soočanju s krizo kot po pravilu naletijo na močne medijske protikampanje, financirane s strani istih krogov. Ob tem se spomnimo samo na dalj časa aktualne predloge o simboličnem davku na finančne transakcije, s katerim bi se skušalo omejiti določene finančne špekulacije.

Pri tem je situacija v Evropi zelo podobna tisti v Združenih državah Amerike. Tudi najvplivnejši politiki znotraj Evropske unije glavno skrb namenjajo preživetju bank in glavnino krivde valijo na neodgovorne vlade držav članic, ki so se v preteklosti ekscesno zadolževale. Vloga neodgovornih grških vlad pri trenutni katastrofalni krizi območja evra je sicer nesporna, a kot opozarjajo številni strokovnjaki, ki se skušajo distancirati od udrihanja na prvo žogo, ima vsako posojilo dve strani. Stran, ki neomejeno izdaja posojila, ki se kasneje izkažejo za slaba, bi morala prevzeti svoj del odgovornosti za posledice. A kot rečeno, pakt med političnimi elitami in predstavniki finančne industrije se povsod vztrajno otepa prevzeti kakršnokoli odgovornost za aktualno stanje.

Ravno pri tej zahtevi bi morali vztrajati protestniki v Združenih državah Amerike in tisti njihovi somišljeniki, ki se bodo v soboto zbrali po vsem svetu. Nič več in nič manj kot da politične, finančne in družbene elite jasno prevzamejo svoj del odgovornosti pri reševanju trenutne globalne krize. Pozivi k ad hoc revolucijam in nejasnim spremembam sistema so v tem trenutku povsem nepotrebni in gibanju gotovo bolj škodijo kot koristijo. Treba se je zavzeti za ponovno regulacijo, ki bo v prihodnje preprečila videne ekscese, ob tem pa pluralizirati sisteme kapitalistične proizvodnje, ki se v sedanji ureditvi preveč naslanjajo zgolj na brezosebne, k dobičku naravnane, korporativne oblike upravljanja. Za rešitev iz trenutnega stanja še ni treba spreminjati sistema, alternative je zaenkrat mogoče najti tudi znotraj njega. In s tovrstnimi pobudami lahko gibanje doseže največji učinek.

Komentar podpisuje Matej Šebenik.



Komentarji
komentiraj >>