Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mistika Mesta žensk (1428 bralcev)
Petek, 14. 10. 2011
Zora Žbontar



Letošnji festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk se s strahom pred negotovostjo in koncem sveta prav zanimivo vrača v čas okoli leta 1000, ko je svet pretresala podobna apokaliptična vizija propada.
Letošnji festival sodobnih umetnosti, Mesto žensk, se s strahom pred negotovostjo in koncem sveta prav zanimivo vrača v čas okoli leta 1000, ko je svet pretresala podobna apokaliptična vizija propada. Ta se je odražala v poglobljeni religioznosti in povečanem strahu pred smrtjo. Takrat je usodo na kocko postavilo leto 1033, mi pa se približujemo letu 2050, ko naj bi se po teoriji Wallersteina zgodil dokončen kolaps petsto let trajajočega družbenega sistema in rojstvo nove zgodovinske formacije.

Letošnji festival, ki mu bo jutri sojen poslednji dan, ne odpira le prostora za ženske, temveč obrne eno stran prizme tudi na kritiko družbe, ki strmo pada v uničenje, spet druga stran se vrača v preteklost, v čas mistike in religije. S tem obrne ogledalo sodobni družbi, ki je izgnala prostor za ritual, ki je v preteklosti služil za obnavljanje skupnosti, za razbremenitev institucij nadzora. Mestne prebivalke so si zavihale rokave in si zadale mesijansko nalogo, da ponovno začarajo svet, ker jim drugega pravzaprav ne preostane.

Sprašujemo se, zakaj so se v sodobnosti tako razbohotile okultne prakse, ki kombinirajo različne verske tradicije. Ali gre za pojav revitalizacije religije v času krize vrednot ali le za potrditev pojava sekularizacije znotraj vse bolj odprte in prestrašene družbe, ostaja odrto vprašanje. Da bi lažje razložili občutja, ki prevevajo letošnji festival Mesta žensk, se vračamo na začetek, k izvorom mistike v zahodni tradiciji.

Šamani, magi ali magiki so svoja telesa spravljali v nihajoča stanja med realnim in irealnim, prihajali so v stik z nevidnimi silami. Temelji izdelanega sistema mistike segajo v hermetično in gnostično literaturo antičnega časa. Običajno so bili to v dialogu zapisani nasveti, kjer je imel osrednjo vlogo Hermes Trismegist. Najvplivnejši spis za razvoj zahodne mistike je bil Corpus Hermeticum, v katerem avtor opisuje srečanje z esenco bistva, ki mu je razdajalo znanje o naravi in vesolju, o njegovi ujetosti nesmrtnega duha v umrljivo telo.

Dualistična doktrina večnega duha in uničljive materije je najverjetneje izvirala iz elevzinskih in orfičnih antičnih misterijev. Človek je nosil greh Titanov, ker so stvaritelja Dioniza razrezali na kose, skuhali ter požrli. Za kazen je morala biti njihova duša zaprta v telesu, reinkarnacija pa je pomenila nekakšno nadaljevanje te kazni.

Polno človeškega nasilja in svetopisemskih arhetipov preveva performans oziroma instalacijo poljsko-nemške umetnice Justyne Koeke Sodoma in Gomora. Iz iste zgodbe prihajajo figure v njenem novomeškem performansu Živa skulptura. Gledalec je potopljen v sanje, vizije in skrivnostno mistično izročilo. Pred njim se pretakajo nerazložljivi simboli in alegorije, nočne more Hieronymusa Boscha ter domišljijske pokrajine Maxa Ernsta. Igra, ljubezen, nasilje in eros se prepletejo, vse postane eno v valujočem gibanju zamaskiranih teles. Zavrti nas vse tja do izvirov, do hermetičnih spisov, orfične dualistične doktrine, do esence stvaritelja Demiurga.

Nič manj se nam niso zamajala tla pod nogami, ko smo zapuščali Kinoteko po ogledu filmov Marguerite Duras. Odsotnost in praznina se pri gledalcu, ki z avtorico sočustvuje in se obenem lovi v lastne zanke, kažeta kot mučni trenutki črnine na platnu. Obratno so filmi arabskih režiserk po izboru Amal Ramsis odčarali našo zavest in prinesli vpogled v sodobno izkušnjo Libanona, Egipta, Palestine, Iraka in Tunizije.

V Stari elektrarni se je odvila vizualno učinkovita plesna predstava Avatar, španske skupine Erre que erre, ki je gibljivo telo premaknila v virtualni, računalniški prostor. Včeraj smo si lahko na isti lokaciji ogledali bizarno uprizoritev sodobnih šamanskih praks umetniškega kolektiva La Pocha Nostra iz San Francisca. V svetu, ki je zabredel v brezizhodno situacijo, je praktično dovoljeno vse.

Obiskovalci smo uro in pol voaerji in akterji v narobe svetu razvrata in kiča z impozantno kraljico Violeto Luno, kjer je vse obratno od ustaljene norme. A samo rušenje norm, ker je pač dovoljeno vse, je stvar preteklih umetniških intervencij in izpade prej banalno. Uprizoritev pa učinkuje, ker tako kristalno jasno odseva krizo sveta, ki je posrkala tudi umetnost. Ta je podobno pahnjena v izgubljenost in pomanjkanje vizije, da nam drugega kot to in obmetavanje z igračami, ki se je dogodilo v torek po modni reviji Justyne Koeke pravzaprav ne preostane. Jutri se na isti lokaciji veselimo nastopa Katarine Stegnar in Barbare Kukovec.

Prepričala nas je plesna predstava Nataše Mihoci Nihče ni nedolžen. Uprizoritev na dramaturško odlično izpeljan način izpostavi občutljivost mladega, predvsem dekliškega telesa na agresivne medijske in popularne podobe. Avtorica nas pretkano ulovi na začudenju, kako hitro prestopimo na stran pedofilije. Za komentar te predstave se zahvaljujemo Pii Brezavšček, sodelavki in obiskovalki festivala, kjer smo postali virtualni pračlovečnjaki v bizarnih pokrajinah človeškega značaja.

Človečnjak Zora.


Komentarji
komentiraj >>