MOON DUO, 16. 10. 2011; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

* To nedeljo sta Moon Duo svoje križarjenje po evropskih klubskih odrih zaključila prav na odru Kluba Gromka. Čeprav duet, ki ga sestavljata Ripley Johnson na kitari in Sanae Yamada na klaviaturah, sodeluje šele par let, je pritegnil zadosti pozornosti, da je vzorno napolnil prostor pod metelkovskim odrom. Pri tem pa je potrebno opomniti, da je hrbtenica dueta Ripley Johnson prav tako osrednji član kalifornijske zasedbe Wooden Shjips.

Skozi svojo glasbeno zgodovino, ki je zajemala sodelovanje z različnimi glasbeniki, je Ripley Johnson soustvaril skupino Wooden Shjips, ki je doma v San Franciscu. Kar to zasedbo štirih glasbenikov dela posebno, je, da njena ideja temelji na tem, da se združijo ljudje, ki ni nujno, da imajo kakšno posebno glasbeno predznanje. S tem se skuša ustvarjati glasbo skozi svež, eksperimentalen in neobremenjen pristop ter presegati ustaljene glasbene okvirje. Ker so pa Wooden Shjips zaradi drugih obveznosti premalo koncertno aktivni, se je Ripley Johnson spoznal s klaviaturistko Sanae Yamada, s katero sta ustvarila duet Moon Duo, ki mu taktirko podaja ritem mašina.

Ta odnos Ripleyja Johnsona do glasbe, ki se močno napaja v eksperimentiranju in s tem preseganju glasbenih smernic, vzbuja radovednost po obisku njunih koncertnih nastopanj. Še posebno, če se spomnimo, da dvojec v studiu uživa v nasnemavanju slojev kitar in s tem poglabljanju njune glasbene slike. Kako se bo torej dvojec odrezal na koncertnem odru?

Glasbenika se prav skromno postavita vsak na svojo stran odra, po igranju parih tonov klaviature se po vklopu ritem mašine začne njun nastop. Najprej v ospredje stopi vsiljivo umeten zvok podajanja ritma, ki je enoličen in obenem deluje brezosebno. S to monotonostjo pa kasneje Moon Duo dosegata učinek hipnotičnosti. A ta površinski zvok kmalu dopolni kitara Ripleyja Johnsona. Če je ritem brezosebni pol njune glasbe, je kitarski del njegovo nasprotje. Nevsiljivo se moč kitare bogati in vedno bolj polni prostor Kluba Gromka. Za tem smo bili priče koncertnega nastopa, kjer se zvoki klaviature, nasnetih ritmov in raziskovalnih tonov kitare prepletajo v utripajoče valovanje. Ob tem pa glasbenika delujeta skromno in se nevsiljivo podajata v glasbeno raziskovanje. To je podkrepljeno s kitarskimi efekti in treba je priznati, da Ripleyja Johnsona žene raziskovalni duh, obenem pa je podkrepljen s samozavestnim obvladanjem inštrumenta. Ta se vidno prepusti igranju glasbe in z mehkimi niansami vedno znova nadgrajuje svoj zvok.

Večinoma sta igrala pesmi iz plošče Mazes, predstavila pa sta tudi svoj starejši material. Pesmi When You Cut ter Mazes vsebujeta več pop všečnosti, a sta največjo globino dosegala pri pesmih, ki v sebi nosijo več psihedeličnih prvin. V njih sta našla zadosti prostora, da sta skozi valovanje in hipnotično in ponavljajočo sliko gradila in bogatila svojo glasbeno podobo. Ta je bila še podkrepljena z izvrstnimi vizualizacijami za njunim hrbtom, kar je v celoti ustvarjalo uživaški glasbeni trip. Če nas je na začetku koncerta presenetil umeten zvok ritem mašine, se je ta tekom koncerta zlil z ostalimi zvoki in njegov namen je ostal zgolj v svoji repetitivnosti, ki je lahko tako hipnotična kot tudi plesna.

Moon Duo sta s svojim nastopom odgovorila na vprašanje, kako zapolniti prostor med studijskim zvokom in koncertnim nastopom. Bolj kot na studijski zapis sta se naslanjala na svežino zvoka in njegovo vnovično raziskovanje. To pa ni možno brez občutenega igranja inštrumentov. S tem se glasba širi in s pomočjo ponavljajočih ritmičnih vzorcev posega v odstiranje novih zvočnih slojev. Poslušalcu pa ne preostane drugega, kot da se prepusti vrtinčenju glasbenih tokov.

Svoj trip je na koncertu Moon Duo zaužil Peter Recer.