Pri festivalu SONICA smo treščili v zagaten izraz prehodnosti – v angleščini transitory, ki ga v svojem nazivu uporablja nevladna organizacija MoTA Museum of Transitory Art – naslednja razvojna stopnja organizacije codeep - ki je letos že tretjič priredila festival prehodne umetnosti SONICA. Zvezda tokratnega festivala je bil umetnik, ki ga številni uvrščajo v polje live cinema - Herman Kolgen, ki je odprl festival z očesnim cukrčkom imenovanim Prah v Katedrali Kina Šiška.
V procesu razmišljanja in iskanja ustrezne terminologije se za polje stranskih vej medijske umetnosti uvajajo številni neoizmi, da bi karseda dosledno opisali tendence v umetnosti, ki nas zanima. Medijska umetnost kot taka je s strani laične publike pogosto neustrezno razumljena kot polje umetnosti, ki se ukvarja z množičnimi mediji. Za slednjo stransko vejo sta mnogo bolj ustrezna in v uporabi izraza media hacking ali hacktivist art. Eden od takšnih neoizmov je tudi programska umetnost, ki naj bi označevala umetniške izdelke, ki temeljijo na manipulaciji programske kode, ki generira zvočne in vizualne efekte. Izraz programska umetnost ima problem s tem, da so o njej govorili že na primer italijanski konkretisti, preden so sploh razvili prve računalnike. Spet se soočimo z dvoumnim pojmom, ki tudi popolnoma zanemari področje bio-arta.
Pri pojmu raziskovalne umetniške prakse, ki ga je leta 2009 uvedel kurator in producent Jurij Krpan, pa imamo obratno zagato. Pojmu sicer lahko pripišemo razrešitev dihotomije med znanostjo in umetnostjo ter tehnologijo in umetnostjo, a hkrati je preveč vseobsegajoč, kajti danes ni sodobnega umetnika, ki ne bi trdil, da v svoji praksi uporablja raziskavo, tudi če ta pripada povsem likovni tradiciji, na primer relacijski estetiki ali podobno. Bolj zagaten od slednjega je izraz digitalna umetnost, kajti danes so praktično vsa dela digitalna, če ne slika, pa vsaj fotografija, zvok, video, film.
Po tem dolgem terminološkem uvodu treščim v zagaten izraz prehodnosti – v angleščini »transitory«, ki ga v svojem nazivu uporablja nevladna organizacija MoTA Museum of Transitory Art – naslednja razvojna stopnja organizacije codeep, ki je letos že tretjič priredila festival prehodne umetnosti SONICA. Zvezda tokratnega festivala je bil umetnik, ki ga številni uvrščajo v polje »live cinema«, Herman Kolgen, ki je odprl festival z očesnim cukrčkom, imenovanim Prah v Katedrali Kina Šiška. Izbor umetnika, ki je pravzaprav v specializiranem polju medijske umetnosti ena od velikih pop ikon, je bil precej varna izbira, saj perfekcionistična visoko resolucijska estetika naravnost pogoltne vizualne in zvočne čute publike. Kljub temu so se pri performansu burile številne kritike, od tistih, ki postavljajo Kolgena na rob kiča, do tistih, ki so kritizirali tehnično plat, saj je bila večina tako imenovanega živega filma pravzaprav posneta v naprej.
MoTA v svoji najavi napoveduje, da je festival eksperimentalne narave in da prevprašuje načine reprezentacije, razstavne formate in tako dalje. Vse to se sliši sicer zelo mikavno, a pravzaprav ni različno od katerega koli drugega festivala, saj je interdisciplinarnost vcepljena v festivalizacijsko ideologijo, ki pakira projekte po hierarhični lestvici navzgor. Festival je torej še vedno nadpomenka za skupek projektov, ki pa so letos res vsebovali kar nekaj performansov in VJ-DJ projekcij. Ena od ponesrečenih del je bil prispevek nizozemske umetnice Carolien Teunisse, ki se je na zadnjem Transmedialu izkazala z izjemno video kartografijo na video projektorju, tokrat pa je na pročelje Točke MoTA – bivše Frage - v Stari Ljubljani pokazala neprimerljivo manj kot smo vajeni od Boštjana Čadeža – FŠKa ali Nevena Korde.
Razstavni del festivala je bil postavljen v omenjeni Točki MoTA in v Kinu Šiška, kjer je večino časa čepel neprižgan. Obiskovalci so si najbrž kose ogledali že na odprtju ob prisotnosti avtorjev, bi si mislila! Med deli se kaže jasna podobnost. Odlikuje jih formalna in estetska dopadljivost, ki je idealna za impresivno postavitev v obeh prostorih, a pri vseh delih se mi zastavlja zagatno vprašanje, kaj je pravzaprav njihova intenca in koliko je rezultat premišljen. Čeprav je estetsko mikaven, se vprašam, kaj proizvaja na primer scaner za telesa v naravni velikosti Blendid: TouchMe drugega kot pametno igralo, ki je namenjeno lahkotni konzumaciji kulture.
Podoben pomislek z nekoliko bolj razširjenim poetičnim potencialom se mi zastavlja ob projektu DarkStar: A Public Space Interactive Monument, ki sta ga posebej za festival pripravila Martin Bricelj Baraga in Simon Katan. Produkcija posebej za festival je dobrodošla, saj so ostala dela večinoma priromala v Ljubljano z drugih večjih festivalov, kot v naprej pripravljeni kosi. Tak je bil tudi Algorithmic search for love avstrijskega umetnika Juliana Palacza, ki je podnapise izbranih filmov vnesel v iskalnik, nakar so se predvajali filmi, kjer igralci izrečejo dotično besedo. Njegovo delo je dokaj enostavno, če bi ga primerjali z letošnjim beneškim zlatim levom Christiana Marclaya »The Clock«.
V instalacijo DarkStar stopi obiskovalec z iztegnjenim prstom, da bi ujel v pogled zvezdo. Ko senzor zazna relacijo med prstom in pogledom, začne zvezda prasketati in nazadnje se razlije po črnem nebu. Instalacija je prijetna in v pravem pomenu interaktivna. Najbolj tuja med deli je bila instalacija Marka Batiste, ki ni prisegel niti na estetski perfekcionizem niti na resnobno ozračje ostalih del. Namesto sofisticirane zvočne aparature je razstavil preproste elektronske piskače s potenciometri in cevmi iz univerzalnega sekreta.
Tranzitna ali prehodna umetnost je torej neoizem za interdisciplinarni preplet med prej omenjenimi digitalnimi/ medijskimi/raziskovalnimi/programskimi praksami. Morda bi si v prihodnosti lahko sposodili razmišljanja francoske skupine umetnikov, ki so sredi prvega desetletja novega tisočletja razmišljali o Transitoire Observable – prehodnosti, ki jo je mogoče videti in ne tisti, ki je zavita v lepo terminologijo.
V prehodnost se je zabetonirala Ida H.
Komentarji
komentiraj >>